14. Ljubljanski maraton

Žal je bilo slabše zdravstveno stanje na začetku sezone(glej: 9. Mali Kraški maraton), tudi znanilo za podoben zaključek :(. Zaradi težav z levim kolenom oz. njegovim notranjim(medialnim) stranskim ligamentom(MCL), nisem mogel uresničiti napovedi o nastopu na svojem prvem klasičnem maratonu, saj sem bil pri pripravah omejen le na krajše razdalje. Pri prijavi tako nisem imel večjih pomislekov, po svoje pa sem se tudi veselil ponovne preizkušnje na pol krajši varianti. Kljub temu pa sem še 4 dni pred tekmo mislil, da bom moral odpovedati tudi ta nastop in sem se že hotel prepisati na rekreativni tek (10Km). Na srečo mi to ni uspelo, stanje pa se je v zadnjih dneh drastično popravilo. Poleg tega pa je za dodatno olajšanje poskrbel tudi obisk pri ortopedu in njegov "all clear" za nastop (kasneje se bo iskazalo da ni ravno vse OK).

Rezultat: z neto časom 1h:31':25" sem se v absolutni razvrstitvi uvrstil na 392. mesto od 4017(352. bruto) ter 74. mesto od 821(64. bruto) v kategoriji.

Podrobnejši pregled (Garmin Connect):

(Po Garminu sem pretekel dobrih 200m več kar pomeni pribljižno 2 s/Km, zato je čas zadnjega kilometra slabši)

Kilometer	Čas odseka	Skupni čas	Pulz(AVG)	Pulz(MAX)
5	20':52"	20':52"	168	175
10	21':48"	42':40"	171	174
15	21':32"	1h:04':12"	171	176
20	21':46"	1h:25':58"	171	174
21	5':27"	1h:31':25"	176	181

Budilka se je oglasila ob 7:30AM, ampak to je bilo eno uro prezgodaj, saj sem jo pred tem pozabil premakniti na zimski čas, ki nastopa svojo veljavo ravno pravšnji vikend v letu :D. Po še eni gratis uri počitka si privoščim kavo in zajtrk, potem pa se odpeljem proti centru mesta. Parkiram v že skoraj polnem Tivoliju, nato pa se peš odpravim proti zbirnemu mestu "pri Kidriču" na Prešernovi za Cankarjevim domom. Pri ameriški ambasadi me dohiti Miro, nato pa skupaj s še ostalimi pogledamo zaključek teka na 10Km, kjer naš klub odlično(7. mesto) zastopa Aljaž.

Tokrat je organizacija tako dobra, da se s Tomijem in Mirotom odpravimo celo na ogrevanje, kar mi do sedaj na tekaških tekmah še ni uspelo :D. Kot dokaz prilagam povezavo na Garmin Connect - 14. Ljubljanski maraton - ogrevanje, ki ga omogoča moja najnovejša tehnološka pridobitev oz. igračka za odrasle Garmin Forerunner 310xt. Ne spreglejte pa tudi podrobne razčlembe truda in rezultata doseženega na tekmi, ki ga omogoča storitev Garmin Connect (povezava zgoraj!).

15 minut pred štratnim pokom se preko ograje prebijemo v samo ospredje velike gneče na štartu, kar je razvidno iz le 10 sekundne razlike med mojim bruto in neto časom. Ta pametna taktična postavitev mi omogoča dober tempo že od samega začetka, kar zelo pozitivno vpliva tudi na motivacijo. Ko pogledam na "števec" presenečen zagledam številko 4':06"/Km! To je občutno hitreje kot sem mislil teči na celotno razdaljo, vendar pa sem se v takem ritmu počutil odlično in nisem nič pretiraval. Po dveh kilometrih začnem vendarle, tudi zaradi rahlega vzpenjanja namenoma popuščati, saj se zavedam da je to zame prehitro. Srčni utrip pa se tudi že pribljižuje delovni ravni okoli 170 udarcev/minuto.

6. kilometer pretečem v tempu 4':30"/Km oz. najpočasneje, saj pri tem naredimo največjo višinsko razliko na trasi, cca.: 27 višinskih metrov. Mogoče pa se malo odrazi tudi hitrejši začetek. Kljub temu sem še vedno znotraj zadanega ciljnega tempa, ki je znašal natanko toliko. To je seveda dodatna vspodbuda, zato nadaljujem z nezmanjšano intenzivnostjo in ker se sedaj za 20 v.m. spustimo, postavim svoj četrti najhitrejši čas kilometra: 4':07"/Km. Kljub temu da se trasa še nekajkrat, čeprav ne tako izrazito, prevesi na "pravo" stran, pa take hitrosti z izjemo zadnjega kilometra, ne ponovim več.

Sedaj je temperatura ozračja in telesa že kar visoka, tako da zaradi naglavnega traku že čutim vročino okoli ušes. K sreči se počasi bližam svojemu domačemu okolišu, kjer me na dobrem 10. kilometru, v navijaškem vzdušju pričakata tudi mami in naša Rubi. Tam se znebim odvečne zimske opreme, malo kasneje pa tudi zaužijem prvo porcijo gela, kar se odrazi na hitrosti v naslednjih treh kilometrih (povprečno za 7"/Km hitreje!) .



