15. Ljubljanski maraton

Po skoraj eno letnem (natanko 364 dni) prisilnem premoru, sem se ponovno vrnil k svojim "koreninam". Ljubljanski polmaraton je bila namreč, daljnega leta 2006, moja prva tekma. Težave s kolenom sem uspešno saniral, zato sem lahko opravil 7 tedenski ciklus priprav, to pa je bila kljub dolgi in težki sezoni  tudi realna  podlaga za cilj - izboljšanje osebnega rekorda.

Rezultat: z neto časom 1h:28':10" sem se v absolutni razvrstitvi uvrstil na 233. mesto od 3892(bruto n/a) ter 44. mesto od 715(bruto n/a) v kategoriji moških med 30 in 34 leti. Prehitele pa so me 4 polmaratonke. Absolutno sem uvrščen v zgornje 4% populacije, v kategoriji pa je moja hitrost v 94. percentilu.


Podrobnejši pregled (Garmin Connect):

(Po Garminu sem pretekel dobrih 260m več, v cilju pa nisem takkoj ustavil štoparice, zato je čas zadnjega kilometra slabši)

Kilometer	Čas odseka	Tempo(AVG)	Skupni čas	Pulz(AVG)	Pulz(MAX)
5	19':42"	3':56"/Km	19':42"	171.4	178
10	20':44"	4':09"/Km	40':26"	175.2	184
15	20':54"	4':11"/Km	1h:01':20"	172.6	187
20	21':20"	4':16"/Km	1h:22':40"	172.2	182
21	5':30"	4':00"/Km	1h:28':10"	177.5	183

Najprej sem dolžan deliti izkušnjo v zvezi s sanacijo poškodbe kolena, saj so tovrstne težave, predvsem med amaterskimi športniki - tekači, zelo pogoste. Tudi po tem ko sem zacelil stransko medialno vez(MCL), so se težave še vedno nadaljevale. Bolečina je bila izrazita predvsem, ko sem nogo zelo pokrčil, recimo pri globokem počepu. Ko sem to ugotovil, sem se enostavno začel izogibati tovrstnim položajem in s tem ignoriral situacijo po načelu, če ti nekaj povzroča bolečino, pač ne počni tega. What a mistaka to maka!:-)


Ironično mi je napredek pri plavanju dodal tisto potrebno količino motivacije, da sem se bolj intenzivno lotil tudi raztezanja mišic, ne samo njihovega obremenjevanja. Torej, ko sem pri počepu prišel do točke bolečine nisem popusti, temveč sem nežno zadržal položaj in ga postopoma tudi stopnjeval. Po le nekaj dneh rednega izvajanja stretching-a je bila težava (za vedno?!)preteklost! Upam, da sem s tem prispevkom katermu od vas, ki imate mogoče podobne težave, dodal nekaj motivacije da bi tudi sami (preventivno!) začeli izvajati "nebodigatreba" raztezne vaje.

Vrnimo se nazaj k glavni temi tokratnega oglašanja. Letos sem se pripravam posvetil zelo resno, saj sem skoraj v celoti izpolnil zahteven načrt treningov, vključno z dolgimi teki okoli 2h, tja do 25Km. Le v zadnjem tednu sem načrt prilagodil, saj sem bil že pošteno utrujen, precejšne bolečine pa sem čutil povsod: v gležnjih, podplatih in mečih.

Na dan tekme sem vstal in zajtrkoval že kmalu po 7:00am ter tako poskrbel, da ne bi zadnji dan pokvaril trud preteklih dveh mesecev. Od doma sem odšel nekaj pred 9:00am in še komaj našel (nelegalen)prazen prostor v Tivoliju. Letos smo se zbrali na križišču Slovenske in Šubičeve, kjer je imel klubski pokrovitelj PANACEO Sport, svoj napihljiv šotor. Prednost tega je bilo tudi to, da smo lahko vso dodatno opremo v nahrbtnikih pustili kar pri njih in si tako prihranili čas za oddajanje v uradne gardarobe ter ga raje namenili ogrevanju.

Tudi tokrat mi je uspelo štartati iz ospredja. Po tem, ko sem več kot 20 minut stal v vedno večji gneči, sem le 6 sekund za pokom štartne pištole pričel beležiti svoj neto čas, ki pa je bil letos prvič upoštevan tudi kot faktor končne razvrstitve. Iz tega vidika je štartna pozicija precej manj pomembna, pa vendar še vedno je! Čeprav so organizatorji naprošali (tudi po SMS-u), da se tekmovalci po lastni oceni svojih sposobnosti razdelijo v štartne bokse, nekaterim to še vedno ni uspelo. Prvi boks, namenjen tekačem, ki nameravajo mali maraton preteči pod 1h:35', je bil poln takih, ki bi to dosegli le v primeru da fizikalni zakoni pričnejo s splošno stavko [kar v današnjih časih res ni povsem nemogoče :)]. Taki, so na samem začetku, ko je največja gneča in je potrebno kolono čim prej raztegniti, se pravi: štartati "na polno" in potem, ko se naredi dovolj prostora, upočasniti v svoj ritem, kar ležerno pričeli "tekati", kot da so na nedeljskem trimčku po PST. !#@#%?!

