Prišel je tudi ta dan. Moj
prvi triatlon. Disciplina je sprint, kar pomeni 750m plavanja, 20Km kolesarjenja in 5Km teka. Za to treniram že od Oktobra 2007, ko sem pričel z rekreativnim plavanjem(2x tedensko) pri
ŠD Riba v bazenu Tivoli.
Moj prijatelj Jure se je žal zaradi poškodbe iz soudeleženca prelevil v: prevoznika, navijača in kamermana. Za kar mu bom, kot bom spoznal šele na koncu, neznansko hvaležen. Zahvala za slikovno gradivo pa gre njegovi punci Maji, ki je spretno, tako kot znajo le poševnooki turisti, vihtela svoj objektiv in zavzeto pritiskala po tistem majhnem gumbku.
Rezultat:
plavanje |
15:56 |
77/25 |
menjava1 |
1:38 |
87/23 |
kolo |
31:41 |
51/19 |
menjava2 |
0:54 |
76/24 |
tek |
26:11 |
87/24 |
S skupnim časom 1h:16':22"
sem zasedel 74. mesto od 102 in
24/26 v kategoriji.
Za prvič OK.
Zgodaj zjutraj ob 8:00 AM, me po zelo kratki noči (gledal sem hokejsko tekmo SLO:SVK, ki so jo naši po prvi dobri igri na turnirju na koncu izgubili po penalih!) pride Jure pobrat pred blok.
Ker sem še zelo zaspan si nadenem očala in se zleknem na zadnji sedež, misleč da bom po poti še malo nadoknadil. To mi zaradi prelepega sončnega dne, kot tudi rahle živčnosti pred tekmovanjem, seveda ne uspe in kmalu se zapletem v pogovor s sopotnikoma.
Vožnja mineva hitro in že smo pri Celju, kjer se na bencinski ustavimo na kavi. Sam kupim samo vodo, saj me že tako dovolj črviči po trebuhu. Do Ptuja smo potrebovali samo 1:45' tako da imamo kljub gneči dovolj časa za prijavo in pripravo.
Na startu je manjša zmeda, saj nisem edini novinec. Po krajšem ogrevanju je čas za start. Dobra stran tega športa je ta, da se začne s skokom v vodo.
Ta te nemudoma prebudi in nervoza izgine. Začnem zelo hitro, saj sem se prej pred sotekmovalci pohvalil da bom plaval pod 15'. To seveda pobere svoj davek in že po 100m se zavem da tako ne bo šlo dolgo. S pretirano zagnanostjo je šla v "franže" tudi tehnika, a vseeno tiščim še 50-100m, potem pa občutno popustim in v
naslednjih 200-300m me eden od sotekmovalcev prehiti. To in pa razlog da sem z upočasnjenim tempom prišel v svoj ritem, mi da moči in se ga držim. Skupaj potem prehitiva še enega. Zadnjih 200-250m sem mu dobesedno tik za petami, saj ga vsake toliko udarim po podplatih. Kljub temu da bi lahko plaval hitreje, ga nočem prehiteti in skupaj prideva iz bazena. Roke so že kar utrujene, pulz je visok, na poti do menjalnega prostora pa mi na ploščicah še spodrsne, vendar na srečo brez padca. Po lahkotnem teku pridem do kolesa, kjer tudi po zaslugi osebnega šoferja, snemalca in svetovalca v eni osebi(superman!), naredim začetniško napako in si najprej nadenem, sicer obvezno, čelado.
Kljub zmedi moj postanek ni bil najslabši, ampak za solidno 87. mesto :). Najboljši so porabili samo 19", ampak jaz še nisem imel pravega dresa, tako da se z njimi res ne morem primerjati :). Kolesarska pot nas je vodila po ovinkasti cesti do obvoznice, kjer smo dvakrat obrnili za 180 stopinj, pri čemer je bil na enem koncu rondo, na drugem pa smo obračali sredi ceste. Tako smo morali narediti dva kroga ter nato nazaj po isti ovinkasti poti do menjalnega prostora. Ko sem se usedel na kolo sem takoj začutil trde noge, kar me je malo presenetilo, saj si nisem mislil da jih bom utrudil pri plavanju. Ker je pri nas dovoljena vožnja v zavetrju, sem se prilepil za tekmovalca pred menoj, da sem prišel malo k sebi. Po minuti ali dveh naju dohiti zasledovalec s katerim skupaj potem ujameva skupino 5-6 pred nama. V skupini je šlo (zame) zelo hitro, pri čemer sem bil na čelu skupine nekaj časa tudi sam.
Zaradi neizkušenosti mi te menjave niso uspele, saj sem porabil preveč moči in potem skupini nisem mogel več slediti. Po drugem(zadnjem) obratu "sredi ceste"
mi je skupina pobegnila za 100m in takrat sem moral garati sam. Po nekaj minutah sem ujel še enega, ki je ravno tako odpadel in s skrajnimi napori sva tik pred rondojem skupino pred nama tudi ujela. Takrat so močnejši še bolj potegnili in do menjave smo se skupaj pripeljali le trije.
Takoj ko sem stopil s kolesa so me zgrabili krči v meča. Tudi tega nisem pričakoval, vendar ni bilo tako hudo da ne bi mogel nadaljevati. Po nekaj 100m sem se malo ustavil in pretegnil mišice, vendar ni pomagalo. Nadaljujem v počasnem tempu in po dobrem kilometru je malo boljše, vendar vseeno nisem upal preveč pritisniti na nogo.
Tekaški del v dveh krogih je potekal deloma po asfaltu, deloma po pesku ob reki, večinoma po žgočem soncu. Ob koncu prvega kroga se ustavim še na okrepčevalnici, malo popijem nato pa še v zadnji krog do cilja, ki sem ga že težko pričakoval.
V cilju sem na uri zagledal čas 1:46, zato sem bil malo razočaran(predvideval sem 1:20) vendar sem si misli da je to kar realno, kajti počutil sem se popolnoma izčrpanega, noge sem komaj premikal. Ko mi je Jure čestital in povedal rezultat 1:16 mu najprej nisem verj
el, vendar sem se potem tudi sam spomnil, da so 30' pred nami startale ekipe, saj je bilo to obenem tudi ekipno državno prvenstvo.
V cilju je bilo veliko vode in sadja, ki sem ga z veseljem metal oz. zlival vase. Ko sem se okrepčal sem se šel namočit v prijetno hladno vodo, potem pa še na zasluženo porcijo makaronov in domov. Takrat si nisem mogel predstavljati da bi po vsem tem še vozil, zato se še enkrat zahvaljujem Juretu za njegovo pomoč.
Na vrsti je 28. Maraton treh src. Tokrat žal brez slik vašega najljubšega tekmovalca, komentatorja in reporterja :).
Začneva odlično in prvi kilometer le malo zaostaneva, nato pa nekaj kilometrov drživa tempo okrog 4':50", tako da si nabereva že nekaj prednosti, a to ne traja dolgo. Na 7.Km imava že 1' zaostanka potem pa gre Tine še na WC in ostanem brez svojega zajca.
Objave
