13. Ljubljanski maraton

KONČNO! Tekmovalna sezona je končana, zato si bom najprej privoščil počitek(pojavile so se težave s koleni) med tem pa se bom posvetil le plavalnemu treningu.

Danes sem se, že sedmič, preizkusil v teku na 21Km oz. polmaratonu. Obeti pred tekmo niso bili najboljši. Pa ne zaradi vremena, le to je bilo idealno, pač pa zaradi bolezni, ki me je zgrabila za vrat le 14 dni pred tekmo. K sreči sem si v enem tednu toliko opomogel, da je bilo smiselno startati. Pred začetkom nisem vedel ali mi je to pobralo moči, ali pa mi je morda, s prisilnim počitkom, celo koristilo. Zardi tega nisem bil pretirano optimističen. Poleg tega mi nagaja še levo koleno, ki sem ga v veliki želij verjetno "pre-treniral".


Rezultat: Z neto časom 1h:42':32'' sem zasedel 1421. mesto od 3371(1562. bruto), in postavil nov osebni rekord

Letos sem se na start(predviden za 10:00 am) odpravil že zgodaj, tako da težav s parkiranjem v Tivoliju ni bilo. Seveda pa to ni bil glavni razlog da sem kar naenkrat postal "jutranji" človek. Ob 8:00, pred startom teka na 10Km, smo bili za "foto session" dogovorjeni s klubskimi tovariši. Rezultat je tukaj =>

Ko smo "šefa"(v zeleni majici) pospremili na pot smo odšli na cilj, ki je bil tudi letos na Trgu republike. Po dobrih 37 minutah je bil že v cilju, kjer je zasedel odlično 11 mesto(tempo cca. 3':40"/Km!). Bravo! Nato pa sem se tudi sam začel pripravljati na svojo dirko. Po poti do paviljona na Kongresnem trgu, kjer smo bili dogovorjeni s sodelavci, sem pojedel banano, saj sem zajtrkoval le kavo in nekaj piškotov. Po kratkem ogrevanju sem želel pojesti energijsko ploščico in za sabo vzeti še gel, ko sem opazil da je vrečka polna sladke, lepljive snovi. Eden izmed gelov je počil, tako da sem zamisel takoj opustil in tista banana od prej, bo moje edino gorivo do cilja. Sodelavci so mi(neuspešno) ponujali še "borovničke", ki pa glede na njihove rezultate niso ravno prepričljive/priporočljive :).

Ko smo se prebili v startni prostor, sem poiskal zelen balon tempo tekača s časom 3h:30' za cel maraton, kar znese 1h:45' za polovico, kot je bil tudi moj cilj. V prvem kilomertu smo si nabrali nekaj zamude, ki pa smo jo do drugega že nadoknadli in nato nadaljevali v konstantnem tempu 5'/Km. Zaradi pravilnega počasnega začetka sem se počutil odlično, zato sem pri prvi okrepčevalnici na Glinškovi prišel v svoj ritem, ki mi je omogočil hitrejši tek. Nadaljeval sem v tempu med 4':40"-50"/Km. Tempo mi je uspelo z lahkoto držati, tako da sem imel na 14. kilometru že skoraj 3' naskoka. Zaradi tega se mi je porajala ideja, da bi lahko šel na rekord.

Prvotno sem sicer pričakoval da mi bodo pošle moči in se bom, če bo šlo, "prilepil" na zajca 3h:30', ko bo le-ta prišel mimo. Poleg odlične pripravljenosti mi tak tempo omogoča predvsem adrenalin, ki ti ga lahko da le tekma in občutek, ko prehitevaš druge sotekmovalce. Ker pa že dobro poznam traso se zavedam da najtežje šele pride. In res mi okoli 15Km občutno pade nivo energije in z njo tempo, poleg tega pa se pojavijo še klančki, saj je proga proti koncu zelo valovita. K sreči me 3-4Km pred ciljem dohiti znanka iz Kočevskega triatlona, kar mi vlije nekoliko več motivacije ter s tem tudi moči. Preostalo pot, potem v dobrem tempu, pretečeva skupaj in družno prideva v cilj. V cilju nas poleg medalje ter obilo hrane in pijače, pričaka še ljubljanski župan, kateremu namenim "high five".



S povprečnim tempom 4':53" sem nadgradil odličen tempo 4':45" na julijski nočni desetki na Bledu.

Cilj, ki sem si ga postavil pred enim letom(glej 12. Ljubljanski maraton), sem tako dosegel oz. celo presegel. Sedaj je letvica postavljena še višje in če hočem drugo leto ta rezultat izboljšati, me čaka OGROMNO treninga.

6. Triatlon Bled

Po 12 dnevnem relativnem(treningi so bili lahkotni oz. turistični) in deloma prisiljenem(na srečo le rahel zvin gležnja) počitku, je prišel veliki dan. Pred enim letom sem si zastavil cilj: nastopiti na državnem prvenstvu v olimpik triatlonu. Danes se sanje uresničujejo! Moj trud pa je bil zabeležen tudi na nacionalni televiziji TV SLO.