Po uvodnem slalomu, sem brez posebnih težav vendarle lahko ubral svoj tempo, ki pa je bil, kot je sedaj že v navadi, občutno hitrejši od predvidenega končnega povprečja. Prvi kilometer sem zaključil v času 3':37"(kar je MAX hitrost, ki jo delam na intervalnih tekih), drugi v 3':54"(kar je AVG hitrost, ki jo zdržim na intervalnih tekih) in tretji v 4':01"(ta je bil tudi prvi ravninski, saj smo se v prvih dveh spustili za 6m). Osnovni cilj je bil tek pod 1h:30'(4':15"/Km), realno pričakovani okoli 1h:28'(4':10"/Km), tiha želja pa končni čas 1h:26'(4':05"/Km). Da to zadnje kljub vsemu ni bilo privlečeno za lase, govori dejstvo, da sem bil do 15. kilometra le 5 sekund prepočasen!

V 4. kilometru se trasa prvič začne tudi vzpenjati(tempo pade na 4':08"/Km), vendar pa je dvig za 7 višinskih metrov(v.m.) le ogrevanje za 5. in predvsem 6. kilometer, v katerih neto pridobljena nadmorska višina znaša 20m. V tem delu me prehiti kar nekaj hitrejših tekačev, med drugimi tudi: Jaro, Darko in Miran - triatlonci iz Krškega, znani tekaški trener Urban Praprotnik, Neža Mravlje in mnogi :-( drugi. Nekateri od njih me s svojim lahkotnim tekom, med katerim se celo pogovarjajo(!), kar malo deprimirajo, saj moram jaz, kljub šele uvodnim kilometrom, že pošteno polniti pljuča s svežim kisikom, katerega srce s frekvenco okoli 175 udarcev/minuto, nato distribuira predvsem v moje "ne-tekaške" spodnje okončine.

V 7. ki lometru dočakam olajšanje, saj je na vrsti spust iz Mosteca v Koseze. Gre za kar veliko(-19 v.m.) izgubo višine, s tem pa čas za vnovčenje obresti nabrane potencialne energije, kar pomeni da ni "počitka", oljašanje je zato le mentalno - noge pa je potrebno vrteti še hitreje, saj na telo deluje tudi težnostni pospešek gravitacije: g. To je po uvodnem paru, tretji, a na žalost tudi zadnji kilometer, ki ga pretečem v tempu pod 4':00"/Km, kar je zame neka magična meja ali "sveti gral".

Ko zmanjka "čarovnije" nam ostane le še trdo delo, ki je povrhu zopet navkreber.V 8., 9., in 10. kilometru naredimo neto +9 v.m., povprečni tempo pa je že blizu relani oceni trenutnih sposobnosti, in sicer 4':09"/Km. V tem delu me naprej vleče misel na moje navijače, ki me pričakujejo pri Mercatorju v Dravljah, na 10. kilometru preizkušnje, kjer je tudi drugi vmesni čas in pa dejstvo, da je osnovni cilj zaradi velike zaloge sekund, skoraj zagotovo uresničen. 10-tko pretečem v tempu pod 4':05"/Km, vendar pa se je, kljub temu da sem se vendarle do polovice moral tudi malo šparati, ne počutim sposobnega odteči pod 40-imi minutami, kar je med drugim tudi eden izmed kariernih ciljev. Snidenje z domačimi, prijatelji in znanci je kratkotrajno, saj ni časa za kaj več kot pogled in preprosto gesto all-in-check.


Tokrat sem bil celo tako pogu/neu-men, da sem se na tekmo podal v novih supergah, s katerimi sem dan prej naredil le 5 Km.Čeprav na koncu, zaradi precejšnje utrjenosti kože na blazinicah leve neoge nisem utrpel žuljev, pa sem moral nekje od polovice naprej, ob vsakem koraku prenašati še močan pekoč občutek, kot bi mi na podplatu gorelo.
Nauk zgodbe: za "ulavfanje" je potrebno več kot 5 Km!

S seboj sem imel "fuel-belt", na njem pa 3 flaške po 1 dcl: 1 za (tekoči)gel, 1 za izotonični napitek in 1 za vodo. Na koncu sem uspel zaužiti le 1/2 gela, malo vode in požirek napitka. Želel bi si seveda več, predvsem gela, vendar pa sem imel že z omenjenimi količinami tažave, saj je želodec praktično ves čas "v grlu". To je eden izmed segmentov pri katerem je še nekaj prostora za izboljšavo. Ta pa nenazadnje niti ni tako zanemarljiv, saj v zaključku vsake daljše preizkušnje nivo energije pade, in če je ne nadomestimo, ...!

V kilometrih 11, 12 in 13 mi hitrost, kljub konstantemu spuščanju, počasi a zanesljivo pada, potem pa me preseneti prijatelj Jure, ki je bil letos zaradi bolezni in slabše pripravljenosti le gledalec. Tudi zaradi tega mi v 13. kilometru ponovno uspe tempo spustiti pod 4':10"/Km oz. celo na 4':06"/Km, v bližino dotedanjega povprečja, ki je bilo 4':04"/Km. Vseeno pa je viden trend upadanja povprečnega in maksimalnega srčnega utripa, kar za zmožnost vzdrževaja hitrosti ne pomeni nič dobrega. Na začetku Drenikove nas TKL-jevce pričaka tekaški trener Miha, na koncu, po kratkem a strmem podvozu in ovinku v levo, pa še bivša vaditeljica plavanja Anja, pri kateri sem naredil svoje prve freestyle zavesljaje.

