Tudi tokrat smo odšli v sosednjo Avstrijo, v cca.: 500Km oddaljen kraj St. Pölten, ki se nahaja blizu glavnega mesta Dunaj. Tam organizirajo, po št. udeležencev največje tovrstno tekmovanje na svetu! Letos sem stransko vlogo spremljevalca, gledalca in fotografa iz lanskega leta, spremenil v glavno vlogo aktivnega udeleženca - tekmovalca. Izkušnja iz preteklega leta je bila kar dobrodošla, saj sem že dobro poznal prizorišče samo in delno tudi ves postopek pred dirko.
Uradne razdalje za to disciplino so naslednje:
1. Plavanje: 1.9Km = z dodatnim 300m dolgim tekom med dvema jezeroma
2. Kolo: 90.1Km = z dobrih 800 metri višinske razlike v treh klan-cih/čkih[kakor za koga ;)]
3. Tek: 21.1Km = oz. polmaraton v dveh krogih po relativno ravninski, a ovinkasti, trasi
Primarni cilj je bil, kot vedno, priti živ in zdrav do cilja, vendar pa sem si poleg samoumevnega zastavil tudi tekmovalni cilj, opredeljen z osebnim neto časom. Do končne skupne številke sem prišel po naslednji enačbi: (Cilj: 4h:45') = (P: 30') + (T1: 3') + (K: 2h:30') + (T2: 2') + (T: 1h:35') + (5' rezerve)
Tega dosežka pa žal nisem uspel realizirati. Če te zanima zakaj in kako, beri naprej ...
Rezultat:
| Faza | Čas (Garmin) | Čas (Uradno) | Mesto (Abs/Kat) | Lanski čas | Razlika (Abs/%/Mesto) |
| plavanje | 31':46" | 32':33" | 235 / 38 | n/a | n/a |
| menjava1 | 3':42" | 3':17" | 152 / 25 | n/a | n/a |
| kolo | 2h:33':00" | 2h:32':45" | 195 / 50 | n/a | n/a |
| menjava2 | 2':52" | 3':02" | 197 / 32 | n/a | n/a |
| tek | 1h:50':30" | 1h:50':22" | 616 / 119 | n/a | n/a |
S skupnim časom 5h:02':00"
sem zasedel 299. mesto od 1856 in
61/292 v kategoriji.
Po lanskoletni dobri izkušnji z najemom potujoče hiše, smo se tudi letos odločili da preverjenega recepta ne spreminjamo. Na pot smo odšli v petek 20.5 ter zgodaj zvečer že parkirali na praceli, ki bo naš dom v prihajajočem vikendu. Za razliko od lani smo morali uporabitit drug travnik, saj se na lanskoletnem že bohoti nov, do polovice zgrajen, nogometni stadion. Jah, v Avstriji se razvoj zgleda precej hitreje odvija!
Moja kategorija: Moški 30-35 let je označena z zelenimi plavalnimi kapicami, s štarta pa se okoli 7:40AM zapodi kot šesta! Pred nami s tekmo po vrsti začnejo: Profesionalci, moški od 18 do 30 let, vse ženske, moški nad 50 let in šafete. Skupaj več kot 800 tekmovalcev.
Na štartu se preventivno postavim za tiste najbolj zagnane v prvih vrstah in se s tem izognem nepotrebnemu prerivanju oz. t.i. efektu: "pralnega stroja". S tem v absolutnem merjenju časa izgubim le kakih 10", kar pa je z mojega vidika zanemarljivo. Mislim pa da se je tega, zaradi lastnih ali tujih negativnih izkušenj iz pretekosti, zavedala tudi velika večina nastopajočih. Kljub previdnostnim ukrepom se gneči v celoti vendarle ni mogče izogniti in tako prvo polovico plavalnega dela(cca. 1Km), kolikor je razdalje v prvem jezeru, preplavam v gneči "pingvinov".