V tem delu tečem skupaj z maratonko in kasnejšo podprvakinjo(!) Oljo, ki ima zelo glasnega spremljevalca na kolesu, kateri jo vseskozi opozarja in motivira. Te informacije poizkušam izkoristit tudi sam, zato mi to ni bilo nič odveč. Kljub temu v nekem trenutku odidem naprej in na 13. kilometru mi sotekač prijazno "posodi" plastenko z vodo, ki jo večinoma uporabim za hlajenje telesa, nekaj malega pa tudi popijem.



V 15. kilometru imam manjšo krizo, ki jo presekam s še zadnjo injekcijo sladkega goriva in hladno kopeljo nato pa komaj čakam da pridem do obrata na Glinškovi, saj sem v gneči slišal nekoga reči, da gre od tam naprej bolj navzdol. Tega profil trase sicer ne potrdi, vendar pa je takrat šlo bolj za psihološki učinek, ki ga je ojačalo še dejstvo, da smo se obrnili in tekli naravnost proti cilju. Poleg tega na progi srečam še Blaža, triatlonca iz Krškega in Grega, trenerja triatloncev iz Kamnika kar prilije še nekaj dodatnega olja na ogenj, pri sicer vedno bolj praznem rezervoarju.

18. kilometer je tako spet nekoliko hitrejši in tako pri poslovni stavbi Mercator-ja, le slabih 50m pred sabo, zagledam Mirota. To mi ponovno dvigne nivo adrenalina v krvi in dvigne motivacijo. Ker imam že na pogled višji tempo ga po slabem kilometru, oz. natančneje pri "centralni podrtiji" :) , ujamem in nadaljujem z nezmanjšano hitrostjo, saj je cilj že na vidiku. V zadnjih treh kilometrih skušam ujeti ali slediti komurkoli pred sabo in se koncentriram samo na odštevajoče se metre.

Tekmo si želim zaključiti v velikem slogu, saj se zavedam da bo čas zelo dober. Ko pridemo na Bavarski dvor in naprej po Slovenski je vzdušje enkratno. Veliko ljudi, ki glasno kričijo, tulijo in navijajo omogoči vsakemu tekmovalcu, da da še tiste zadnje atome moči iz sebe. To zame pomeni da 21. kilometer odtečem z enako hitrostjo kot prva dva(!), kar mislim da je dobra potrditev pravilne razporeditve moči skozi celotno preizkušnjo. V zadnjem ovinku na Šubičevi znova zagledam Oljo, ki zavija v še en krog, sam pa zavijem proti cilju v katerem nas zopet pričaka ljubljanski župan in nova medalja :D.

Velik napredek pri izboljšanju tempa za kar 20 s/Km, napram spomladanski preizkušnji v Radencih, pa gre pripisati vsaj naslednjim štirim dejavnikom:

1. Vreme:
Temperatura okrog 10°C na štartu in vreme v Ljubljani na sploh, je bilo idealno za tek. Medtem ko je bila v Radencih velika vročina, ki je sigurno prispevala k slabšim rezultatom od takratnih trenutnih sposobnosti.
2. Tehnika:
Napredek sem, s pomočjo gradiva, ki ga je moč v izobilju najti na internetu, dosegel v zadnih dveh mesecih. Predvsem sem skrajšal korak in s tem izboljšal položaj stopala in telesa pri pristanku/odrivu. Prej sem pristajal na peto, sedaj pa veliko bolj na srednji in zunanji del stopala. To se občuti predvem pri teku kjer gre trasa rahlo navzdol, saj je moč izkoristiti gravitacijo za povečanje hitrosti brez dodatnega napora!
Literatura: - Thinking about Running Technique - Long Distance Running - Hitting Your Running Stride ...
3. Telesna pripravljenost:
Z izvajanjem intrevalnih treningov in srednje dolgih tempo tekov sem precej povečal hitrost in seveda tudi hitrostno vzdržljivost. Od teka v Sežani meseca Marca in verjetno(ni vseh podatkov) tudi od Radencev v mesecu Maju, sem dvignil delovni srčni utrip za 5 utripov/minuto. Prej sem tekel tekmovalni tempo na 166 utr/min, sedaj pa na 171 utr/min. Maksimalni pulz pa je ostal pribljižno enak. V tem času sem izgubil tudi 1 dodaten kilogram telesne teže, napram lanski ljubljanski preizkušnji pa kar 8kg! Napredek v zadnjem letu tako znaša 36 s/Km. Seveda pa nekaj tega odpade tudi na spremembo trase, ki je bila letos bolj ugodna. Upajmo da bo sedaj nekaj časa taka tudi ostala.
4. Taktika:
... se prične že veliko pred tekmo, ko se je potrebno primerno spočiti in napolniti "baterije" za veliki finale. Letos sem imel tudi nekaj sreče v nesreči, saj mi je poškodba preprečila treniranje v zadnjem tednu pred tekmo, tako da sem bil res dobro spočit [na srečo ali pa tudi ne, pa je poškodba take narave da me med tekom ne ovira. Se pa v vsej svoji "veličini" pokaže že kmalu po ohladitivi in še posebej v naslednjih dneh :( ]. Na sami tekmi pa je potrebno pravilno razporediti moči ter imeti na voljo in seveda tudi zaužiti dovolj pravih okrepčil. Tempiranje tempa(razvidno iz krivulje srčnega utripa) mi je tokrat tudi po zaslugi ogrevanja odlično uspelo, 100ml gela pa je ravno zadostovalo, čeprav bi ga lahko porabil tudi kakšno kapljico več ;).