Do tega trenutka je šlo vse po načrtih in tudi tihi cilj teka v tempu okoli 4':05"/Km je bil teoretično še uresničljiv. Žal pa sem sam pri sebi vedel da se to ne bo izšlo, saj sem bil že zelo utrujen, tako da sem imel od cca.: 14. kilometra naprej nenehno občutek, kot da tečem v klanec oz. proti vetru [pri kolesarjenju se ti včasih zazdi da imaš prazno gumo :-)]. Tudi ko me pri Glinškovi ploščadi, ponovno pozitivno, presenetita dva bivša sodelavca in še nekaj drugih[vseh nisem videl, ker sem že s "ta-belim" gledal :-)], mi le to ne vlije dodatne energije večkot za 100-200m, enostavno ni bilo več dovolj za vzeti, in če ni, ...!


Mislil sem da bo šlo po Dunajski, nazaj proti Centru, kaj lažje, vendar temu ni bilo tako. 17. kilometer pretečem v tempu 4':15"/Km, kar bi zadoščalo komaj za osnovni cilj, obenem pa je povprečni srčni utrip padel na najnižjo raven po začetnih dveh, ko je bil šele v vzponu. Tukaj nekje me prehiti tudi Tristan Miller, ki si je zadal cilj preteči 52 maratonv v 52-ih tednih(= 1 leto), torej vsak vikend/teden enega! Korak z njim držim kakih 500m, potem pa ga "spustim" in nadaljujem po svoje.

V tem obdobju nad najlepšim mestom na svetu posveti sonce, a čeprav to, kuliso naredi še lepšo, meni ne olajša poti "domov". Na okrepčevalnici prvič vzamem nekaj vode v kozarčku in gobi, ki jo uporabim za hlajenje že dodobra pregrete "mašine". V tem obdobju me prehiti kar precej tekmovalcev, ki so mogoče bolje tempirali svoj tek, ali pa so enostavno boljši/hitrejši, vendar pa me to nič več ne interesira, saj se le še borim sam s sabo, bolečino in nekaj zadnjimi kilometri. Zavedam se da bo cilj uresničen, saj noge zaradi opravljene kilometrine na treningih, niso pod pretnjo krčev. V glavo si poskušam priklicati misli iz težkih tempo tekov, ko je bilo potrebno proti koncu vsakič pustiti "srce na asfaltu" in gristi z vsemi, tudi modrostnimi :), zobmi vred (btw. stanje zobovja je ponovno B.P.).

Pri Pečečnikovem stadionu (to be!) mi da zadnje napotke še trener Martin. Glasijo se: "Ajde stisn, samo še 2 Km je!". Besedica "SAMO" mi odzvanja v glavi, saj komaj živim, vendar pa bližina cilja naredi svoje in vse bolečine nekako otopijo. Pulz se od najnižje točke ponovno dvigne na povprečne vrednosti in ko pri podvozu na Bavarskem dvoru, za mano priteče večja skupina tekačev z vodjo, kateri naglas napove podaljšan ciljni finiš za čas 1h:28', se v meni aktivira še zadnja mentalna in fizična rezerva. Odločim se da bom to skupino poizkusil držati in to se mi na koncu bogato poplača. Čas zadnjega 21. kilometra zanaša odličnih 4':06", v zadnjih 300m pa uženem tudi veliko tekmovalcev, ki za šprint niso imeli interesa oz. moči.



Tokrat v cilju ne pozabim niti na obvezno foto-shooting pozo [dobra, ne?! ;-)], potem pa le še poberem medaljo in se vržem na olupljene mandarine [še dobr da so jih, drugač bi jih (kdo) kar z lupino pobasal :-)].




    Zaključek sezone za oceno: O D L I Č N O !

In še rezultati nekaterih ostalih:

Mesto(bruto)	Naziv	Skupni osebni čas	Komentar
1.	Primož Kobe	1h:04':55"	Zmagovalec. Bravo!
25.	Aljaž Pudgar	1h:16':33"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/
43.	Marck Goran Lorencin	1h:18':41"	Osebni trener: http://mojtrener.com/
56.	Janez Klančnik	1h:19':28"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/
98.	Tomi Martinjak	1h:22':28"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/
166.	Abram Miran	1h:25':50"	Triatlonec: http://miranabram.blogspot.com/
661.	Danilo Brecelj	1h:35':43"	Sosed. Popravil čas za 4min, bravo!
691.	Miro Mavc	1h:36':16"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/
1722.	Borut Pahor	1h:46':24"	Predsednik vlade RS
3135.	Anže Bašelj	2h:00':51"	Novinar: Šport TV - Dober tek

1. Prvenstvo za pokal Istre - Koper

Zaradi pomanjkanja časa (služba, treningi, tekme, football WC, izleti, ...) in utrujenosti bo naslednjih nekaj prispevkov malo drugačnih. Bolj špartanski bodo. Upam pa da vseeno zanimiv za vas zveste, kot tudi občasne, bralce. Poleg tega mi sedaj nagaja še spremenjen, sicer izboljašan, a drugačen urejevalnik besedila, tako da se še malo lovim.

Ker je po dolgem času to prva objava, se vsem opravičujem za takšen izpad prispevkov, se pa zavezujem da bom vse zamujeno, sedaj ko je sezona končana, tudi nadoknadil. Vrstni red poročil ne bo nujno ustrezal kronološkemu toku dogodkov, medtem ko bo na sami strani še vedno tako prikazan. Zato: pozor!