Iz tega razloga in pa dejstva, da zaradi pomanjkanja tovrstnih trenigov, plavanje v neoprenu ni moja močnejša stran, mi plavalni del triatlona ni v preveliko zadovoljstvo. Gre le za borbo kako čim prej preiti v naslednjo fazo. Po cca. 17 minutah se končno dokopljem do vmesnega kopnega na poti do prve menjave. Izhod iz vode ter dobro minuto in pol dolg tek mi ne povzročata težav, se pa srčni utrip pri tem nekoliko dvigne, kar občutim v prvih nekaj 100 metrih drugega polčasa v vodi. Sedaj je število sotekmovalcev, kljub kar nekaj zaostalim iz prejšnjih valov že precej manjše, zato lahko pri izbiri smeri uživam v večji svobodi. Letos na izhodu iz drugega jezera niso postavili velikega napihnjenega oboka, ki je viden že od daleč, zato je bil treing dan poprej še toliko bolj pomemben, saj sem se zaradi te izkušnje lahko precej dobro orientiral.
Bolj ko se pribljižujem obali bolj razmišljam o vseh korakih, ki jih moram opraviti na poti do odprte ceste na kolesu. Najprej moram do polovice sleči neopren, kar vključuje tudi odpenjanje in zapenjanje zapestne ure Garmin. Nato moram na stojalih poiskati svojo vrečo s kolesarsko opremo, v tranzicijskem šotoru nadeti čelado, očala ter številko, do konca sleči neopren, ga pospraviti v to isto vrečo, ki jo nato na izhodu oddaš prostovoljcem. To mi vzame okrog 35". Do kolesa, ki se nahaja v srednji od treh vrst, me nato loči cca. 150m teka ter potem še kašnih 300m do črte, ki dovoljuje naskok :) na kolo. Bosonogi tek po asfaltu posejanim s kamenčki mi kar "nagrize" podplate, vendar pa kaj kmalu ta neprijeten občutek izgine.
Na kolesu že od začetka nisem osamljen, vendar pa o kakšni gneči ne morem govoriti. Pričnem rahlo rezervirano in nekaj tekmovalcev, ki pridejo od zadaj spustim predse, vendar jih držim na dovoljeni razdalji oz. "primem" njihov tempo. Takoj od začetka in potem celotno pot vozim večinoma po levi strani desne polovice cestišča, saj kar pogosto prehitevam posameznike ali pa cele skupinice tistih, ki so štartali tudi do 35' prej. Kaj kmalu se jaz in še dva, trije ustalimo v podobnem tempu ter se periodično izmenjavamo, prehitevamo. Sam se vseskozi držim predpisane razdalje 10m, tudi drugi pa se, razen občasnih izjem tega kar pošteno držijo. Seveda razdalja velikokrat pade pod to mejo, vendar pa se zavestno trudim da ne bi prišel v nedovoljeno situacijo. Sodniški nadzor je takoj od začetka precej pogost, saj me na manj kot 20Km avtoceste kontrola doleti že vsaj 4-5 krat! Ker nad mano oz. mojo skupino nimajo nobenih pripomb, smatram da smo izkoriščali kolesarjenje v legalnem zaveterju.
Po dobrih 30 minutah in koncu avtocestnega dela, na katerem se rahlo valovita trasa konstantno spušča in nas ovira bočni/frontalni veter, se prične prvi, cca. 4Km dolg vzpon. Na vzponu je gneča kar precejšnja tako da pravila o vožnji na razdalji, brez zaveterja, praktično ni mogoče upoštevati, česar so se zavedali tudi sodniki. Do tu sem, poleg tistega v menjalnem prostoru, zaužil še 2 majhna gela, kar mi je zadostovalo za pokrivanje energetskih potreb in morda še bolj pomembno, ni povzročalo nobenih prebavih motenj. Sledilo je 7Km spuščanja, vmes je bil le kakih 500m dolg klanček, do regionalne ceste ob reki Donavi. Naslednjih 27Km je bolj kot ne ravninskih z nekaj manjšimi kuceljčki ter zelo rahlim postopnim vzpenjanjem. V tem segmentu sem, ravno tako brez težav, z vodo poplaknil še nadaljna 2 gela ter se še naprej počutil odlično. Ker do sedaj nisem še nikoli zaužil več kot 2 gela naenkrat, je bila tudi to ena izmed neznank.