Disciplina olimpik obsega: 1500m plavanja, 40Km kolesarjenja in 10 Km teka. Letos tekmovanje poteka na Bledu, ki pa nas pričaka s slabim vremenom. Še pred dvema dnevoma je bilo 25 stopinj C, danes pa je samo 15C. Kljub temu je voda topla(24C), zato neoprenske obleke niso dovoljene, niti potrebne.

Tokrat sta me zopet spremljala Jure in Maja, ki sta tudi zaslužna za vse slike in posnetke. Na tem mestu se jima zahvaljujem za njuno vztrajnost v slabem vremenu in tudi dobrodošlo spodbudo ob progi.

Rezultat:

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)
plavanje	34:26	66/14
menjava1	1:12	50/9
kolo	1:19:11	58/12
menjava2	1:34	84/19
tek	53:50	84/18

S skupnim časom 2h:50':14"
sem zasedel 70. mesto od 97 in
15/19 v kategoriji.

Ker je bil štart predviden ob 10:20 AM, sem moral biti "auf" že ob 6:30. Najprej sem, še napol v spanju, pojedel zajtrk in popil kavo. Potem sem že nekaj videl :) in sem lahko pripravil še zadnje stvari ter vzel kolo in se odpravil od doma. Ker imam sedaj že nekaj izkušenj sem se zavedal logističnih problemov, zato sem večino opreme natovoril že prejšnji dan. Na cesti nato ni bilo nobenih posebnosti, pa tudi s parkiranjem ni bilo težav, tako da sem bil v slabi uri že na Bledu.

Ko sem prispel sem najprej odšel v prijavni prostor, kjer sem dobil štartno številko in čip, nato pa je bilo potrebno čim prej najti WC :). Po krajšem razgledovanju okolice in kramljanju z znanci sta se mi pridružila še oba fotografa, ki sta iz Ljubljane krenila kasneje. Ob 9:15 se je odprl menjalni prostor kamor sem pretovoril vso opremo, nato pa je bilo potrebno le še počakati na start. Kot da ne bi dovolj nelagodja povzročali že "metuljčki" v trebuhu, je tik pred startom začelo še močneje deževati, zato sem komaj čakal da skočim v vodo in se malo ogrejem :).

Ker sem se tokrat prvič podal na tolikšno razdaljo, sem začel z rezervo, kar se mi bo na koncu še kako izplačalo. Za razliko od Kočevja, kjer sem startal zadnji, sem imel tokrat okoli sebe veliko sotekmovalcev, zato je bilo lažje ohranjati pravo smer, pa tudi "zaveterje" malo pomaga. Po nekaj uvodnih minutah gneče, se je le ta razkadila in ostal sem v manjši skupinici s katero sem potem zaključil prvi in nadaljeval v drugi krog. Ob drugem(zadnjem) izhodu iz vode me je malo zaneslo in padel sem na sotekmovalca, ki se je ravno trudil zlesti iz vode. Kljub temu sva lahko oba nadalejvala v menjalni prostor.

Kolesarskega dela sem se obenem veselil in bal, saj je bila cesta mokra in spolzka, kar je nevarno predvsem v ovinkih na spustih, ki jih tu ni manjkalo. Trasa je bila zahtevna, saj je na dveh vzponih v enem krogu, skupne višinske razlike kar 80m. V drugem krogu(od šestih) sem na spustu po obratu v ovinek pripeljal s preveliko hitrostjo, zato me je odneslo na nasprotno stran, kjer sem kontrolirano, a za las zgrešil in močno prestrašil nasproti vozečo triatlonko iz Italije[ugotovil po njenem "sočnem" kriku :)]. Dogodek me je izučil in v naslednjih kilometrih nisem imel več bližnjih srečanj s trdimi predmeti :), čeprav sem bil na spustih, glede na nekatere druge, kar hiter(max. cca. 55 Km/h).
Ker sem šel tudi na kolesu z rezervo, ter sem si med potjo še večkrat raztegnil meča, me tokrat ob sestopu niso zgrabili krči, zato sem lahko hitro stekel na zadnjo menjavo. Ko sem si obuval nogavice(da me ne bi ožulilo), sem začutil pekoče odrgnine pod pazduhami(od plavanja, čeprav sem se namazal s kremo) in okoli stegen, kjer me je odrgnil dres. Bolečino sem odmislil in se podal v kar hiter tek. Najboljši so medtem že zaključevali s tekmo. Po dobrem kilometru pa je prišel trenutek resnice! Noge so bile že pošteno utrujene in na meji krčev, tako da sem moral tempo upočasniti in ga vseskozi nadzorvati, da ne bi prišlo do hoje ali odstopa. Tudi tekaška proga je bila lepo razgibana, zato mi je kar odleglo, ko sem po treh krogih lahko zavil v cilj.