Posebnost tega šprinta je zelo kratek prvi del(P:400m; K:17.5Km; T:5Km), kar mi glede na trenutno plavalno formo in utrujenost kar ustreza.


Rezultat:

[* Podatki se lahko, zaradi dejansko pretečenega oz. napake pri merjenju, razlikujejo! ** T1, kolo(Garmin) in T2 imajo po moji krivdi (odpravljeno)napako]

Faza	Čas (Garmin)	Čas (Uradno)	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	6':35"	6':47"	20 / 5	n/a	n/a
menjava1	0':49"	0':36"	33/14	n/a	n/a
kolo	25':19"	25':21"	11 / 5	n/a	n/a
menjava2	0':44"	0':48"	41/14	n/a	n/a
tek	21':23"	21':18"	27 /10	n/a	n/a

S skupnim časom 0h:54':51"

sem zasedel 19. mesto od 83 in

8/27 v kategoriji.

I. PRED

Zjutraj se odpravim na obalo, kjer se cestni zastoji pričakujejo šele proti večeru in v obratni smeri. V dobri urici sem v Kopru, potem pa moram samo še najti prizorišče, saj tega dela mesta ne poznam, poleg tega pa so v zadnjih letih naredili kar veliko novih cest. Kmalu naletim na zaporo ceste in prijazni redar me usmeri na že kar lepo zapolnjeno parkirišče.

II. PLAVANJE

Začnem na strani boje, ki je bolj oddaljena od obale in čakanje na startni signal je kar dolgo, saj se tekmovalci ne razporedijo po željah organizatorjev. Ko zaslišimo zvok sirene se poženemo na žive in mrtve, saj je cilj že po obratih na dveh bojah. Pri prvi boji tudi prvič uporabim tehniko menjave strani, saj se na notranji strani vedno naredi ozko grlo. S prehodom na hrbtni stil se preko sotekmovalčevih nog/hrbta prevalim na zunanjo stran, s čimer se prej omenjenem elegantno izognem, pri tem pa ne izgubim preveč časa in še pomembneje, ritma. Izhod iz vode ni enostaven. Potrebno se je dvigniti z rokami, ker pod gladino ni nobene stopnice ali druge opore za noge.

II. T1

Ko pridem do kolesa nerodno ruknem kolo, tako da mi po tleh, vsaka na svojo stran, zletijo tako čelada kot očala. S tem izgubim dragocenih 5-10 sekund, ki me oddaljijo od manjše skupinice pred menoj.

III. KOLO

Ker imajo le kakih 50m prednosti se na vso moč poženem za njimi. Prvi kilometer sploh nimam časa da bi dokončal obuvanje na kolesu, zato to storim šele ko se zavem, da je četverica pred mano dovolj močna in jih sam ne bom zmogel ujeti. Po dveh krogih soliranja me za cel krog dohiti skupina vodilnih, kateri se z lahkoto priključim in sledim. Razlika je gromozanska, saj sem prej na nekem delu steze "na škrge" vozil dobrih 40Km/h, potem pa je šlo skoraj brez napora tudi 45Km/h. Kolesarska trasa je atraktivna, saj poteka po mestnih ulicah, a je iz istega razloga tudi zahtevna.

Na cesti so namreč ležeči policaji, predeli tlakovani s kockami in celo kamenjem, nekaj težkih ovinkov in seveda možnost "vključitve" kakšnega pešca oz. prevoznega sredstva. Organizatorji so slednje sicer uspešno preprečevali, gnečo pa so povzročali predvsem zaostali tekmovalci, ki so v 7 krogov dolgi dirki pač toliko zaostali. Med njimi sem bil sicer tudi sam, vendar pa nekateri, predvsem novinci oz. občasni tekmovalci, niso vajeni vožnje v skupini, tako da se je v mojem 5 krogu zgodila hujša nesreča. Po nezgodi smo od deveterice ostali le še štirje, od tega David in italjanski tekmovalec v boju za zmago, ter jaz in še en italjanski tekmovalec s krogom zaostanka. To je že drugi vikend zapored v katerem sem na lastne oči videl( a se na srečo izognil!) skupinski padec v kolesarskem segmentu dirke, kar me navdaja z zmernim strahom pred naslednjimi preizkušnjami. Zadnji krog z Italjanom odpeljeva izmenično, kar pomeni da ni nekega "šparanja".

IV. T2

V drugi menjavi si prehitro odpnem(samo odpnem, ne tudi odstranim!), čelado in (pre)strogi sodnik me kazensko zadrži za 10". To se mi je primerilo prvič, čeprav vem da po pravilih tega pač ne smeš početi. Bom bolj previden v prihodnje. Če se sprašujete ali je razlog za to da imam obut le en nogavček moda, ali kakšna "performance" pogruntavščina, naj vas potolažim da ni nič drugega kot to, da sem drugega pozabil doma :).

V. TEK

Poženem se kar prepričljivo ter nato, kljub spodbudi Matjaža, Aljoše in Nine ter drugih gledalcev, kmalu popustim, saj je vročina prevelika. Žal sem na Garminu pozabil nastaviti AutoLap za vsak kilometer, tako da nimam podrobnih časov. Vem pa da mi je v drugem krogu, ko me je prehitel odličen tekač med triatlonci, Benajmin iz ŠD 3šport-a, uspelo dvigniti tempo in sem se nekaj časa počutil zelo dobro. S tem delom sem zato zadovoljen, še posebej ker je bilo zelo vroče, kar meni očitno posebej ne ustreza.