Sezono sem tako končal na najboljši možen način glede motivacije za prihajajoče priprave na prihodnje leto. Sedaj se moram posvetiti počitku in predvsem sanaciji poškodbe, ki bi se v nasprotnem lahko razvila še v kaj hujšega!

In še rezultati nekaterih ostalih:

Mesto(bruto)	Naziv	Skupni osebni čas	Komentar
13.	Miro Kregar	1h:15':02"	(Ultra)Triatlonec: http://www.kregar.telekom.si/
14.	Jaroslav Kovačič	1h:15':52"	Triatlonec: http://jarokovacic.blogspot.com/
40.	Peter Harnold	1h:19':42"	Triatlonec: http://peter3athlet.blogspot.com/
65.	Janez Klančnik	1h:21':24"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
131.	Abram Miran	1h:26':46"	Triatlonec: http://miranabram.blogspot.com/
389.	Miro Mavc	1h:32':29"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
930.	Danilo Brecelj	1h:39':43"	Sosed, tokrat sem pa te! :)
2710.	Jure Boc	1h:57':57"	Triatlonec & frend: http://www.3ksport.si/

2. Triatlon Krk

Za piko na i v izjemno dolgi, naporni a zanimivi triatlonski sezoni, sem se še enkrat odpravil na gostovanje na Hrvaško obalo. Tokrat je klub iz Zagreba organiziral tekmo na njihovem največejm otoku, Krk-u. Sam sem se udeležil dirke na olimpijski razdalji, druga varianta pa je bila dva krat daljša, torej dvojni olimpik (P:3Km; K:80Km; T:20Km)! S to tekmo sem želel zaokrožiti poletje in zaključiti letošnjo triatlonsko sezono.

Rezultat:

(prva in druga menjava sta všteti v kolesarjenje)

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	27':58"	12/4	n/a	n/a
menjava1	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	1h:42':05"	12/4	n/a	n/a
menjava2	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	46':51"	23/8	n/a	n/a

S skupnim časom 2h:56':54"
sem zasedel 13. mesto od 38 in
4/13 v kategoriji.

S klubskim prijateljem Mihatom se v soboto okoli poldneva odpraviva proti omenjni destinaciji. Peljeva se po "klasični" poti: Lj. - Postojna - Ilirska Bistrica - Reka - Krk, na kateri ni nobenih večjih presenečenj, razen tiste, ko že na Razdrtem prevrnem polno pločevinko kokakole in jo izpraznim v armaturo mojega avta :S. Po krajši čistilni akciji vse poteka kot po maslu in v lepem vremenu se nekje okoli 16:00 ure pripeljeva do kvarneskega otoka in kraja Kornić, ki leži na njegovem jugu. Najprej narediva postanek za malico v trgovini bližnje marine, nato pa se prijaviva v apartmaju. Takoj narediva krajši kolesarski trening, namenjen predvsem spoznavanju trase in aktivaciji mišic potrebnih za jutrišnji napor. Po 30min kolesarjenja sledi še ogled tekaške trase, ki poteka ob obali. Tam odkrijeva tudi krčme, kamor se zvečer odpraviva na večerjo in odgled košarkaške tekme med Slovenijo in Srbijo. Okoli 23 ure sva že v postelji, jutranje bujenje pa se začne že ob 7:30 AM. Ko pojeva zajtrk, z odlično marmelado iz fig, odideva 500m nižje, kjer se prijaviva na dirko in popijeva jutranjo kavo. Sledi še ponoven sprehod nazaj do apartmaja, kjer se preoblečeva in pripraviva vso opremo s katero nato odideva v menjalni prostor.

Zaradi oblačenja neoprena čas mine še hitreje in že sva na pomolu, kjer nam organizatoriji delijo še zadnje napotke. Ko skočim v vodo me hladna voda, ki vdre pod neopren, kar malo preseneti, vendar šok ne traja dolgo. Z eno roko se držim za pomol in čakam na štartni signal. Zaradi grenke izkušnje [kateri nočem dodati še slane :)] na Bledu se odločim, da bom začel počasi oz. zmerno hitro. Plava se v trikotniku, ki ga označujejo tri, na žalost bolj slabo vidne boje[al sm pa jz že slep :)]. Prvi del, zaradi plavanja s tokom, oz. valovi mine razmeroma hitro in ne povzroča večjih težav. Ko naredimo prvi obrat, pa se pokaže vsa zahtevnost plavanja v morju. Na srečo veter ni zelo močan tako da tudi valovi niso preveliki, vendar pa te še vedno, ob pomoči soplavalcev, prisilijo k neželjenemu nadomeščanju mineralov :). Plavam v manjši skupinici, ki se periodično formira in ponovno razstavlja. Mislim da sem imel sam kar dobro orientacijo in sem plaval precej naravnost. Mogoče sem imel srečo in so mi smer držali tudi valovi, saj ponavadi odtavam v desno, iz te strani pa so le ti, zaradi plavanja nasproti urnemu kazalcu, tudi prihajali. Ta drugi del se mi je zdel najdaljši čeprav se mi, tudi po obratu na zadnji boji, obala ni preveč hitro pribljiževala. Verjetno tudi zaradi tega, ker sem predolgo vztrajal na desni strani plavalca pred mano. Ko sem odšel na njegovo levo stran sem ga tudi prehitel in se pridružil drugemu, s katerim sem to etapo nato tudi zaključil. S plavanjem sem zadovoljen, saj je bilo kljub dovoljeni plavalni obleki, plavanje v razburkanem morju izjemo zahtevno. Poleg tega naj bi bila trasa še malo daljša od predvidenih 1500m, tako da moj tempo znaša nekje okoli 1':45"/100m oz. kar je v okviru mojih trenutnih sposobnosti.




