13. Zagreb open - Triatlon

Piko na i, v zelo aktivnem mesecu juniju, je postavila moja prva tekma v inozemstvu. Za ta mejnik v svoji kratki karieri tri-atleta sem izbral sosednjo, prijateljsko državo Hrvaško ter tekmo v njenem glavnem mestu, ki šteje tudi za naslov državnega prvaka v disciplini Olimpik(1.5-40-10). Kljub temu da je bila letos, glede na preteklo leto, konkurenca precej okrnjena, pa je bilo število konkurentov ("dame" so izključene) celo večje (lani 74). Poleg domačinov tekmovalci prihajajo iz sosednjih držav Srbije, Italije in seveda Slovenije.

Dogodek pa sem izkoristil tudi za obisk sorodnikov, ki živijo v manjši vasici kakih 80Km oddaljeni od metropole. Tako sem zopet združil prijetno s koristnim :D.

Rezultat:

(prva in druga menjava sta všteti v kolesarjenje)

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	29':24"	27/12	n/a	n/a
menjava1	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	1h:1':51"	25/13	n/a	n/a
menjava2	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	45':16"	30/13	n/a	n/a

S skupnim časom 2h:16':31"
sem zasedel 26. mesto od 77 in
10/31 v kategoriji.

Prireditev se odvija v športnem parku Jarun, ki je prvenstveno namenjen veslaškim tekmovanjem in rekraciji Zagrebčanov. Ker nihče od nas tam še ni bil, smo si vzeli veliko rezerve in se na tekmo, ki se je začela ob 10:30, odpravili že ob 6:30 AM. Tokrat sta me spremljala stric Ivo in njegova vnukinja Nikolina, ki ima tudi zasluge za del foto materjala.

Pot je potekala brez težav, jezero Jarun aka. "Zagrebačko more" ni bilo težko najti, saj so cestne oznake zelo jasne, pa tudi organizator se je potrudil z objavo zemljevidov. Po uspešni prijavi na tekmo smo imeli dovolj časa za obisk najbližje kavarne, kjer sem zaužil še zadnji "doping": kava & kakav. Ker je organizator zaradi letošnjega "slabega" poletja(voda 19°C) dovolil plavalne obleke, je bilo potrebno s pripravami začeti še malenkost prej, saj zna biti oblačenje neoprena precej zamudno opravilo. Ko si v menjalnem prostoru, ki je bil postavljen tako da sama pozicija v njem ne prinaša nobene prednosti, pripravim vse potrebno, se odpravim na ogrevanje.

Po standardni štratni proceduri, tokrat brez klicanja po imenih, se dirka začne. Začnem nekje na sredini in po nekaj začetnih metrih gneče se naredi prostor za prosto plavanje. Pot do prve boje se mi kar vleče na srečo pa imam tudi nekaj družbe. Odločim se da, vsaj v prvem krogu, ne plavam "na polno", ampak poizkušam čim bolj držati pravo smer. Od začetka mi to dobro uspeva, saj sta boji dobro vidni, pomagam pa si tudi z orientacijo glede na ostale sotekmovalce. Vidljivost v vodi je kljub kalni vodi precej dobra, vsaj 2-3m. Ko zavijemo proti drugi boji(cca.: 50m) se že zalotim pri plavanju iz smeri kar se pri plavanju nazaj proti obali, tudi zaradi slabše vidljivosti točnega izhoda iz vode, pojavlja še pogosteje. Kljub temu se uspem držati izbranega vodnika, ki je postal to tudi zaradi zelo dobro vidnih rdečih kopalk :). V pristan po prvem krogu tako zaplujeva skupaj.

Tudi v drugi krog nadaljujem v podobnem tempu in s podobnimi težavami. Pot okoli dveh boj mi sicer po občutku mine hitreje, zadnji del pa je zopet dolg kot turoben ponedeljek. Ker je izhod iz vode v menjalni prostor drugje, kot je bil po prvem krogu, je potrebno ubrati drugo linijo. Kar pa mi, po že znanem "zig-zag" receptu, seveda ne uspe najbolje :S. Ko končno pridem do cilja prve etape me čaka še cca.: 100m do kolesa, tam pa vidim da je moj "vodič", s katerim sva še vedno skupaj, v bistvu tekmovalec v štafeti, ki je tako svoj del posla že opravil! Tudi tokrat imam nekaj težav s slačenjem neoprena, ravno dovolj, da me ujame stari znanec iz letošnjega ptujskega triatlona, tekmovalec iz Krškega: Miran.