VI. PO

Na koncu je vse skupaj izpadlo kot čudovit dan na morju :D, gneče na cesti ni bilo, z rezultatom pa se preveč ne obremenjujem, saj je to bolj trening tekma.

In še nekateri zanimivi rezultati :

Mesto Abs/Kat (bruto)	Naziv	Čas	Komentar
1.	David Pleše	0h:46':19"	Zmagovalec, bravo! In član: http://www.triatlonklub-lj.si/
1.	Melita Šinkovec	0h:52':44"	Zmagovalka, bravo!
11./3.	Miran Abram	0h:53':25"	Tokrat brez padca, bravo! :-) Zamenjal ga je Jaro. Ja en iz Krškega mora bit! :-)
53./18.	Elvis Požek	1h:02':48"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/

14. Zagreb open - Triatlon

Letošnji dogodek na Jarun-u sem pričakoval v precejšnji vznemirjenosti. Prvič zaradi vremena, ki je kljub poletju, bolj spomladansko/jesensko. Drugič zaradi tega, ker je to moj prvi olimpik(P:1600(uradno: 1500)m; K:38Km; T:10Km) po 9 mesecih, težave s kolenom pa še vedno niso čisto pozabljene. In tretjič, ker se že sam postavljam pod pritisk izboljšanja preteklega rezultata, potem pa je tu še nastop pred sorodniki in še v državi s katero nas veže tudi velika tekmovalnost.

Obisk je bil glede na lansko leto večji, pa tudi kakovost tekmovalcev je bila na visoki ravni, kar se odraža tudi z uvedbo kategorije Elite v katero so uvrščeni profesionalni tekmovalci.

Tokrat sta me spremljala, spodbujala in slikala, stric Ivo ter njegov vnuk Josip.


Rezultat:

[* Podatki se lahko, zaradi dejansko pretečenega oz. napake pri merjenju, razlikujejo! ** prva in druga menjava(uradno) sta všteti v kolesarjenje *** T1 in kolo(Garmin) imata po moji krivdi (odpravljeno)napako]

Faza	Čas (Garmin)	Čas (Uradno)	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	29':17"	29':22"	37 / 8	29':24"	-2"/0.1%/+10
menjava1	1':20"	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	55':17"	57':07"	16 / 2	1h:1':51"	-4':44"/8%/-9
menjava2	0':34"	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	47':00"	46':59"	54 /17	45':16"	1':43"/3.8%/+24

S skupnim časom 2h:13':29"
sem zasedel 28. mesto od 97 in
6/30 v kategoriji.

Takoj po štartu je bila nekaj časa kar velika gneča, saj sem štartal nekje v sredini celotnega polja tekmovalcev. Do prve boje sem prejel nekaj udarcev, ki pa niso bili pretirano boleči/moteči, pri tem pa sem se spomnil na pričevanje Tomija iz tekme v St. Pölten-u, kjer pravi da je bilo kot v pralnem stroju! Na srečo tukaj tako hudo, že zaradi precej manjšega števila tekmovalcev, niti ni moglo biti. Začnem kar na polno, zato imam že po 100m srce v grlu, nato pa je potrebno zagnanost malo omejti. Na prvi boji(cca.: 300m) ujamem Mirana in nadaljujem v istem tempu v katerem se počutim dobro.

Po prvem krogu sledi izhod, kratek tekec po tapiciranem pomolu in skok na glavo, ki je tehnično slab, saj mi v očala vdre voda. Po preteklih negativnih izkušnjah s slabo vidljivostjo, sem tokrat uporabil posebno sredstvo za plavalna očala proti rosenju stekel, kar se je zelo obrestovalo. Zaradi tega in pa zelo pregledno označenih boj ter izhodov iz vode, sta smer in navigacija tokrat zelo solidni, vendar še ne idealni. V drugem krogu, kljub temu da imam obute CEP nogavčke začutim manjše poizkuse krča v mečih, tako da moram malenkost popustiti pri brcanju, vendar nato brez težav zaključim prvo etapo.

Ko pridem iz vode vidim da sem dohitel super težko kategornika, ki na strmih stopnicah, katere vodijo do menjalnega prostora nima možnosti, zato še preden prideva do kolesa zaostane za mano. Ja, gravitacija in plovnost ne gresta z roko v roki :-). Z menjavo imam, proti pričakovanjem, več težav, kot ob svojem prvem poizkusu pred mesecem in pol v Benetkah. Najprej se mi snamejo elastike, ki držijo čevlje v zraku, potem posledično nekaj sekund ne morem pravilno stopiti na pedala, ko pa se končno že vozim, pa nikakor ne najdem luknje za stopala, za konec pa se mi iz vodila iztakne še pašček! V glavnem, verjetno bi si hitreje obul celo pancarje :-).