Ob izhodu iz vode slišim nekaj vzpodbudnih krikov, ki me pospremijo do menjalnega prostora, kjer začuda nimam prevelikih težav s slačenjem neoprena in že sem na kolesu. Sedaj sledi najtežji del tekme, ki pa se ga niti ne zavedam, saj sva si dan poprej z Mihatom ogledala napačno traso! Tista je bila na začetku še težja, tako da mi ni bilo nič žal, da gre tekma najprej dober kilometer po ravnem in šele nato zavije v hribe. Na žalost pa, ko enkrat zavije tja, vse do konca ne pride več nazaj ;). Začne se s krajšim vzponom cca.: 500m, na vrhu katerega je potem tudi drugi obrat, in se nadaljuje s prvim spustom do nevarnega (90°) levega ovinka. Na tem ovinku je bilo kar nekaj nesreč, med drugimi jo je skupil tudi moj cimr Miha, ki pa je na srečo uničil le zadnje kolo in zato moral odstopiti.

Od tu naprej je 3.5Km klanca, katerega naklon pa ni vseskozi oster, tako da mi gre kar dobro. V tem delu se telo privaja na kolo in počasi pozablja na "prijetno" ležanje v vodi. Na poti srečam kar nekaj tistih, ki so prišli iz vode pred mano in jih prehitim ali pa poizkušam držati njihov tempo. Seveda v "varnostni" razdalji, saj vožnja v zaveterju ni bila dovoljena. Ko pridemo na vrh je ves trud poplačan s čudovitim razgledom in vratolomnim, a ne preveč nevarnim, spustom pri katerem pa sem zaradi nepoznavanja terena, odprte ceste in premajhnih "jajc" :), vseeno imel malo rezerve. Moja najvišja hitrost je znašala okoli 77Km/h, medtem ko so nekateri dosegli celo prvo tromestno številko! Spust se mimo kampa v Stari Baški izteče v krajši cca.: 200m dolg klanček, na vrhu katerega je prvi obrat z njim pa tudi okrepčevalnica. Vreme je, kot bi bili sredi Julija in ne Septembra, pravo poletno. Temperatura v senci okoli 30°C in brez oblačka! Peklensko vročino smo malenkost omilili z vodo, potem pa je sledil ponoven vzpon. Seveda po isti poti in človeka kar malo deprimira, ko pomisil da mora sedaj po takem klancu, ko je navzdol kar lep čas letelo čez 70, še v obratni smeri! Poleg vsega pa je to šele prvi krog od dveh in le misel na "dvojne olimpijce", ki jih morajo narediti štiri, mi daje nekaj upanja in motivacije da zadevo dokončam. Kot po Murphy-ju pa v času mojega vzpona preneha pihati še ugoden hrbtni veter in tako soncu omogoči, da se v popolnosti izživlja nad mano :S.

Po tej torturi, na drugi strani sledi dolg spust, ki vsaj za malo prežene muke iz spomina. Kmalu po drugem obratu oz. zaključku prvega kroga me dohiti "stari" prijatelj Miran iz Krškega, ki se mu plavanje tokrat ni preveč posrečilo. Na vzponu me tudi prehiti in si do teka privozi nekaj minut prednosti. Na kolesu sem zaužil le 100ml gela, kar pa je bilo za tako težko progo odločno premalo. V drugem krogu je zato intenzivnost poganjanja pedal precej padla, zadnji vzpon iz Baške pa se je vlekel kot ponedeljek, čeprav je bila še vedno nedelja :). Prvič so me med tekmo doletele tudi tako črne misli, da sem si sam pri sebi rekel: "Tukaj me ne bo več!". Na glas pa se je to slišalo kot preklinjanje vsepovprek. Ko končno pridem na edino pravo ravnino tik pred ciljem, srečam vodilnega tekmovalca iz Italije in ga seveda prehitim. Tukaj naj omenim le "manjšo" podrobnost, da sem bil jaz s kolesom on pa je tekel. In to že v cilj! :)

Druga tranzicija ob Martinovi spodbudi, z nekaj težavami pri obuvanju superg, mine hitro in že sem v zadnji tretjini tekme. Ko komaj dobro pridem iz menjalnega prostora, že srečam Davida na poti v cilj. Mislim si: "Mater! Boljš je bit hiter, se vsaj manj časa mučiš" :). Prvi kilometer ni težak samo zaradi privajanja nog na tek, temveč tudi zaradi še vedno velike pripeke in turobnega dejstva, da tečemo po bankinah prometne ceste. Trasa nato k sreči kmalu zavije v marino, ki je precej bolj prijazna za oko, pljuča in noge, saj tečemo po lesenem pomolu ob katerem so privezani veliki in še večji :) gliserji ter jadrnice. Na izhodu iz marine nas pričaka prva okrepčevalna postaja, ki je nadvse potrebna. Pograbim dve plastenki vode od katerih si več kot eno polijem preko razgretega telesa po zunanji strani, preostanek pa po notranji in nadaljujem s tekom ob obali oz. plaži. Med tem opazim da so v moji bližini tudi štafetni tekmovalci, ki pa torej niso v moji konkurenci zato se mi na njih ni potrebno ozirati, čeprav me prehiti tudi kakšen, ki to ni :). Na prvem in edinem obratu je zopet na voljo voda, zato ponovim vajo izpred dobrih 10 minut. To je tudi edina priložnost za vpogled v "dogajanje" za mano in ko vidim da pred hrvaškim tekmovalcem, ki sem ga prehitel že na kolesu, nimam veliko prednosti le ta pa se približuje z veliko hitrostjo, malenkost dvignem svoj tempo. Kljub temu pa to ni bilo dovolj in dobra 2km pred ciljem me prehiti, kar mi zbije motivacijo.