V cilju sem bil, predvsem od kolesa, zelo umazan zato sem še enkrat skočil v toplo jezero, pospravil opremo, pojedel porcijo makaronov in še pred ponovno zaporo ceste, odšel domov.

Rezultat je bil v okviru pričakovanega, zato sem s celoto zadovoljen. Malo sem le razočaran nad plavalnim delom, saj sem pričakoval čas okrog 30 min. Naslednje leto je cilj za 10 min izboljšati ta čas. Bomo videli, če mi bo uspelo ;).

Še video moje dirke(30MB):

Triatlon Kočevje

Ker se bliža vrhunec sezone, ko se bom spoprijel z olimpik triatlonom na Bledu, sem, brez napovedi, v funkciji treninga in za "generalko" naredil še en sprint. Tokrat je bil na sporedu v Kočevju, kjer ga je organiziral domači klub TK Ribnica.

Ob odsotnosti dvornega fotografa Jureta, ki je na zasluženih počitnicah v Grčiji, me je tokrat spremljal prijatelj Mitja aka. Mičo.

Rezultat:

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)
plavanje	15:53	55/19
menjava1	1:33	50/18
kolo	35:07	56/18
menjava2	0:59	72/23
tek	21:12	69/20

S skupnim časom 1h:14':46"
sem zasedel 61. mesto od 82 in
20/24 v kategoriji.

Na pot sva, kljub ne ravno obetajoči vremenski napovedi, krenila ob zame prijetni jutranji uri okoli 10:30 AM. Po dobri uri vožnje sva brez težav našla jezero, ki leži praktično sredi mesta. Ker še nisem bil prijavljen sem najprej opravil to formalnost, potem pa sva si privoščila kavo. Kot se vidi na sliki, se pri tej dejavnosti, Mičo počuti kot riba v vodi :). Ob 13. uri se je ponovno odprl menjalni prostor kamor sem zložil vso potrebno opremo. Do 15. ure ko je bil start osrednje discipline sva imela tako še kar nekaj časa, ki sva ga porabila za sprehajanje okoli jezera, klepet s soudeleženci ter obvezno krepčanje pred prihajajočimi napori. Sam sem pojedel dve banani in energijsko ploščico, Mitji pa je teknila le tekoča hrana :).

30 minut pred startom sem se preoblekel in še zadnjič preveril opremo. Pri tem sem srečal klubskega kolega Staneta, s katerim sva se potem skupaj odpravila proti startu.

Naj vas takoj potolažim da nisem zamenjal državljanstva, samo dres sem si sposodil. Če me boste iskali v razvrstivi pa morate vedeti, da so me organizatorji preimenovali v Tine-ta. Kako jim je to uspelo, pa vedo samo oni!

Po kratkem ogrevanju v prijetno topli oz. hladni vodi (organizator je predvideval 20-22 stopinj C) je sledila startna procedura. Starter nas je po imenu in priimku klical v startni prostor. Sam start pa si lako ogledate tudi na video posnetku.

Ker je to moj prvi start v odprti vodi (beri: ne bazen-u) in, ker nisem ravno v konkurenci za zmago, se previdno postavim v ozadje. Na startu je precejšnja gneča, ki pa se že po dobri minuti precej razredči. V taki vodi vidiš le kakšen meter pred sabo, vse ostalo je motno zeleno rjave barve. Kljub temu me to ne zmede in plavam v zame solidnem tempu, ter nekaj tekmovalcev tudi prehitim.

Za razliko od bazena, je v jezeru potrebno imeti dobro tehniko in orientacijo, saj kaj hitro zaideš iz idealne, ravne poti do kontrolne točke, označene z oranžno bojo. Poleg tega je potrebno, za preverjanje pozicije in linije, vsake toliko časa dvigniti glavo, kar zahteva še dodatne napore, ki pa se vseeno niso iskazali za večji izziv. Do prve boje, ki je označevala polovico, sem 2 ali 3 krat popravljal smer, saj me je konstantno "vleklo" v desno. Tudi v drugi polovici ni bilo nič drugače in to bo potrebno v nadaljevanju "kariere" še precej izboljšati. Ko pridem iz vode imam pulz kar visok (predvidevam da okoli 175) nakar sledi kratek, a strm vzpon, ter tek do menjalnega prostora, ki vsekakor ne pripomore k zniževanju le tega. Poleg tega so roke in ramena trda, celo "zategnejna", zato prehod na kolo ni tekoč, vseeno pa mi uporaba triatlonskega dresa omogoči izboljšati čas iz prejšnje(prve) preizkušnje.