Po dobrih 500m kolesarjenja, ko sem že pomislil da bom še nekaj časa prepuščen samemu sebi, me že za cel krog dohiti in prehiti Jaro, ki s tem pridobi svoj prvi vagon. Ob tem seveda neizbežno pomislim, da mora človek očitno nekje imeti škrge :-). Tudi na njegovo spodbudo mi ga uspe priključiti in nato tudi držati, kar na povprečnem pulzu 170 udarcev/minuto v prvih 10Km, ni enostavno. V mojem drugem krogu(njegovem tretjem), mi na najtežejem delu, ko gre malenkost navzgor, za nekaj trenutkov Jaro prepusti narekovanje tempa, ko naposled moje moči pojenjajo, pa zopet sam prevzame vlogo šlep službe. V tretjem krogu od šestih naju dohiti manjša skupinica, ki je v istem krogu kot jaz. Naslednja dva kroga se v ospredju menjavamo štirje ali peterica, potem pa nas v petem dohiti velika skupina, v kateri so vsi ostali favoriti za zmago ter nekaj "vagončkov" s krogom zaostanka. Prvi pripelje mimo Patrčević, ki mi nekaj zamomlja, sam pa sklepam da je želel povedati naj se ne mešam v ospredje. Ob koncu kroga ta dobri zavijejo na menjavo, nas pet ali šest pa nadaljuje v še zadnjih dobrih 6Km pedaliranja.

6 kolesarjev, 6-ti krog dolg 6 Km, je očitno recept za nesrečo, saj se, takoj po tem ko se iz prve pozicije umaknem na četrto, vsi trije pred mano zapletejo v grd padec pri hitrosti več kot 40Km/h! Med tem ko "krivec" (Jugoslav) ne utrpi večje škode, pa jo kar dobro skupita tako Miran, ki je vozil tik za njim, kot še en tekmovalec iz Srbije, ki tudi ni imel nobenih možnosti da se trčenju izogne. Jaz sem imel srečo in sem se odpeljal mimo B(rez)P(osebnosti). Del kroga se še šparam za počasnješim tekmovalcem, nato pa do konca odpeljem solo.

Ko drugič vstopim v menjalni prostor nimam nobenih težav in vse poteka nekako po avtomatiki, kljub temu da me s pozdravom: "Evo majstora!", že od daleč pričakata/presenetita fotoreporter HTV-ja in njegov kamerman. Moj "intervju" si lahko ogledate na video posnetku. Čeprav je bil moj instiktivni odgovor(glej video) zelo samozavesten, pa je bil že po 5 minutah povsem neresničen.

Prvi kilometer, glede na distanco, odtečem v zame(še posebej za "prehodne" noge) odličnem tempu cca.: 4':16"/Km, potem pa me prične stiskati v želodcu. Pritisk se vedno bolj stopnjuje, zato sem, čeprav me ravnokar (ne preveč suvereno)prehiti Jugoslav, prisiljen hitrost zmanjšati. Če tega ne bi storil, bi želodčna vsebina 100% prišla pogledat, kaj hudiča ta cepec zgoraj izvaja :-)?! Tempo v naslednjih 4-ih kilometrih pade za od 20" do 40"/Km glede na končno povprečje, v misli pa se prikradejo celo strahovi, da bo tako vse do konca. Po dolgih 20 minutah in kar nekaj "podrtih kupčkih" ter drugih olajšanjih tiščanje preneha, zato lahko naslednjih/zadnjih 5Km zopet uživam v hitrejšem teku. Je pa predvsem mentalno težko, potem ko se telo in glava navadita na lagoden napor, ponovno dvigniti ritem v 5. prestavo. Srčni utrip iz 1. kilometra mi uspe doseči šele v zadnjem kilometru. V drugem "polčasu" dosežem povprečni tempo 4':25"/Km kar bi, seveda samo hipotetično, pomenilo slabi 2 minuti boljši čas in ogorčen boj s Srbom za 26. mesto(-3) absolutno in 5. mesto(-1) v kategoriji, če želodčnih težav ne bi bilo.

Tudi tokrat, tako kot lani, sem na klasičnem petnem predelu ahilove tetive dobil žulj, ki sem ga med tekom še komaj uspel zignorirati. Upam da, če že mora biti tudi tradicija negativnosti, da se je trebušne težave ne bodo navzele, saj je vendar že ena nevšečnost na disciplino dovolj, ne?! :-)

Lanski čas sem, kljub temu da smo lani plavali v neoprenu(!), letos pa sem imel težave pri teku, izboljšal za 3':02", kar znese dobra 2%. Čeprav mi tekma ni v celoti uspela, moram biti z dosežkom zadovoljen in se iz napak čim več naučiti. Bo že res da dobri, naredijo pozitiven rezultat tudi, ko nimajo najboljšega dne :-). Se je pa koleno dokaj dobro odrezalo[ne dobesedno :-)], saj so bile posledice res minimalne in skoraj omembe ne vredne. Skoraj! Še malo?! :-D

In še nekateri zanimivi rezultati :

Mesto Abs/Kat (bruto)	Naziv	Čas	Komentar
1.	Ognjen Stojanović	1h:50':53"	Zmagovalec, bravo!
2.	Dejan Patrčević	1h:51':03"	Najboljši hrvaški triatlet: http://www.patrcevic.com/
4.	Jaro kovačič	1h:51':46"	Najboljši Slovenec, bravo!
24./4.	Miran Abram	2h:10':15"	Kljub padcu s kolesom pri 40Km/h ne odneha, bravo!
25./1.	Daria Pletikapa	2h:10':27"	Zmagovalka in nova rekorderka proge, bravo!
43./3.	Nataša Nakrst	2h:17':56"	Triatlonka: http://www.triatlonklub-lj.si in najboljša Slovenka na tekmi.
78./26.	Sašo Hrovat	2h:46':11"	Bivši sodelavec, zamudi na super-šprint, potem pa kar na olimpik! Bravo!