Vseeno nadaljujem za njim v svojem tempu in ker ga še imam v vidnem polju opazim, da se nazaj čez marino ne vrača po pomolih, temveč seka pot po parkirišču med jadrnicami na suhem(hm, le kje je šel prvič?!). Sam se odločim da grem po isti poti, saj nimam namena goljufati(samega sebe!) pa tudi logično se mi zdi, da če je pot v eno smer dolga 5km, je za 10Km potrebno dvakrat preteči natanko enako pot! Mogoče me to ali pa le list z markacijo poti, ki ga je veter obrnil, zavede in na pomolih odtavam v slepo ulico, na koncu katere bi lahko le ponovno skočil v vodo in zaliv preplaval, namesto obtekel. To mi seveda ne diši preveč, zato se obrnem in odidem nazaj na pravo pot. Ravno v trenutku, ko sem ugotovil da sem zašel, pa priteče mimo drug tekmovalec, ki si tako pridobi kakih 200m prednosti. Bil je sicer član štafete, a takrat še nisem bil siguren v to. S to prednostjo potem tudi konča v cilju, saj ni bilo več moči da bi ga ulovil pa tudi motivacija mi je zaradi take napake še bolj padla. Prepričan sem, da v primeru da napake ne bi naredil, bi do cilja imela še zanimivo "bitko", čeprav bi bill šprint zaradi skal med cesto in plažo, zelo težak. Tega mi je najbolj žal, saj za mano potem nekaj minut ni bilo nikogar in zaključek ni imel tistega pravega tekmovalnega naboja. Kljub temu sem s tekom lahko relativno zadovoljen, saj je bilo na 9.5Km dolgi progi ob veliki vročini in "ubijalski" kolesarski etapi, težko pokazati kaj več kot tempo 4':56"/Km.

Čeprav sem med samo tekmo obupaval in razmišljal, da se ne bi več matral po tako zahtevnih trasah, sem že kmalu po koncu spremenil svoj pogled na situacijo. Naslednje leto bi se rad ponovno preizkusil na "kralju" olimpijskih distanc in predvsem na kolesarskem delu pokazal več kot letos. Sedaj je čas za zimski premor, počitek in nato treniranje za prihodnje leto.

C U next year(hopefully)! ;)

7. Triatlon Bled

Bled je zopet, v organizaciji kluba Trisport iz Kamnika gostil tekmo, ki šteje za državni naslov v triatlonu na olimpijski distanci (P=1500m, K=40Km, T=10Km) . Tudi letos nas je pričakalo bolj žalostno vreme, ampak na koncu le ni bilo tako slabo kot so napovedovali oz. s(m)o se bali.

Cilj, izboljšati rezultat v enem letu za 10 minut(glej 6. Triatlon Bled) je bil, zaradi velikega napredka med letom, revidiran in navzgor popravljen na -20 minut. Z veseljem sporočam da mi je namera, pa čeprav le za nekaj sekund, tudi uspela!

Zopet pa sem imel tudi to srečo da sem se, pa čeprav le za trenutek (točno na 1 minuti posnetka), pojavil na nacionalni televiziji pri športnih novicah :D.

Rezultat:

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	29':04"	47/15	34':26"	-5':22" / 15.6% / -19
menjava1	1':04"	36/10	1':12"	-0':08" / 11% / -14
kolo	1h:11':43"	44/14	1h:19':11"	-7':28" / 9.4% / -14
menjava2	0':57"	41/11	1':34"	-0':37" / 39% / -43
tek	47':04"	57/20	53':50"	-6':46" / 12.6% / -27

S skupnim časom 2h:29':55"
sem zasedel 50. mesto od 104 in
15/35 v kategoriji.

Po zelo kratki noči, saj zopet kljub utrujenosti celega dne nisem zaspal pred polnočjo, vstanem ob 7 uri in 20 minut. Poleg zajtrka me čakata le še pumpanje gum in priprava športnih napitkov. Ob 8:10 sem že na poti proti gorenjskemu biseru.

Voda v jezeru ima, za plavanje idealnih 22.5°C, tako da neopren ni dovoljen. Potrebno se bo zanašati le na lastne sposobnosti! Po kratkem ogrevanju, kjer začutim da imam v rokah primerno moč, se na štartu postavim kar v drugo vrsto. Letos, v nasprotju z lanskim, ko je bil štart s skokom iz pontonskega mostu, so se odločili za štart iz vode.