V čudovitem vremenu in razgibani kolesarski trasi sem resnično užival. K temu je pripomogel tudi veter v hrbet :-D, ki se je pojavil v zadnjem delu vožnje ob drugi najdaljši evropski reki. Ko smo zavili nazaj proti vzhodu je v opozorilo najprej sledilo 2Km vzpona z 2-3% naklonom, potem pa se je začelo zares. V 5Km kar konkretnega vzpona smo opravili 270 višinskih metrov, to pa je povzročilo precejšenj padec v skupni povprečni hitrosti, ki ga je nato izredno težko nevtralizirati. Na vrhu je okrepčevalnica, zraven pa tudi kazenski boks, ki pa ni povsem prazen!;) Iz ponudbe vzamem le bidon z vodo, saj sem se drugega, v katerem imam izotonično mešanico, zaradi občutka sitosti komaj dotaknil. Najbrž napaka!
Potem ko spijem nekaj požirkov vode ta bidon odvržem, saj pričakujem da bo na koncu okrepčevalnice spet voda in bom tam vzel novega. Voda je tam sicer bila, vendar pa za razliko od prejšnje okrepčevalnice, le ta ni bila v bidonu temveč v običajni plastenki, ki pa je bila na srečo dovolj široka da v nosilcu na kolesu ni poskakovala. Sledi 8Km dolg, ne preveč nevaren spust, na katerem pa že čutim zmerno utrujenost. Sedaj sem na kolesu že več kot 2h in čeprav sem si prizadeval srčni utrip ohranjati okrog 160-165 udarcev/min, mi je nekajkrat, še posebej na vzponih, pobegnil tudi čez. Celotno pot, razen vzponov ter občasnih raztegovalnih odmorov, sem prevozil v agresivni aero poziciji kar je v navezi z obremenitvami pri hribolazenju, zelo utrudilo moje mišice spodnjega hrbta, kolkov ter ritne mišice. Ravnotako se je zgodilo prvič da sem v takšnem položaju prevozil tako dolgo časa in/ali razdaljo in če bi me pred kakšnim mesecem, ko še nisem do fines nastavil svojega kolesa, vprašali ali sem tega sposoben, bi prepričljivo odgovoril z: NE. S tega vidika sem s svojim krstnim nastopom lahko zadovoljen.
Na drugo menjavo sem se podal s hitrim in odločnim skokom s kolesa, saj se morebitnih krčev zaradi tako dolgega kolesarjenja nisem bal. Imel sem prav, nekaj 100m dolg tek ob kolesu nazaj do mojega štartnega prostora je minil brez težav, tudi vrečko s tekaško opremo sem hitro našel in nasploh sem s tehnično izvedbo obeh menjav lahko zadovoljen, kar potrjujejo tudi številke. Le te kažejo da bi bil, če bi tekmovali samo v menjavah :-), hitrejši od še cca. polovice tistih, ki so bili na koncu pred menoj. Je pa res da, če si navajen hektičnih menjav iz krajših tekmovanj, kjer je vsaka sekunda še toliko bolj pomembna, potem je čas, ki ga imaš na voljo tukaj pravi luksuz.
Na teku pričnem dobro, vendar pa sem, prvič v življenju, že čutil uničujoče posledice dolgega kolesarjenja. Kljub vročini in zavestno vzdrževanem nivoju srčnega utripa na 160 udarcih/minuto, mi tempo okoli 4':20"/Km ne pomeni prevelikega napora. RPE recimo okoli 85%. V prvih 400m mi pot prekriža krajši, cca. 50m dolg klanček, ki takoj pošlje alarmne signale v moj centralni nadzorni sistem. Mišice v nogah namreč pričnejo hitro in nevarno otrdevati proti krčem. Navzlic temu me ne zgrabi panika in navzgor nadaljujem bolj previdno, medtem ko na ravnini napetost malenkost popusti. Najbolj me bolita spodnji notranji stegenski mišici, kar je najbrž rezultat specifičnega obremenjevanja pri kolesarjenju. Po prvem, od treh obiskov stadiona ter arene, kjer je BTW vzdušje naravnost fenomenalno, mi na drugem naslednjem klančku, ki drugače sploh ni omemebe vreden, boleče zakrči mišico na zgornjem notranjem delu stegna. Za nekaj sekund se ustavim, malo raztegnem in v upanju, da so težave le prehodne, nadaljujem do naslednje okrepčevalnice s sedaj že nekoliko upočasnjenim ritmom.