Na kolesu formiramo skupino štirih, v kateri sem na začetku v ospredju jaz, saj sem najhitreje opravil s prehodom na kolo. Kmalu vodilno vlogo prevzame Miran in še dva sotekmovalca, hitrost pa se dvigne na več kot 40Km/h. Po prvem krogu(od šestih) ujamemo še enega tekmovalca iz Slovenije, ki se, tudi na mojo spodbudo, uspe priključiti naši skupini. V ospredju vsak po svojih močeh sodelujemo vsi, dokler ob koncu tretjega kroga, ravno član, ki se je priključil zadnji, ne zmore več držati tempa s tem pa tudi mene oddalji od prvih treh. Za to pa sem kriv tudi sam, ker sem se po svoji menjavi postavil za in ne pred njega. Sicer takoj poizkušam priključiti vendar se zavem, da je 20m velika luknja preveč za moje sposobnosti. Kasneje se s "krivcem" spet združiva in sodelujeva do konca.
Velik del predzadnjega kroga naju "povleče" še tekmovalec, ki že zaključuje s kolesarjenjem oz. povedano drugače naju je napral za cel krog. Po tekmi mi je Miran povedal da so kmalu po tem, ko so se otresli naju, ujeli večjo skupino pred nami, kjer pa so še naprej narekovali silovit tempo in tudi to skupino "razbili". Zadnji krog zopet, z menjavami na 1 kilometer, odpeljeva sama na menjavo pa vendarle pridem prvi jaz. Tokrat prvič, brez predhodnjih tovrstnih treningov, sestopim bos in tako prihranim nekaj sekund pri sezuvanju na drugi menjavi.

Takoj na začetku teka imam dober občutek, noge niso preveč trde pa tudi energije je dovolj, saj sem v dveh obrokih na kolesu zaužil en velik gel. Začnem v dobrem tempu in se pshično pripravljam na 4 kroge, ki jih je potrebno odteči. V vsakem krogu sta, vsaka na svojem koncu, na voljo dve okrepčevalnici, kjer dobiš vodo, mokre gobe ter malo vspodbude organizatorjev. Kljub temu da je bilo v okolici veliko ploh in neviht pa imamo na Jarunu srečo. Vreme je idealno. Temperatura okoli 23°C, nebo delno prekrivajo oblaki, vmes pa se pokaže tudi sonce in takrat pride voda za polivanje še kako prav. Kmalu po prvem obratu ugotovim da trasa malenkost "visi", saj gre nazaj lažje oz. hitreje, korak pa se podaljša. Ob koncu prvega kroga mi eden od organizatorjev ponuja elastiko za lase rumene barve. Nagonsko jo vzamem pri tem pa si mislim: "Kaj mi bo to? Saj nimam skoraj nič las!" :). Potem nekako dojamem, da je mišljeno da jo natakneš okoli zapestja ter s tem dokažeš koliko krogov si že pretekel. Naslednji dve barvi sta roza in modra.

Proti koncu predzadnjega kroga me prehiti tekmovalec iz Italije, ki pa ga uspem držati na 20m. Odločim se da mu skušam le slediti, proti koncu pa prehiteti, če bo še kaj moči. Dober kilometer pred koncem me prehiti še en tekmovalec, ki pa nima več kot dva koraka prednosti. Moj plan ostane enak: 300m pred ciljem stopnjevati tempo, zadnjih 100m pa kolikor gre! Točno to tudi naredim in v ciljnem šprintu, ob bučni podpori gledalcev, Hrvata prehitim, Italjan pa je bil vendarle predaleč.

V cilju nato mine nekaj časa dokler ne pridem nazaj do sape, potem pa čestitam mlademu Hrvaškemu tekmovalcu za dobro borbo in še posebej Urošu, ki je prinesel zmago Sloveniji. Do uradne razglasitve rezultatov pospravim kolo, opremo in makarone, nato pa se odpravim nazaj na začasno domovanje pri stricu.

S skupnim rezultatom sem zadovoljen, še posebej ker sem tu nastopil prvič ter mi je tudi tek, za razliko od Murske Sobote, dobro uspel. Sumim da je bilo plavanja, tudi brez mojega "ovinkarjenja" malenkost več kot 1500m, vendar pa še vedno mislim da bi vseeno moral plavati vsaj minuto hitreje. Na kolesu pa bi tudi lahko pridobil še kakšno minuto ali dve, če bi uspel držati prvotno skupino. Po drugi strani pa tako ostane še nekaj rezerve za prihodnje leto, ko bo zopet cilj izboljšati ta čas. Doviđenja ;)!

In še rezultati ostalih:

Mesto (Abs/Kat)	Naziv	Rezultat	Komentar
1/1	Uroš Seme	1h:55':10"	Zmagovalec, bravo!
15/6	Miran Abram	2h:10':34"	"Stari" znanec ;)