Takoj na začetku začnem "na polno", kar lahko označim kot edino večjo napako na tekmi. Na srečo se je potem vse dobro izteklo, vendar pa si tega, da napako naredim takoj ko je le to mogoče, ne smem več privoščiti! Posledica prehitrega začetka je odtavanje iz smeri, prebitje meje srčnega utripa, ki omogoča optimalno hitrost in veliko popite vode :S. Počutje je bilo tako slabo, da sem celo pomislil na reševalce, ki so nas spremljali v čolnih in le zaradi tega občutka varnosti, tudi nadaljeval. Po cca.: 400m pridem nazaj v svoj ritem in tekma se lahko zame ponovno začne. Do tukaj je bilo le eno veliko matranje :S. Ko zaključim s prvim krogom sledi izhod in skok nazaj. Tudi to se mi ne posreči in potrebno je odstranjevanje vode in popravljanje plavalnih očal. V drugem krogu izberem dobro linijo, vmes pa začutim tudi obdobje ko mi gre dobro. Kakih 200m pred ciljem me vendarle "pobere", tako da zaključek ni optimalen. Po pričevanju drugih je bila proga daljša za kakih 100m, tako da je moj tempo znašal okrog 1':50"/100m s čimer sem lahko relativno zadovoljen oz. je to moja trenutna sposobnost.

Po solidno izvedeni menjavi se, na spodnjem ravninskem odseku trase, priključim prvi zasledovalni skupini(Kovačič, Seme, ...), ki pa ima seveda že en krog prednosti. To je razvidno tudi iz prej omenjenega video posnetka na TV SLO. Komaj jih ujamem že je na vrsti, sicer položnejši od dveh a vseeno, klanec! Ta me takoj "pribije" na realna tla in naprej nadaljujem v svojem tempu. Danes imam, verjetno tudi zaradi napake pri plavanju, bolj slabe noge in zavem se, da bo na kolesu potrebno iti "z glavo".

Na srečo dežja in mraza ni bilo, pa tudi cesta je bila bolj suha kot ne, zato mi ni bilo nič žal, da sem anorak pustil v menjalnem prostoru. Po prvem obratu in spustu, me luknje na cesti v veliki Zaki še pošteno pretresejo, nato pa sledi glavni vzpon dolg cca.: 500m. Na srečo je največja strmina nekje na njegovi polovici, tam pa je tudi asfalt najboljši(gladek!). Občutek ko prideš na tako podlago je, kot bi dal eno prestavo nižje, to pa je seveda zelo dobrodošlo :D. Prvi krog odpeljem sam, kasneje pa mi na klancu "pomagata" starejši tekmovalec in mlada tekmovalka iz Češke (Eva Kolomazniková - tudi en krog pred mano, saj so ženske štartale 5 min prej). Seveda gre bolj za pomoč pri motivaciji držanja tempa, saj zaradi nizkih hitrosti zaveterje nima nekega večjega pomena, na spustih in ravnini pa sem tako in tako odšel naprej. Šest krogov je na Bledu kar dolgih čeprav, ko skoraj zgrešim uvoz v "bokse", izgleda kot da bi šel rad še kakšnega :).

Na kolesarjenju, ki je vedno najdaljši segment tekme, sem nominalno glede na lani pridobil največ časa, medtem ko je relativni napredek celo najmanjši(cca.: 10%)! Proga je bila sicer dolga 37Km na njej pa smo naredili 480 višinskih metrov, moja povprečna hitrost je znašala 30,5 Km/h.

Druga menjava je letos precej hitrejša, saj zaradi uporabe tekaških copat namenjenih triatlonu, zamudno navlačenje nogavic ni potrebno. Na teku je začetek ponavadi vedno težak, vsaj dokler se noge ne navadijo in tako je tudi tokrat. Ravno ko pridem iz menjalnega prostora mi nasproti priteče David, zaradi spremljevalca na kolesu pa vem da je trenutno v vodstvu. Sam v svojem "polžjem" tempu nadaljujem in že čez nekaj trenutkov me David ujame ter prehiti. Najboljši so že v zadnjem krogu, medtem ko mene čakajo še nepolni trije. Kmalu po uvodnih kilometrih trdota v nogah popusti, ob zaključku kroga pa mi dodatnih moči vlije še zavzeto navijanje gledalcev, ki so zbrani pri okrepčevalni postaji.

Med tem se med oblaki prikaže celo sonce, ter tako Bled prikaže v idilični podobi, kakršno si vsi skupaj tudi zaslužimo. V drugem krogu se mi priključita dva tekača, ki sta ravnokar začela s tekom in imata zame primeren tempo. Skozi celoten krog se menjavamo pri narekovanju tempa, zato je po občutku ta krog kar hiter. Na drugem obratu sledi nova doza navijanja, ki ponovno dvigne nivo adrenalina. Ta me drži prvo polovico kroga, ki je rahlo navkreber, potem pa zaradi bolečin na obeh straneh v predelu trebušne prepone spustim tempo[in ne dušo :)]. Zaradi tega se mi tudi ciljni šprint žal ni izšel. V zadnjih 200 metrih me prehiti še zadnji tekmovalec, ki tako v cilj prinese 5 sekund naskoka, kjer si zasluži tudi krepki stisk roke in čestitke.

Ko tik pred ciljem zagledam uro, na kateri piše 2h:29' ter sekunde, ki se bližajo številki 60, naredim le še nekaj hitrih korakov in že lahko zmagoslavno dvignem roke pod nebo - cilj je dosežen :D. Kot običajno je tudi tokrat rezultat teka moj najslabši del tekme, vendar sem glede na valovitost trase s tempom 4':42"/Km, kar zadovoljen.


