Triatlon Kočevje

Ker se bliža vrhunec sezone, ko se bom spoprijel z olimpik triatlonom na Bledu, sem, brez napovedi, v funkciji treninga in za "generalko" naredil še en sprint. Tokrat je bil na sporedu v Kočevju, kjer ga je organiziral domači klub TK Ribnica.

Ob odsotnosti dvornega fotografa Jureta, ki je na zasluženih počitnicah v Grčiji, me je tokrat spremljal prijatelj Mitja aka. Mičo.

Rezultat:

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)
plavanje	15:53	55/19
menjava1	1:33	50/18
kolo	35:07	56/18
menjava2	0:59	72/23
tek	21:12	69/20

S skupnim časom 1h:14':46"
sem zasedel 61. mesto od 82 in
20/24 v kategoriji.

Na pot sva, kljub ne ravno obetajoči vremenski napovedi, krenila ob zame prijetni jutranji uri okoli 10:30 AM. Po dobri uri vožnje sva brez težav našla jezero, ki leži praktično sredi mesta. Ker še nisem bil prijavljen sem najprej opravil to formalnost, potem pa sva si privoščila kavo. Kot se vidi na sliki, se pri tej dejavnosti, Mičo počuti kot riba v vodi :). Ob 13. uri se je ponovno odprl menjalni prostor kamor sem zložil vso potrebno opremo. Do 15. ure ko je bil start osrednje discipline sva imela tako še kar nekaj časa, ki sva ga porabila za sprehajanje okoli jezera, klepet s soudeleženci ter obvezno krepčanje pred prihajajočimi napori. Sam sem pojedel dve banani in energijsko ploščico, Mitji pa je teknila le tekoča hrana :).

30 minut pred startom sem se preoblekel in še zadnjič preveril opremo. Pri tem sem srečal klubskega kolega Staneta, s katerim sva se potem skupaj odpravila proti startu.

Naj vas takoj potolažim da nisem zamenjal državljanstva, samo dres sem si sposodil. Če me boste iskali v razvrstivi pa morate vedeti, da so me organizatorji preimenovali v Tine-ta. Kako jim je to uspelo, pa vedo samo oni!

Po kratkem ogrevanju v prijetno topli oz. hladni vodi (organizator je predvideval 20-22 stopinj C) je sledila startna procedura. Starter nas je po imenu in priimku klical v startni prostor. Sam start pa si lako ogledate tudi na video posnetku.

Ker je to moj prvi start v odprti vodi (beri: ne bazen-u) in, ker nisem ravno v konkurenci za zmago, se previdno postavim v ozadje. Na startu je precejšnja gneča, ki pa se že po dobri minuti precej razredči. V taki vodi vidiš le kakšen meter pred sabo, vse ostalo je motno zeleno rjave barve. Kljub temu me to ne zmede in plavam v zame solidnem tempu, ter nekaj tekmovalcev tudi prehitim.

Za razliko od bazena, je v jezeru potrebno imeti dobro tehniko in orientacijo, saj kaj hitro zaideš iz idealne, ravne poti do kontrolne točke, označene z oranžno bojo. Poleg tega je potrebno, za preverjanje pozicije in linije, vsake toliko časa dvigniti glavo, kar zahteva še dodatne napore, ki pa se vseeno niso iskazali za večji izziv. Do prve boje, ki je označevala polovico, sem 2 ali 3 krat popravljal smer, saj me je konstantno "vleklo" v desno. Tudi v drugi polovici ni bilo nič drugače in to bo potrebno v nadaljevanju "kariere" še precej izboljšati. Ko pridem iz vode imam pulz kar visok (predvidevam da okoli 175) nakar sledi kratek, a strm vzpon, ter tek do menjalnega prostora, ki vsekakor ne pripomore k zniževanju le tega. Poleg tega so roke in ramena trda, celo "zategnejna", zato prehod na kolo ni tekoč, vseeno pa mi uporaba triatlonskega dresa omogoči izboljšati čas iz prejšnje(prve) preizkušnje.

Na kolesu, po kratkem spustu, na katerem ujamem dva tekmovalca pred seboj, sledi razgiban teren, ki hitro utrudi moje, že od plavanja načete, noge. Eden od dveh me nato na vmesnem klancu pri 5. Km prehiti nazaj, vendar pa ga bom kasneje, ob koncu, spet ujel. Tukaj nekje srečam tudi vodilne, ki so že na poti nazaj, njihov tempo je z amaterskega vidika neverjeten, izgleda kot da se vseskozi vozijo po ravnem, kot da za njih zakon gravitacije na velja. Kolesarska trasa svoje zobe pokaže tudi na polovici pri obratu, ko je na vrsti cca. 1 Km dolg vzpon z dvema serpentinama. Na vrhu sem vesel, saj vem da bo šlo sedaj večinoma navzdol, kljub temu pa je potrebno še vedno močno poganjati, saj je cesta na začetku ovinkasta potem pa dovolj ravna, da je možno vzdrževati veliko hitrost. Tukaj se mi je, iz ozadja, pridružil še eden sotrpin in celotno pot voziva družno z menjavami v ospredju. Čeprav sem večinoma vlekel jaz, pa je tista minuta, ko se odpočiješ v zaveterju zlata vredna. Na drugo menjavo pridemo tako trije skupaj.

Tudi tokrat me takoj po sestopu s kolesa zgrabijo manjši krči v meča [zaradi tega gledam v tla :(], zato me kolesarski pajdaš z lahkoto prehiti, s čimer pa se pretirano ne obremenjujem, saj vem da moram na tem področju še veliko narediti in posledično napredovati.


Druga menjava je zelo slaba, saj imam težave z obuvanjem in zavezovanjem superg, kljub temu pa pulz ne pade dovolj da bi mi pasalo zaužiti energijski gel, ki sem ga potem celo pot nosil s seboj. Na Bledu bom moral ta problem vsekakor rešiti! Da bo mera polna se tek prične še s 200-300 m vzpona, ki še dodatno obremeni moja "olesenela" meča. Ta del opravim previdno, saj si ne želim odstopa, poleg tega pa tudi ne poznam proge in ne vem kaj vse me še čaka. Na srečo sledi potem kratek spust, proga pa zavije na makedam. Moj tempo ni kdo ve kaj in nekaj tekmovalcev me prehiti. Tedaj pride mimo tudi soTKL-jevec Stane in skupaj nadaljujeva v višejm, kar solidnem tempu. Na obratu je okrepčevalnica, kjer si zlijem 2x2 dcl vode po glavi, da se malo ohladim. Tolaži me dejstvo da je na koncu spust, potrebno je le še priti do njega. Družno se prebijava naprej, navzdol pa potem kar samo leti :). Zadnjih 100 m pospešim in v sprintu prečkam ciljno črto. V silni vnemi pozabim pogledati na uro, tako da moram čakati na objavo uradnih rezultatov.

Kljub temu da je bil to moj drugi triatlon, je bilo trpljenje med dirko enako kot na prvem. Edina razlika, zaradi boljše pripravljenosti, je boljši čas in manjša utrujenost na koncu.

Sedaj pa še na porcijo makaornov, potem pa nazaj v deževno Ljubljano.