Stanje se žal ne izboljšuje in vedno bolj mi je jasno, da tako ne bo šlo več dolgo. Mišice so tako zelo trde, da je vsak korak podoben npr.: 10 ponovitivi na fitnes napravi z maksimalno obremenitvijo. Bolečino nekako še prenašam, omejuje pa me tudi strah pred močnim krčem, ki bi že tako veliko bolečino povečal na nepredstavljivo. Na 5. Km, ko s poti ob reki zavijemo navzgor(!) čez most, imam naslednjo prisilno kratko "pavzico". Po nekaj sekundah spet nadaljujem in na mostu, malo pred naslednjo okrepčevalnico v stavbnem kompleksu, me dohiti sotrpin Bernhard, s katerim sva prevozila večino kolesarske proge, zaostal pa je na zadnjem vzponu. Po krajšem pogovoru sva že mimo "štantov" in v solidnem ritmu okoli 4':30"/Km. Energije sem imel dovolj, saj sem od zadnjega kolesarskega vzpona do tukaj zaužil še 3 dodatne gele in na tekaških okrepčevalnicah popil vse kar je organizator ponujal. Morda celo preveč, saj me je nato kar malo tiščalo v želodcu.
Vse to pa je prekinilo to kar sem napovedoval že ves čas - krč. Ravno ko me Janez, ki je štartal v 2. valu, prehiti za 1 krog, me najprej zategne v eno zadnjo stegensko mišico, nato pa ko se ustavljam, še v drugo. Manjši trzljaji pa se pojavljajo tudi po drugih, že prej omenjenih mišicah. Po 1 minuti čakanja da krč popusti poizkušam nadaljevati, kar pa momentalno sproži novega. Vzamem si še kakšni 2 minuti raztegovanja, kar vendarle zadošča. Do tu sem, čeprav sem 
že porabil vseh 5 minut vkalkulirane rezerve, še nekako bil na planu 4h:45', po tem pa mi je postalo jasno da s tem ne bo nič. To me je kar precej potrlo in v glavo so se prikradle grde misli. Kadar s hojo mišice rahlo sprostim, lahko nato z lahkoto kar se dihanja, pulza in moči tiče, za kratek čas držim ritem, ki bi mi zadoščal za izpolnitev cilja. Po nekaj 100m pa mišice vsakokrat ponovno otrdijo in tempo posledično vedno znova zavestno spustim na okoli 4':50"/Km.
Do konca potem sicer nimam več težav s krči, zaradi počasnega teka pa opustim tudi redno hlajenje z mokrimi spužvami("MACCAs boobies") in preneham z zauživanjem gelov, saj nič od tega več ne potrebujem. S povprečnim pulzom okrog 150 utripov/minuto se počutim kot bi bil "na šetalištu", ne pa na tekmi :-(.
Ravno ko zaključim s prvim krogom in grem že drugič v areno, napovedovalec glasno najavlja prihod Janeza v cilj. Ko sem šel prvič, sem pa ujel končnega zmagovalca Filipa iz Češke, tako da imam očitno kar dober timing ;-). V tem trenutku Janezu zelo zavidam da je on s tekmo že končal, mene pa čaka še en krog oz. 10Km. V tem času, pribljižno 55 minut, se s tempom počasnejšim od 5':00"/Km le še "borim za živiljenje", na okrepčevalnicah pa tudi hodim. Edina 2 kilometra, ki ju v tem obdobju pretečem pod to mejo, sta 12-ti in pa zadnji 21-ti. 12-ti, ker del le tega poteka skozi areno, kjer vlada izjemno vzdušje, ki človeku vlije nekaj svežega "goriva" in pa zadnji, kjer je motiv cilja že zelo močan. Ko se preko atletskega stadiona še zadnjič pribljižujem areni srečam Tomija, ki je le kakih 500m za menoj, nato pa le še poskrbim da do ciljne črte pridem sam, kjer svojo "zmago" ovekovečim z lepo sliko na kateri jo z gesto posvetim nedavno preminuli stari mami - R.I.P.