29. Maraton Franja BTC City

Na zgodovinski dan, ko je Slovenja dosegla svojo prvo(in upajmo, ne zadnjo) zmago na svetovnem prvenstvu v nogometu, in je Janez Brajkovič(nič manj zgodovinsko!) osvojil prvo mesto na prestižni kolesarski dirki Critérium du Dauphiné ter s tem dosegel prvo("tapravo") slovensko zmago za UCI ProTour, sem tudi sam na kolesarskem maratonu Franja dosegel novo osebno zmago. Ponovno nas vreme ni pustilo na cedilu, tako da smo imeli lep, vroč in rahlo vetroven poletni dan, odličen za kolesarjenje.

Rezultat: z bruto časom 3h:44':05" sem se v absolutni razvrstitvi uvrstil na 159. mesto od 1624(148. neto) oziroma 33/276 (32. neto) v kategoriji.

Podrobnejši pregled (Garmin Connect):

(*Vzpon na Kladje = Kladje - Cerkno ** Čas se začne meriti na uradnem štartu na Brezovici, cca.: 15Km)

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
Cerkno	1h:38':26"	193/42	1h:43':33"	-5':07" /4.9% / -148
Kladje	2h:03':46"	187/43	2h:10':11"	-6':25" /4.9% / -132
Vzpon na Kladje	25':20"	182/37	26':38"	-1':18" /4.9% / -117
Vodice	3h:14':29"	166/36	3h:23':10"	-8':41" /4.3% / -139
Cilj BTC (netto)	3h:43':48"	148/32	3h:54':11"	-10':06" /4.3% / -144

Po tem ko je ura zvonila ob 7:00AM in sem 20 minut kasneje le zapustil mehko ležišče ter se dokončno predramil s pravo črno kavo in zajtrkom, sem se okoli 8:25AM že nahajal v gneči na štartu.

Začetek dirke je bil tudi letos zelo stresen. Kmalu po odhodu iz BTC-ja, nekje na Kajuhovi, sem že zaslišal značilen glasen pok, ko nekomu predre zračnico. Pri tem sem seveda takoj pomislil: "da bi le (ponovno)šlo brez tehničnih težav in drugih nesreč/poškodb", saj ti taka stvar, v najboljšem primeru, takoj pokvari načrte in uvrstitev. Zaradi del v središču Ljubljane je letos trasa malenkost spremenjena, namesto preko Tromostovja, Ljubljanico prečkamo preko Zmajskega mostu. Vendar pa na rezultat to ne vpliva, saj se tekma dolga tako "le" 144 (uradno: 141) Km, enako kot lani začne šele na Brezovici.

Preko Slovenske, Šubičeve in Tivolske se pripeljemo na Tržaško, kjer se zaradi neprestanega pospeševanja in zaviranja v skupini, večinoma vozim po kolesarski stezi. Tam se zgodi tudi prva večja(?) nezgoda, saj se zasliši močan tresk, kot bi nekdo trčil v avto ali neko večjo površino, videl pa (na srečo)nisem ničesar. Karavana nemoteno nadaljuje naprej za avtomobilom organizatorja.

Čeprav se po letečem štartu kolona nekoliko razpotegne, pa do Vrhnike vse skupaj še vedno poteka v veliki gneči po celotni širini ceste. Na cca.: 28(uradno 13). Km je prva selekcija imenovana: "vrhniški klanec". Po le-tej se kolona razbije na več skupin, sam pa pristanem v 2-3 večji skupini, ki gre potem naprej skupaj vse do začetka glavnega vzpona na Kladje v Cerknem. Tam, na 82(uradno:67). Km, imam za takrat vodilnim že 3':20" zaostanka, ki pa bi ga lahko zmanjšal le z ustreznim "prerivanjem" na začetku, ko bi moral v prvi klanec začeti bolj od spredaj in tako uloviti hitrejšo skupino, ki bi jo bil vsekakor sposoben držati.

Vmes je seveda še atraktiven spust iz Godoviča v Idrijo, ki na srečo ni postregel s kakršno koli drugo "spektakularnostjo", kot pa s čudovito scenografijo. Pred tem sem tudi že zaužil prvi gel, s seboj pa sem potem imel še dva, saj sem se letos na zagotavljanje energije in hidracije precej bolje pripravil. Ker je bilo napovedano (in nato CELO uresničeno!) zelo vroče vreme, med dirko pa se ne gre preveč ustavljati, sem, poleg dveh bidonov, s seboj v zadnjih žepih kolesarskega dresa vozil še dve plastenki, eno z vodo in drugo z izotoničnim napitkom. Pred začetkom vzpona sem ju izpraznil in odvrgel, pri tem pa seveda v duhu akcije OSVED pazil, da jih bo kasneje nekdo tudi pobral.

V klanec začnem odločno a po pameti, tako da mi vse do vrha uspe držati konstanten tempo oz. nivo zaznanega napora (RPE) in srčni utrip v okolici 170 udarcev/minuto ter malo čez. Kljub temu pa se mi od treh deklet v naši skupini, kar dve počasi odmikate iz vidnega polja, na koncu pa jih celo 5, doseže boljši čas 7 Km dolgega vzpona (AVG=6.3%; MAX=10%). Z eno od njih sem nekaj časa vozil kolo ob/za in pred kolesom, potem pa sem na vrh prišel v skupinici še 4-ih sotrpinov. Med njimi je bil tudi kar 32 let(!) starejši gospod, ki je na koncu dosegel le 1" slabši čas vzpona od mojega. Na vrhu imata punci cca.: 1' prednosti, kar je skoraj toliko, kot je znašal moj celoletni napredek! Po tej vročični 25 minutni torturi se edinkrat na celotni trasi za kakih 30" ustavim, saj moram dopolniti bidon z vodo, ki jo bom še krvavo potreboval v naslednji 70Km do cilja.