Na kolesu, po kratkem spustu, na katerem ujamem dva tekmovalca pred seboj, sledi razgiban teren, ki hitro utrudi moje, že od plavanja načete, noge. Eden od dveh me nato na vmesnem klancu pri 5. Km prehiti nazaj, vendar pa ga bom kasneje, ob koncu, spet ujel. Tukaj nekje srečam tudi vodilne, ki so že na poti nazaj, njihov tempo je z amaterskega vidika neverjeten, izgleda kot da se vseskozi vozijo po ravnem, kot da za njih zakon gravitacije na velja. Kolesarska trasa svoje zobe pokaže tudi na polovici pri obratu, ko je na vrsti cca. 1 Km dolg vzpon z dvema serpentinama. Na vrhu sem vesel, saj vem da bo šlo sedaj večinoma navzdol, kljub temu pa je potrebno še vedno močno poganjati, saj je cesta na začetku ovinkasta potem pa dovolj ravna, da je možno vzdrževati veliko hitrost. Tukaj se mi je, iz ozadja, pridružil še eden sotrpin in celotno pot voziva družno z menjavami v ospredju. Čeprav sem večinoma vlekel jaz, pa je tista minuta, ko se odpočiješ v zaveterju zlata vredna. Na drugo menjavo pridemo tako trije skupaj.

Tudi tokrat me takoj po sestopu s kolesa zgrabijo manjši krči v meča [zaradi tega gledam v tla :(], zato me kolesarski pajdaš z lahkoto prehiti, s čimer pa se pretirano ne obremenjujem, saj vem da moram na tem področju še veliko narediti in posledično napredovati.


Druga menjava je zelo slaba, saj imam težave z obuvanjem in zavezovanjem superg, kljub temu pa pulz ne pade dovolj da bi mi pasalo zaužiti energijski gel, ki sem ga potem celo pot nosil s seboj. Na Bledu bom moral ta problem vsekakor rešiti! Da bo mera polna se tek prične še s 200-300 m vzpona, ki še dodatno obremeni moja "olesenela" meča. Ta del opravim previdno, saj si ne želim odstopa, poleg tega pa tudi ne poznam proge in ne vem kaj vse me še čaka. Na srečo sledi potem kratek spust, proga pa zavije na makedam. Moj tempo ni kdo ve kaj in nekaj tekmovalcev me prehiti. Tedaj pride mimo tudi soTKL-jevec Stane in skupaj nadaljujeva v višejm, kar solidnem tempu. Na obratu je okrepčevalnica, kjer si zlijem 2x2 dcl vode po glavi, da se malo ohladim. Tolaži me dejstvo da je na koncu spust, potrebno je le še priti do njega. Družno se prebijava naprej, navzdol pa potem kar samo leti :). Zadnjih 100 m pospešim in v sprintu prečkam ciljno črto. V silni vnemi pozabim pogledati na uro, tako da moram čakati na objavo uradnih rezultatov.

Kljub temu da je bil to moj drugi triatlon, je bilo trpljenje med dirko enako kot na prvem. Edina razlika, zaradi boljše pripravljenosti, je boljši čas in manjša utrujenost na koncu.

Sedaj pa še na porcijo makaornov, potem pa nazaj v deževno Ljubljano.

2. nočna 10ka - Bled

Letos je potekala pod sloganom: A jih uhka 10 u en noč?
In moj odgovor je: "Itak!" ;)

Rezultat: Zasedel sem 205. mesto od 493 nastopajočih v absolutni razvrstitvi in 73. v kategoriji, vse to pa z osebnim rekordom: 47' 8" neto.

Ker sem se prireditve udeležil že prejšnje leto, ko je bila na sporedu prvič, sem imel tokrat precej boljšo predstavo kje in kako se zadeve lotiti. Tokrat me je spremljal tudi prijatelj (in amaterski osebni fotograf) Jure. Iz Ljubljane sva odrinila ob 19h, saj sem moral prej še poiskati sodelavce, kateri so imeli mojo štartno številko. Pot je minila brez posebnosti, saj je sedaj že dobršen del pokrit z avtocesto, na kateri, tudi zaradi vinjet, ni več kolon. No, to ni čisto res, saj sva od Radovljice naprej gledala kačo turistov, ki se valijo proti primorski in samo upala sva, da se bo do polnoči malo sprostilo. Seveda se ni in pot nazaj je bila precej daljša. S parkiranjem ni bilo težav, saj je pot do uradnega parkirišča označena, čeprav sva morala potem parkirati na pločniku, ker je bilo že vse polno.

Po prevzemu štartnega paketa(zelo bogat!) sva imela še nekaj časa za ogled okolice, nato pa sem si že moral nadeti "delavsko" opremo. Ker je štart na drugi strani jezera, se je potrebno tja odpraviti malo prej, to pa nam posluži tudi za ogrevanje, čeprav moram priznati da nisem ravno za vzgled pri tem :). Po poku štartne pištole ob 22:00, se začne:

Takoj si nadenem slušalke in prižgem MP3 player, ter tudi zaradi poti navzdol začnem prehitevati soudeležence in držati visok tempo. Od začetka mi gre dobro, temperatura je prijetna, pot mi je poznana, pulz držim na med 170-175. Malo pred vmesnim časom je krajši klanček, ki pa kar pošteno dvigne, že tako visok utrip in ko pomisliš da te čez 20' čaka še enkrat, ti ni ravno prijetno pri srcu. Nadaljujem dobro, vse do Zake(5-6 Km), kjer padem v krajšo, a pričakovano krizo. Sotekači me začnejo prehitevati, jaz pa se jih ne morem držati. Vmes sem si ponesreči ustavil štoparico, tako da ne vem niti kakšen je moj čas, kar še poveča nelagodje. Cilj je bil 50', kar je tempo 5'/Km, ki sem ga letos v Radencih prvič uspel držati vseh 21 Km. Končno pride mimo tekačica, ki ima primeren tempo in s težavo ji sledim. Kriza traje 2-3 Km, nato pa zopet pridem k sebi in sam nadaljujem v solidnem tempu. Malo pred že omenjenim klancem vidim tablo 7 Km, tako vem koliko je še do cilja, resetiram štoparico in stisnem zobe. Ura se na koncu ustavi pri cca.: 15', kar pomeni da sem prej tekel zelo dobro, saj je bil moj skupni tempo cca: 4':45"/Km. Zadnji kilometri se vlečejo, jaz prehitevam nekatere pred mano, drugi prehitevajo mene. Ko opravim s klančkom se pot malo spusti, tako da zopet pridem do sape in zadnjih 200m celo pospešim ter v šprintu prečkam cilj. Tam potrebujem 30" globokega dihanja preden si lahko privoščim izotonične napitke in čestitam tistim, ki so bili ped mano v cilju.

Ker je že trda noč in še vedno, bolj kot ne tema na očeh :), me mora Jure poiskati kar sam. Ko me povleče za rokav (je brez fotoaparata; sem rekel da je amater!) spijem še regeneracijski napitek, se preoblečem in odpraviva se domov. Noge so malo trde, vendar ne preveč. Jutri me čaka nov trening, tokrat je na vrsti kolo. Juhuhu!

27. Maraton Franja BTC City

Napočilo je prelepo nedeljsko sončno jutro. Po ne preveč prijaznem vremenu v preteklih tednih se je celo vreme spravilo k sebi. Očitno je vedelo da se danes dogaja nekaj dobrega.

Rezultat: s časom 4h:14':08" neto, zasedem dobro 618. mesto od 1666 oziroma 112. v kategoriji.

Prijatelj Tomi me pride iskat že ob 7:30, saj morava pobrati še njegovega bratranca Matica. Ko se pripeljemo v BTC je tam že vse polno kolesarjev, vendar s parkirišči tam res ni problem. Najprej je potrebno dvigniti številko, se preobleči in pripraviti kolo. Do starta je še 45' izkoristimo jih za ogrevanje in še zadnje prigrizke, kajti predvidevam da bom za pot dolgo 156Km porabil med 4 in 5 ur.

Točno ob 9:00 je start z odštevanjem, kot za novo leto. Množica se začne počasi valiti naprej. Od začetka gre zelo počasi, saj so ceste ozke kolesarje pa zadržuje še organizatorjev avto. Pot gre mimo Kodeljevega in tržnice, čez Tromostovje in po Čopovi levo na Slovensko. Ta del ni zabaven, saj non-stop pospešujemo in zaviramo, pri čemer je zaradi velike gneče velika nevarnost nesreče, pa se sploh še ni začelo! Nato gremo po Tržaški, ki je vseeno malo širša zato gre malo lažje, vse do Brezovice, kjer je uradni start.

Naenkrat se kolona raztegne in števec doseže tudi 50Km/h. Tako kolesarimo proti prvemu situ: Vrhniški klanec. Ker se peljem prvič po tej trasi ne vem kje in kaj me čaka. Ravno ko rečem Tomi-ju naj mi pove kdaj se bo klanec začel, se cesta začne rahlo vzpenjati in jaz pohodim pedala ne vedoč, da je to začetek 4Km(avg.4,1%) vzpona. To se mi maščuje, kajti kmalu me začnejo prehitevati drugi, vključno s Tomažem. Pulz imam visok in diham na škrge. Vseeno mi ga uspe držati na 20m in tako v razpotegnjeni koloni napredujemo. Malo pred vrhom vidim enega, ki je že omagal in leži ob cesti s "pljuči na balanci". Nekdo drug bruha kar na kolesu(na srečo mimo mene), saj mu je želodec od napora zajtrk poslal nazaj, v premislek :). Sam se spravim v ritem in v Logatcu smo zopet v manjši skupini.

Ko tako kolesarimo, se v zavetrju dodobra spočijem in ko uzrem kakih 100-150m pred nami veliko skupino se odločim, da se ji poizkusim priključiti. To je bila moja prva napaka. Namreč tako razdaljo pri taki hitrosti ni tako lahko nadoknaditi. Nihče iz skupinice, kljub moji vzpodbudi, ne gre za mano in tako ostanem sam nekje na pol poti med obema. Ravno ko sem že obupal in čakal da me tisti zadaj ponovno dohitijo, mimo mene švigne vlakec 7 kolesarjev z občutno večjo hitrostjo, kot jo imam sam. Ker smo še bolj pri začetku je moči v nogah še dovolj in z lahkoto se jim priključim. Tako nadaljujemo v lovu za že prej omenjeno veliko skupino. Lov traja 10-15 minut in proti koncu sva dva že na robu izpada. Takrat potegnem še jaz in tako uspe obema. Z zadovoljstvom pokomentirava: "Dob'r smo jih ujel!"