Cilja v celoti sicer nisem izpolnil, v "borbi za življenje" pa sem zmagal in postal: IM 70.3 Finisher.
Tukaj si lahko ogledate tudi nekaj video posnetkov različnih delov tekme:
A: Race Video - triaguide.tv
B: Amaterski video 1
C: Amaterski video 2
In še rezultati nekaterih ostalih:
Moja kategorija: Moški 30-35 let je označena z zelenimi plavalnimi kapicami, s štarta pa se okoli 7:40AM zapodi kot šesta! Pred nami s tekmo po vrsti začnejo: Profesionalci, moški od 18 do 30 let, vse ženske, moški nad 50 let in šafete. Skupaj več kot 800 tekmovalcev.
Iz tega razloga in pa dejstva, da zaradi pomanjkanja tovrstnih trenigov, plavanje v neoprenu ni moja močnejša stran, mi plavalni del triatlona ni v preveliko zadovoljstvo. Gre le za borbo kako čim prej preiti v naslednjo fazo. Po cca. 17 minutah se končno dokopljem do vmesnega kopnega na poti do prve menjave. Izhod iz vode ter dobro minuto in pol dolg tek mi ne povzročata težav, se pa srčni utrip pri tem nekoliko dvigne, kar občutim v prvih nekaj 100 metrih drugega polčasa v vodi. Sedaj je število sotekmovalcev, kljub kar nekaj zaostalim iz prejšnjih valov že precej manjše, zato lahko pri izbiri smeri uživam v večji svobodi. Letos na izhodu iz drugega jezera niso postavili velikega napihnjenega oboka, ki je viden že od daleč, zato je bil treing dan poprej še toliko bolj pomemben, saj sem se zaradi te izkušnje lahko precej dobro orientiral.
Bolj ko se pribljižujem obali bolj razmišljam o vseh korakih, ki jih moram opraviti na poti do odprte ceste na kolesu. Najprej moram do polovice sleči neopren, kar vključuje tudi odpenjanje in zapenjanje zapestne ure Garmin. Nato moram na stojalih poiskati svojo vrečo s kolesarsko opremo, v tranzicijskem šotoru nadeti čelado, očala ter številko, do konca sleči neopren, ga pospraviti v to isto vrečo, ki jo nato na izhodu oddaš prostovoljcem. To mi vzame okrog 35". Do kolesa, ki se nahaja v srednji od treh vrst, me nato loči cca. 150m teka ter potem še kašnih 300m do črte, ki dovoljuje naskok :) na kolo. Bosonogi tek po asfaltu posejanim s kamenčki mi kar "nagrize" podplate, vendar pa kaj kmalu ta neprijeten občutek izgine.
Na kolesu že od začetka nisem osamljen, vendar pa o kakšni gneči ne morem govoriti. Pričnem rahlo rezervirano in nekaj tekmovalcev, ki pridejo od zadaj spustim predse, vendar jih držim na dovoljeni razdalji oz. "primem" njihov tempo. Takoj od začetka in potem celotno pot vozim večinoma po levi strani desne polovice cestišča, saj kar pogosto prehitevam posameznike ali pa cele skupinice tistih, ki so štartali tudi do 35' prej. Kaj kmalu se jaz in še dva, trije ustalimo v podobnem tempu ter se periodično izmenjavamo, prehitevamo. Sam se vseskozi držim predpisane razdalje 10m, tudi drugi pa se, razen občasnih izjem tega kar pošteno držijo. Seveda razdalja velikokrat pade pod to mejo, vendar pa se zavestno trudim da ne bi prišel v nedovoljeno situacijo. Sodniški nadzor je takoj od začetka precej pogost, saj me na manj kot 20Km avtoceste kontrola doleti že vsaj 4-5 krat! Ker nad mano oz. mojo skupino nimajo nobenih pripomb, smatram da smo izkoriščali kolesarjenje v legalnem zaveterju.