Na spustu se po začetnih zaprtih, počasnih in nevarnih ovinkih nato malo potrudim in ujamem tekmovalca pred menoj, kar se iskaže kot odlična poteza. Kolega se s konstantnim narekovanjem hitrosti nad 50Km/h predstavi kot močan kolesar, ki se ga splača držati. Po nekaj minutah naju ujame še večji "hrust", s katerim potem še naprej držita zelo visoko hitrost. Ko se poljanska dolina po cca.: 20Km poravna, šteje naša skupinica kakšnih 10 članov, ki nato bolj ali manj družno začenja lov na "ubežnike". Po celotni dolini jih naberemo le še nekaj, tako da do tretje selekcijske točke, katero predstavlja škofjeloški klan(č)ec pridemo v enaki zasedbi. Bližje Škofji Loki kot smo bili, bolj sem tudi sam sodeloval pri narekovanju tempa, kar mi je predvsem v klanec prišlo še kako prav, saj tako skupina vozi z mojo hitrostjo. Dolina se ni izneverila svojemu slovesu in nam je poslala tudi nekaj "vzgonskega" vetra, tako da so bile zaradi tega moje izmene še krajše. Vendar si pri tem nimam kaj očitati, saj sem sodeloval po svojih močeh(nekateri sploh niso), katerih pa sem moral vsakič malo tudi prihraniti, da po menjavi, skupine ne bi izgubil. Vseeno pa je bil že omenjeni škofjeloški "prelaz" tudi letos skoraj usoden. Le po zaslugi dobre pozicije v grupi(bil sem 3. v vrsti) sem uspel ohraniti stik z le-to, tudi ko smo prišli nazaj na ravnino. Žal "hrust", ki je naredil veliko delo na začetku drugega, težjega in odločilnega dela dirke, ni imel te sreče in je najbrž odpadel, saj ga kasneje nisem več videl.

Po tem je sicer še nekaj strmih-krajših oz. položnejših-daljših vzpončkov npr.: iz Zbilja v Smlednik, iz Smlednika v Hraše, most čez avtocesto v Vodicah in most čez avtocesto ter kalnček v Povodju, Brodski klanec in nazadnje še vzponček na Dunajski pred Črnuškim mostom, od katerih je lahko vsak usoden, vendar pa nikoli več nisem bil v resnih težavah. Tik pred klančkom v Povodju ujamemo veliko skupino pred seboj, katera vozi malo počasneje, kar je k temu še pripomoglo. Sedaj, le cca.: 15Km pred ciljem, smo ponovno združeni v skupino, ki je skupaj prišla pod Kladje. Vmes pa je preteklo več kot 60 Km!

Čez cca.: 20 minut se v precejšnji gneči pripeljemo v cilj, kjer končno dobim težko pričakovano hladno vodo, ki jo kar v litrih zlivam v in na sebe, saj sem bil zadnje 3/4 ure že strašansko žejen. Po dvigu spominske medalje, "ubijem" še porcijo špagetov ter pripadajoči ledeno mrzli Radler, nato pa se pripravim za spremljanje tekme slovenske nogometne reprezentance z Alžirijo.

Z doseženim časom, uvrstitvijo in celotnim dnem sem izredno zadovoljen, tako da si ga bom zaradi vseh omenjenih dogodkov, zapomnil še za dolgo, dolgo časa. Napredek v enem letu je znašal dobrih 4%, kar je glede na to da ne treniram samo kolesarjenja in da vzponom nisem posvečal posebne pozornosti, zelo dobro. Za naslednje leto napovedujem/želim čas pod 3h:40'. To bi pomenilo le 1.7% napredek, kar mislim da je v realnih okvirih. Voziti se bom moral z drugo kakovostno skupino. Bomo videli, nasvidenje 2011.


What-If analiza:

a) Lani bi z letošnjim bruto časom dosegel 197. namesto 285.
Razlika: 88 mest.
oz.
b) Letos bi z lanskim bruto časom dosegel 233. namesto 159.
Razlika: 74 mest.

Opomba: (Lani je bilo na dolgi preizkušnji 407 udeležencev več)




In še nekateri zanimivi rezultati :

Mesto (bruto)	Naziv	Skupni osebni čas	Vzpon na Kladje	Komentar
1.	Primož Čerin	3h:30':44"	19':48"	Zmagovalec, bravo!
35.	Tadej Valjavec	3h:32':05"	18':25"	(Bivši)Pofesionalni kolesar: http://www.tadejvaljavec.com/
48.	Gregor Tekavec	3h:32':05"	18':25"	Lanski zmagovalec
49.	Gorazd Štangelj	3h:32':11"	20':10"	(Bivši)Pofesionalni kolesar: Wikipedia-Gorazd Štangelj
87.	Jure Švent	3h:40':00"	24':05"	Kolega(sva se spoznala na štartu).
1.	Tjaša Rutar	3h:40':11"	22':59"	Zmagovalka, bravo!
966.	Tomaž Pipan	4h:52':38"	40':18"	Prijatelj, kljub težkim krčem prišel do cilja, bravo!