nedelja, 16. september 2007

Ambrož pod Krvavcem


Potem, ko sem si pred nekaj dnevi, kupil svoje prvo cestno kolo, ga je bilo potrebno samo še uporabiti :).

Za krstno vožnjo sva se z Juretom odpravila na cca. 30Km dolgo pot okoli Šmarne gore. Občutek je bil čuden. Že dolgo nisem sedel na kolesu, kaj šele na "specialki". Vožnja mine brez zapletov in z vsemi pridobljenimi izkušnjami, se lahko preizkusim tudi že na bolj zahtevnem terenu :).


Prijatelj Tomi me pelje na Ambrož pod Krvavcem. Pot se začne v Šentvidu in naju preko Tacna, Gamelj, Vodic in Cerkelj pripelje pod vznožje znanega smučarskega središča. Tukaj se cesta postavi pokonci! Začetek je res zelo strm in ker imam spredaj samo zobnika 53-39, zadaj pa kaseto 11-25, ne gre nikamor. Na najstrmejših predelih lahko poganjam le 200-300m potem se moram ustaviti. Po obrokih tako naredim 2Km, ko končno zagledam ravnino. Nahajava se na križišču, ki vodi proti Šenturški gori. Tomi vidi da sem čisto iz sebe zato odideva na kavo. Po krajši pavzi si opomorem in odločiva se da bova nadaljevala do vrha.
Od omenjenega križišča naprej se vzpon za nekaj kilometrov poravna, vmes pa je celo kratek spust. Takoj po le tem cesta zavije desno in od tu naprej je, do Ambroža, 8Km vzpona. Velik del prevozim stoje, saj zaradi visokih prenosov nimam moči da bi poganjal sede. Tomi ima compact gonilko 30-40-52, ki mu omogoča višjo kadenco, ter s tem lažji vzpon. Malo pred vrhom me ujame in prehiti, vendar zmaga je moja, saj sem prvič v življenju premagal težji vzpon. Sklenem, da bom kupil enako gonilko kot jo ima on.

Po kar dolgi pavzi in je na vrsti spust. Tako, kot je šlo prej težko gor, gre sedaj z lahko dol. Spust je dolg, hiter in zahteven. Ko pridem dol me, od zaviranja, že pošteno bolijo roke. Očitno tudi za spust potrebuješ moč in vzdržljivost. Bo treba trenirat!