V čudovitem vremenu in razgibani kolesarski trasi sem resnično užival. K temu je pripomogel tudi veter v hrbet :-D, ki se je pojavil v zadnjem delu vožnje ob drugi najdaljši evropski reki. Ko smo zavili nazaj proti vzhodu je v opozorilo najprej sledilo 2Km vzpona z 2-3% naklonom, potem pa se je začelo zares. V 5Km kar konkretnega vzpona smo opravili 270 višinskih metrov, to pa je povzročilo precejšenj padec v skupni povprečni hitrosti, ki ga je nato izredno težko nevtralizirati. Na vrhu je okrepčevalnica, zraven pa tudi kazenski boks, ki pa ni povsem prazen!;) Iz ponudbe vzamem le bidon z vodo, saj sem se drugega, v katerem imam izotonično mešanico, zaradi občutka sitosti komaj dotaknil. Najbrž napaka!
Potem ko spijem nekaj požirkov vode ta bidon odvržem, saj pričakujem da bo na koncu okrepčevalnice spet voda in bom tam vzel novega. Voda je tam sicer bila, vendar pa za razliko od prejšnje okrepčevalnice, le ta ni bila v bidonu temveč v običajni plastenki, ki pa je bila na srečo dovolj široka da v nosilcu na kolesu ni poskakovala. Sledi 8Km dolg, ne preveč nevaren spust, na katerem pa že čutim zmerno utrujenost. Sedaj sem na kolesu že več kot 2h in čeprav sem si prizadeval srčni utrip ohranjati okrog 160-165 udarcev/min, mi je nekajkrat, še posebej na vzponih, pobegnil tudi čez. Celotno pot, razen vzponov ter občasnih raztegovalnih odmorov, sem prevozil v agresivni aero poziciji kar je v navezi z obremenitvami pri hribolazenju, zelo utrudilo moje mišice spodnjega hrbta, kolkov ter ritne mišice. Ravnotako se je zgodilo prvič da sem v takšnem položaju prevozil tako dolgo časa in/ali razdaljo in če bi me pred kakšnim mesecem, ko še nisem do fines nastavil svojega kolesa, vprašali ali sem tega sposoben, bi prepričljivo odgovoril z: NE. S tega vidika sem s svojim krstnim nastopom lahko zadovoljen.
Na drugo menjavo sem se podal s hitrim in odločnim skokom s kolesa, saj se morebitnih krčev zaradi tako dolgega kolesarjenja nisem bal. Imel sem prav, nekaj 100m dolg tek ob kolesu nazaj do mojega štartnega prostora je minil brez težav, tudi vrečko s tekaško opremo sem hitro našel in nasploh sem s tehnično izvedbo obeh menjav lahko zadovoljen, kar potrjujejo tudi številke. Le te kažejo da bi bil, če bi tekmovali samo v menjavah :-), hitrejši od še cca. polovice tistih, ki so bili na koncu pred menoj. Je pa res da, če si navajen hektičnih menjav iz krajših tekmovanj, kjer je vsaka sekunda še toliko bolj pomembna, potem je čas, ki ga imaš na voljo tukaj pravi luksuz.
Na teku pričnem dobro, vendar pa sem, prvič v življenju, že čutil uničujoče posledice dolgega kolesarjenja. Kljub vročini in zavestno vzdrževanem nivoju srčnega utripa na 160 udarcih/minuto, mi tempo okoli 4':20"/Km ne pomeni prevelikega napora. RPE recimo okoli 85%. V prvih 400m mi pot prekriža krajši, cca. 50m dolg klanček, ki takoj pošlje alarmne signale v moj centralni nadzorni sistem. Mišice v nogah namreč pričnejo hitro in nevarno otrdevati proti krčem. Navzlic temu me ne zgrabi panika in navzgor nadaljujem bolj previdno, medtem ko na ravnini napetost malenkost popusti. Najbolj me bolita spodnji notranji stegenski mišici, kar je najbrž rezultat specifičnega obremenjevanja pri kolesarjenju. Po prvem, od treh obiskov stadiona ter arene, kjer je BTW vzdušje naravnost fenomenalno, mi na drugem naslednjem klančku, ki drugače sploh ni omemebe vreden, boleče zakrči mišico na zgornjem notranjem delu stegna. Za nekaj sekund se ustavim, malo raztegnem in v upanju, da so težave le prehodne, nadaljujem do naslednje okrepčevalnice s sedaj že nekoliko upočasnjenim ritmom.