V veliki skupini je pot precej lažja, tako da si zelo odpočijem in uživam v dobri(beri: hitri) vožnji. Ob enem si mislim: "Hm, ampak nekdo mora biti spredaj da nas vleče?! Vsaka čast." Na spustu proti Idriji se okrepčam z energijskim gelom, saj sem na kolesu že cca.: 1h:30'. Spust zaradi lepega vremena ni bil preveč težak, čeprav je kar tehnično zahteven z veliko ovinki. Na enem delu dosežem celo svojo najvišjo hitrost na kolesu to je: 71.8 Km/h. Sedaj kolesarimo proti Cerknem in Kladju, ki je 7Km(avg.6,3%) dolg vzpon dirke ter strah in trepet med nemalo rekreativnimi kolesarji. Na poti vprašam soseda koliko je še do začetka vzpona, pa tudi on ne ve točno in mislim si: "No, vsaj nisem edini".

Ko zagledam okrepčevalnico in precej zlovešče zoženje ceste ne potrebujem znaka, na katerem piše 7Km do vrha, da se zavem: "Začelo se je. Zdej pa glavo dol, pa gon!". Pametno se odločim da grem z rezervo, saj sem tukaj prvič in taka razdalja, na 90Km podlage, ni mačji kašelj. Skozi vzpon potem prehitevam tiste, ki so se preveč zagnali, vendar se tudi drugi vozijo mimo mene. Ob enemu "norcu" sem zgledal, kot da se sploh ne premikam, tako se je odpeljal mimo. Organizatorji so vsak kilometer označili s tablo, ki so mi bile v veliko pomoč, saj sem lahko sproti odšteval (kilo)metre trpljenja. Nekje na polovici sem srečal kolesarja, ki od kolena navzdol ni imel noge! Kolesaril je s protezo. Taka demonstracija volje, vlije človeku novo moč in tako sem se trudil naprej. Klanec ni non-stop napet, vmes tudi malo popusti in se celo zravna, vendar pa se je zadnji 500m še vedno vleklo, kot ponedeljek. Za vzpon sem porabil cca.: 32', kar je 14' za zmagovalcem vendar še vedno solidno 723. mesto.

Na vrhu je že čas za kakšno napako, ne?! In res, namesto da bi si napolnil bidone in kaj pojedel, se samo odžejam, po nepotrebnem oblečem vetrovko ter se spustim na drugo stran, misleč da je težji del že za nami. In ker ena ni nobena, naredim še eno, ko ostanem predaleč za kolesarjem pred menoj in tako izgubim zavetrje. Spust na drugi strani je zelo lep, saj se po nekaj počasnih ovinkih odpre in omogoča velike hitrosti. Ker pa sem bil tukaj prvič si tega ne morem preveč očitati, saj so zaradi velikih hitrosti ti spusti tudi zelo nevarni in ni vredno tvegati! Kar nekaj časa se trudim da bi 3-4 kolesarje pred menoj ujel, vendar mi ne uspe. Namesto da bi v spustu počival in se okrepčal sem tako porabil dragocene moči, ki jih po cca.: 2h:30' naporov že začenja primanjkovati. K sreči pride za mano manjša skupinica, ki se nato, tudi z mojo pomočjo, priključi veliki skupini, ki je bila skupaj že pred Kladjem. Pri tem lovljenju sem se spet uštel pri menjavi in tudi to manjšo skupinico že skoraj izgubil, saj sem kar nekaj časa "visel" vsega 5-10m za njimi, nakar so le malo upočasnili in uspel mi je priključek.

Ko smo skupino ujeli sem misli da bo šlo sedaj do cilja z lahkoto, vendar pa sem bil že v rdečem območju in bi nujno potreboval nov vnos energije. Skupini ni prišlo niti na misel da bi se ustavili na okrepčevalnicah, sam pa se tudi nisem hotel. Ker mi je od napora stisnilo želodec nisem zaužil niti gela, ki sem ga še imel sabo. Še ena napaka! Na izhodu iz Škofje Loke me je pobralo, tisti majhen klanček je bil preveč da bi lahko sledil hitrosti skupine, zato sem odpadel. Na srečo sem kmalu srečal še enega kolesarja, kateremu sem se moral opravičiti, saj sem se vseskozi vozil za njim in mu nisem mogel nič pomagati. Bil sem res čisto na koncu, pa še pijače mi je zmanjkalo.