Po glavni tekmi dne sledi "tuširanje" v jezeru, pospravljanje opreme, nato pa ogled tekme triatlona za vsakogar, kjer so ravno tako nastopili predstavniki kluba ter udeležba na podelitveni slovesnosti, nato pa pot domov.

In še rezultati ostalih:

Mesto (Abs/Kat)	Naziv	Klub	Rezultat	Komentar
1/1	David Pleše	TK Ljubljana	1h:55':16"	Zmagovalec, bravo!
19/4	Miran Abram	TK Krško	2h:16':20"	Lani na 3atlon za vsakogar, letos olimpik. Bravo!
23/9	Miro Mavc	TK Ljubljana	2h:18':04"	Najboljši iz kluba, poleg Davida seveda ;) Bravo!
24/2	Debenec Bojan	TK Ljubljana	2h:18':18"	Državni prvak med veterani III. Bravo!
55/1	Konstantin Preradovič - Miki	Polet	2h:34':49"	Znani slovenski večkratni IronMan. Prvi med veterani IV. Bravo!
64/25	Sebastjan Štravs	TK Ljubljana	2h:38':40"	Povratnik po poškodbi. Bravo!
69/27	Elvis Požek	TK Ljubljana	2h:43':03"	Bravo za borbo kljub premraženosti
85/32	Srečko Meolic		2h:48':30"	Prvič na Bledu in olimpiku! Bravo!
86/4	Stanislav Kermelj - Slavc	TK Ljubljana	2h:48':52"	Od lani izboljšal čas za 2 minuti. Bravo!
99/1	Maks Stopar	TK Ljubljana	3h:07':52"	Prvi med veterani VI. Bravo!

3. Kostrenski triatlon

Za zadnjo tekmo prvega dela sezone, pred poletnim "premorom", sem si izbral še triatlon na morju, ker me je zanimalo kako se plava v slani in valoviti vodi, pa še obdobje je nadvse primerno za izlete v obmorske kraje. Ker pri nas tovrstnih prireditev ni, sem se odpravil na sosednjo Hrvaško, točneje v Kostreno pri Rijeki. Tam se odvija tekma v različici sprint(P:750m; K:20Km; T:5Km), ki šteje tudi za Jadranski pokal, zato je konkurenca mednarodna in zelo močna.

Zaradi pomanjkanja zanimanja/časa med ostalimi klubskimi sotekmovalci, me tokrat spremljajo "le" izletniki/gledalci/navijači/fotografi: Tomi, Tanja in Jerneja.

Rezultat:

(prva menjava je všteta v plavanje, druga menjava je všteta v kolesarjenje)

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	15':40"	59/9	n/a	n/a
menjava1	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	35':26"	49/10	n/a	n/a
menjava2	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	23':46"	71/20	n/a	n/a

S skupnim časom 1h:14':52"
sem zasedel 50. mesto od 110 in
10/30 v kategoriji.

Ob 8:00 AM se zberemo na jutranji kavici ter kmalu odrinemo na pot dolgo pribljižno 130 Km. Pri Postojni zavijemo z avtoceste proti Ilirski Bistrici in ko med potjo slišimo, da je čakalni čas na mejnem prehodu Jelšane 1h:15', nas zajame slabo počutje :S. K sreči nas prijatelj Zio preko telefona usmeri na nek drug mejni prehod, kjer pa čakalne dobe in vrst sploh ni! Z novim nasmehom na obrazih nato nadaljujemo po Hrvaški avtocesti in na srečo tik pred zamaškom pri Rijeki zavijemo z nje. Rijeka je kar veliko in razpotegnjeno mesto stisnjeno med hribom in morjem. V samem centru je precejšnja gneča in zmeda z enosmernimi ulicami. Ko zgrešimo odcep, ki cesto pripelje k morju, nam ne ostne drugo kot da se ponovno vrnemo na avtocesto/obvoznico in v Kostreno pripeljemo z druge strani. Po malo daljši poti, okoli poldneva, vendarle prispemo na mesto dogodka, kjer je možno parkirati v neposredni bljižini menjalnega/ciljnega prostora. Glavna tekma se prične šele ob 17:00, zato dan nadaljujemo v lokalu, na plaži in v čistem(!) morju.

Uro pred štartom pričnem s pripravami in ko sem bil 10 min pred uro do kolen v vodi, ugotovim da nimam vseh podatkov o kolesarskem in tekaškem delu. S tem pa se takrat nisem obremenjaval, saj sem imel v mislih le skok v drugi krog plavanja iz cca.: 1.5m visokega pomola!


Takoj po štartu je velika gneča, zato seveda poizkusim tudi nekaj Hrvaškega morja :). Prvi krog kar hitro mine pa tudi plavanje mi dobro uspeva, saj uspem držati svojo skupino in ne delam prevelikih napak, kljub temu da prvo bojo pravilno obplavam bolj po sreči kot načrtno. Na izhodu iz vode nam pomagajo organizatorji, ki vsakega tekmovalca primejo za roko in potegnejo, da lažje prestanemo preskok iz vodoravne v navpično lego telesa. Ker so nas pred začetkom opozorili na prihajajočo oseko in ker je pulz zelo visok, poleg tega pa se mi še rahlo vrti v glavi, se odločim za skok na noge.