Od tu naprej je potekala kalvarija, do cilja je bilo še cca.: 20 Km, ampak meni se je zdelo da jih je 200. Od zadaj so prihajale večje in manjše skupine jaz pa se nobene nisem mogel dolgo držati. V nekem trenutku sem se znašel celo za kolesarjem na Mountain Bike-u, ki je držal zavidljivo hitrost okrog 28Km/h. Na Brodskem klancu me prehiti še Tomi, pred nami pa je le še tisti v bližini križišča Dunajske in Obvozne(aka. Nemške). V teh trenutkih je vsaka najmanjša grbina na cesti zame velika kot L'Alpe d'Huez in na Ježici, le še nekaj kilometrov do cilja, dokončno popustim. V svojem tempu, cca.: 22Km/h se peljem proti cilju in na rondoju pri Žalah tudi mene prime, tako kot Italijana, ki je zato izgubil zmago, da bi ga sekal. Vendarle si rečem, če sem prišel do sem bom pa naredil še tistih par metrov več in tako se komaj privlečem v BTC.

Na cilju je bilo veliko hrane in pijače zato sem naslednjih 30' samo pil in jedel. Ko sem pospravil kolo sem šel še na pivo in makarone, potem pa domov ležat. Naslednje leto bo napak manj!

28. Maraton treh src

Na vrsti je 28. Maraton treh src. Tokrat žal brez slik vašega najljubšega tekmovalca, komentatorja in reporterja :).
Obljubim da je to prvič in zadnjič!

Štartam, kot ponavadi, bolj od zadaj, saj se mi ne da prerivati že na štartu. Tokrat tečem skupaj s sodelavcem Tine-tom, ki je lani tukaj pretekel cel maraton(42Km), letos pa se je zaradi pomanjkanja forme odločil za pol krajšo razdaljo. Cilj je še vedno tempo 5'/Km, saj ga še nikoli nisem dosegel.

Začneva odlično in prvi kilometer le malo zaostaneva, nato pa nekaj kilometrov drživa tempo okrog 4':50", tako da si nabereva že nekaj prednosti, a to ne traja dolgo. Na 7.Km imava že 1' zaostanka potem pa gre Tine še na WC in ostanem brez svojega zajca.

Tempo mi nato močno pade in se ustali nekje na 5':15"/Km. Po nekaj kilometrih pridem k sebi in lahko pospešim. Kmalu se mi pridruži tudi tekačica s katero potem, z ramo ob rami, do cilja drživa visok ritem. Zadnja 2Km se vlečeta v nedogled, vendar pot že poznam in to mi olajša bolečine. Diham globoko in ritmično, kolikor se le da, časa za pogovarjanje ni. Zdaj ona, zdaj jaz, za malenkost dvigneva tempo vsakič, ko se korak partnerja začne krajšati. Pred zadnjim rondojem(cca. 200m pred ciljem) se odločim da grem do konca. Ne zato da bi jo prehitel, temveč zato, ker hočem na(d)graditi odličen tek s fantastičnim zaključkom. V cilju si seževa v roko, saj bi drug brez drugega zagotovo dosegla slabši rezultat. Nato se za 30' posvetim samo dihanju :).

Rezultat: z neto časom 1h:45':33" sem postavil osebni rekord na tej razdalji in zasedel 319. mesto od 906, oziroma 67. v kategoriji

7. Ptujski triatlon

Prišel je tudi ta dan. Moj prvi triatlon. Disciplina je sprint, kar pomeni 750m plavanja, 20Km kolesarjenja in 5Km teka. Za to treniram že od Oktobra 2007, ko sem pričel z rekreativnim plavanjem(2x tedensko) pri ŠD Riba v bazenu Tivoli.

Moj prijatelj Jure se je žal zaradi poškodbe iz soudeleženca prelevil v: prevoznika, navijača in kamermana. Za kar mu bom, kot bom spoznal šele na koncu, neznansko hvaležen. Zahvala za slikovno gradivo pa gre njegovi punci Maji, ki je spretno, tako kot znajo le poševnooki turisti, vihtela svoj objektiv in zavzeto pritiskala po tistem majhnem gumbku.

Rezultat:

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)
plavanje	15:56	77/25
menjava1	1:38	87/23
kolo	31:41	51/19
menjava2	0:54	76/24
tek	26:11	87/24

S skupnim časom 1h:16':22"
sem zasedel 74. mesto od 102 in
24/26 v kategoriji.
Za prvič OK.

Zgodaj zjutraj ob 8:00 AM, me po zelo kratki noči (gledal sem hokejsko tekmo SLO:SVK, ki so jo naši po prvi dobri igri na turnirju na koncu izgubili po penalih!) pride Jure pobrat pred blok.

Ker sem še zelo zaspan si nadenem očala in se zleknem na zadnji sedež, misleč da bom po poti še malo nadoknadil. To mi zaradi prelepega sončnega dne, kot tudi rahle živčnosti pred tekmovanjem, seveda ne uspe in kmalu se zapletem v pogovor s sopotnikoma.

Vožnja mineva hitro in že smo pri Celju, kjer se na bencinski ustavimo na kavi. Sam kupim samo vodo, saj me že tako dovolj črviči po trebuhu. Do Ptuja smo potrebovali samo 1:45' tako da imamo kljub gneči dovolj časa za prijavo in pripravo.

Na startu je manjša zmeda, saj nisem edini novinec. Po krajšem ogrevanju je čas za start. Dobra stran tega športa je ta, da se začne s skokom v vodo.
Ta te nemudoma prebudi in nervoza izgine. Začnem zelo hitro, saj sem se prej pred sotekmovalci pohvalil da bom plaval pod 15'. To seveda pobere svoj davek in že po 100m se zavem da tako ne bo šlo dolgo. S pretirano zagnanostjo je šla v "franže" tudi tehnika, a vseeno tiščim še 50-100m, potem pa občutno popustim in v naslednjih 200-300m me eden od sotekmovalcev prehiti. To in pa razlog da sem z upočasnjenim tempom prišel v svoj ritem, mi da moči in se ga držim. Skupaj potem prehitiva še enega. Zadnjih 200-250m sem mu dobesedno tik za petami, saj ga vsake toliko udarim po podplatih. Kljub temu da bi lahko plaval hitreje, ga nočem prehiteti in skupaj prideva iz bazena. Roke so že kar utrujene, pulz je visok, na poti do menjalnega prostora pa mi na ploščicah še spodrsne, vendar na srečo brez padca. Po lahkotnem teku pridem do kolesa, kjer tudi po zaslugi osebnega šoferja, snemalca in svetovalca v eni osebi(superman!), naredim začetniško napako in si najprej nadenem, sicer obvezno, čelado.

Kljub zmedi moj postanek ni bil najslabši, ampak za solidno 87. mesto :). Najboljši so porabili samo 19", ampak jaz še nisem imel pravega dresa, tako da se z njimi res ne morem primerjati :). Kolesarska pot nas je vodila po ovinkasti cesti do obvoznice, kjer smo dvakrat obrnili za 180 stopinj, pri čemer je bil na enem koncu rondo, na drugem pa smo obračali sredi ceste. Tako smo morali narediti dva kroga ter nato nazaj po isti ovinkasti poti do menjalnega prostora. Ko sem se usedel na kolo sem takoj začutil trde noge, kar me je malo presenetilo, saj si nisem mislil da jih bom utrudil pri plavanju. Ker je pri nas dovoljena vožnja v zavetrju, sem se prilepil za tekmovalca pred menoj, da sem prišel malo k sebi. Po minuti ali dveh naju dohiti zasledovalec s katerim skupaj potem ujameva skupino 5-6 pred nama. V skupini je šlo (zame) zelo hitro, pri čemer sem bil na čelu skupine nekaj časa tudi sam.
Zaradi neizkušenosti mi te menjave niso uspele, saj sem porabil preveč moči in potem skupini nisem mogel več slediti. Po drugem(zadnjem) obratu "sredi ceste" mi je skupina pobegnila za 100m in takrat sem moral garati sam. Po nekaj minutah sem ujel še enega, ki je ravno tako odpadel in s skrajnimi napori sva tik pred rondojem skupino pred nama tudi ujela. Takrat so močnejši še bolj potegnili in do menjave smo se skupaj pripeljali le trije.

Takoj ko sem stopil s kolesa so me zgrabili krči v meča. Tudi tega nisem pričakoval, vendar ni bilo tako hudo da ne bi mogel nadaljevati. Po nekaj 100m sem se malo ustavil in pretegnil mišice, vendar ni pomagalo. Nadaljujem v počasnem tempu in po dobrem kilometru je malo boljše, vendar vseeno nisem upal preveč pritisniti na nogo.

Tekaški del v dveh krogih je potekal deloma po asfaltu, deloma po pesku ob reki, večinoma po žgočem soncu. Ob koncu prvega kroga se ustavim še na okrepčevalnici, malo popijem nato pa še v zadnji krog do cilja, ki sem ga že težko pričakoval.

V cilju sem na uri zagledal čas 1:46, zato sem bil malo razočaran(predvideval sem 1:20) vendar sem si misli da je to kar realno, kajti počutil sem se popolnoma izčrpanega, noge sem komaj premikal. Ko mi je Jure čestital in povedal rezultat 1:16 mu najprej nisem verjel, vendar sem se potem tudi sam spomnil, da so 30' pred nami startale ekipe, saj je bilo to obenem tudi ekipno državno prvenstvo.

V cilju je bilo veliko vode in sadja, ki sem ga z veseljem metal oz. zlival vase. Ko sem se okrepčal sem se šel namočit v prijetno hladno vodo, potem pa še na zasluženo porcijo makaronov in domov. Takrat si nisem mogel predstavljati da bi po vsem tem še vozil, zato se še enkrat zahvaljujem Juretu za njegovo pomoč.