Drugi krog se že malo bolj vleče in ko po prvi boji naredim še nepotreben "izlet" si želim samo, da bi bilo čim prej konec. Valovi nam sicer niso povzročali težav, ker je bilo morje v zalivu mirno, sem pa popil kar nekaj slane vode, ki pusti slab/slan občutek v želodcu in ustih. Tolažim se z mislijo, da zaradi zaužite soli vsaj s krči ne bi smelo biti težav :).

Po prvi menjavi, ki je zaradi navlačenja številke, očal, čelade in obuvanja malo daljša, uspem držati skupino v kateri sem prišel iz vode. Na mojo nesrečo sledi takoj krajši, a strm vzpon na katerem mi skupina pobegne. Kot sem rekel nisem vedel koliko krogov moram odpeljati, zato vprašam edinega iz skupine, ki je še ostal z mano, koliko jih je. Ko mi pove da tri, se odpeljem naprej in tako prvi krog dolg cca.: 7Km vozim kronometer. Trasa je valovita, nagaja pa nam tudi veter, ki pa vsaj malo

(Jaz priključim iz ozadja)

omili žgoče sonce. Kmalu po začetku drugega kroga me ujame skupina sedmih, kateri se z lahko priključim, saj tempo ni prehud. Do konca nato odpeljemo skupaj, vmes pa tudi sam nekajkrat, a le za kratek čas, prevzamem narekovanje tempa. Po zadnjem obratu eden izmed "šleparjev" poizkuša z napadom, ki pa ga jaz uspešno pokrijem, tako da tudi ostali obdržijo priključek. Na koncu te etape je zopet tisti klanec, ki smo ga morali enkrat, v nasprotni smeri, že premagati. Spust je strm, zavit in zahteven zato ne poizkušam nič dramatičnega in med zadnjimi pripeljem v bokse.

Druga menjava je precej hitrejša a se mi tekmeci, s katerimi sem sočasno zaključil kolesarski del in so očitno precej boljši tekači, takoj oddaljijo.


Po nekaj uvodnih metrih zagledam cca.: 20m pred sabo mladega hrvaškega tekmovalca iz Pule. Odločim se ga držati na tej razdalji in mogoče na koncu celo prehiteti. Ker tudi za tek nisem vedel kakšna je proga sem mislil, da je potrebno odteči dva kroga. Zato me je zelo presenetilo, ko smo na odcepu nadaljevali naravnost, namesto da bi zavili navzgor proti cesti po kateri smo prej kolesarili. Tekaški del je bil v prvem delu dolgem 2.5Km, speljan ob obali po ozki, a lepi potki. Vmes sta bili dve okrepčevalnici na katerih smo se lahko malo zmočili in odžejali ter tako omilili večerno poletno pripeko. Druga od teh je bila pri obratu, ko je cesta zavila ostro navzgor, saj smo se v slabih 100m povzpeli za vsaj 20m. Moja "tarča" mi med tem pobegne na cca.: 50m in že sem pomislil da ne bo nič od mojih načrtov.

Ko pa pridem do prej omenjenega obrata vidim, da je mladi Nikola shodil in ponovno se mi povrne motivacija. Do vrha klančka ga ujamem, takrat pa tudi on pride nazaj do sape in ponovno se mi oddalji na kakih 30m. Tedaj sem vedel, da moram le še počakati na naslednji vzpon in moj bo! :) Tako strmih kot prejšnji sicer ni bilo več, vendar pa sem se še iz kolesarskega dela spomnil, da je trasa valovita, pri teku pa se vsak naklon cestišča takoj odrazi na hitrosti tekmovalca!

Nekje na pol poti nazaj se napovedano tudi zgodi in ko ga ujamem še malenokst dvignem tempo, da mu ne bi prišlo slučajno na misel, da mi lahko sledi. V tem trenutku pa tudi mene prehiti tekmovalec iz Slovenije, ki ima občutno višji tempo. Mislim si: "če si pa tako dober, ti pa nimam kaj!" in nadaljujem v svojem ritmu. Ko na cesti zagledam oznako za četrti kilometer vem, da je konec trpljenja blizu, zato je čas za še zadnji pospešek. V ozadju slišim globoko sopenje nekoga, ki se mi pribljižuje. Od "strahu" da je to Nikola, si ne upam niti pogledati in le poizkušam iztisniti svoj maksimum. Ko me kakih 300m pred ciljem "čuha puha" končno ujame, vidim da je to nek Italjan in si kar malo oddahnem :). Poizkušam ga "prijeti", vendar mi na zadnjem spustu nazaj proti menjalnemu prostoru toliko pobegne, da do cilja nimam več priložnosti in tako za njim zaostanem za 10 sekund :S.

V cilju me pričakajo moji trije navijači, ki pa žal niso vedeli da se tekma, predvsem kolesarski in deloma tekaški del, odvija tudi na le dobrih 100m oddaljenem hribčku! V cilju sledi takojšnja osvežitev z vodo in sadjem, potem pa tuširanje na plaži z ledeno mrzlo vodo in pospravljanje opreme. Da bo izlet popoln, se nato odpravimo še v bližnjo picerijo na zasluženo večerjo in malo Ožujsko :D.

Z rezultatom, prireditvijo, organizacijo in predvsem celotnim dnevom, sem zelo zadovoljen. Celo tako, da se je tekma uvrstila tudi na koledar za prihodnje leto :D.

Zahvala tudi mojim navijačem in nasvidenje oz. doviđenja, Kostrena!