Stanje se žal ne izboljšuje in vedno bolj mi je jasno, da tako ne bo šlo več dolgo. Mišice so tako zelo trde, da je vsak korak podoben npr.: 10 ponovitivi na fitnes napravi z maksimalno obremenitvijo. Bolečino nekako še prenašam, omejuje pa me tudi strah pred močnim krčem, ki bi že tako veliko bolečino povečal na nepredstavljivo. Na 5. Km, ko s poti ob reki zavijemo navzgor(!) čez most, imam naslednjo prisilno kratko "pavzico". Po nekaj sekundah spet nadaljujem in na mostu, malo pred naslednjo okrepčevalnico v stavbnem kompleksu, me dohiti sotrpin Bernhard, s katerim sva prevozila večino kolesarske proge, zaostal pa je na zadnjem vzponu. Po krajšem pogovoru sva že mimo "štantov" in v solidnem ritmu okoli 4':30"/Km. Energije sem imel dovolj, saj sem od zadnjega kolesarskega vzpona do tukaj zaužil še 3 dodatne gele in na tekaških okrepčevalnicah popil vse kar je organizator ponujal. Morda celo preveč, saj me je nato kar malo tiščalo v želodcu.
Vse to pa je prekinilo to kar sem napovedoval že ves čas - krč. Ravno ko me Janez, ki je štartal v 2. valu, prehiti za 1 krog, me najprej zategne v eno zadnjo stegensko mišico, nato pa ko se ustavljam, še v drugo. Manjši trzljaji pa se pojavljajo tudi po drugih, že prej omenjenih mišicah. Po 1 minuti čakanja da krč popusti poizkušam nadaljevati, kar pa momentalno sproži novega. Vzamem si še kakšni 2 minuti raztegovanja, kar vendarle zadošča. Do tu sem, čeprav sem 
že porabil vseh 5 minut vkalkulirane rezerve, še nekako bil na planu 4h:45', po tem pa mi je postalo jasno da s tem ne bo nič. To me je kar precej potrlo in v glavo so se prikradle grde misli. Kadar s hojo mišice rahlo sprostim, lahko nato z lahkoto kar se dihanja, pulza in moči tiče, za kratek čas držim ritem, ki bi mi zadoščal za izpolnitev cilja. Po nekaj 100m pa mišice vsakokrat ponovno otrdijo in tempo posledično vedno znova zavestno spustim na okoli 4':50"/Km.Do konca potem sicer nimam več težav s krči, zaradi počasnega teka pa opustim tudi redno hlajenje z mokrimi spužvami("MACCAs boobies") in preneham z zauživanjem gelov, saj nič od tega več ne potrebujem. S povprečnim pulzom okrog 150 utripov/minuto se počutim kot bi bil "na šetalištu", ne pa na tekmi :-(.
Ravno ko zaključim s prvim krogom in grem že drugič v areno, napovedovalec glasno najavlja prihod Janeza v cilj. Ko sem šel prvič, sem pa ujel končnega zmagovalca Filipa iz Češke, tako da imam očitno kar dober timing ;-). V tem trenutku Janezu zelo zavidam da je on s tekmo že končal, mene pa čaka še en krog oz. 10Km. V tem času, pribljižno 55 minut, se s tempom počasnejšim od 5':00"/Km le še "borim za živiljenje", na okrepčevalnicah pa tudi hodim. Edina 2 kilometra, ki ju v tem obdobju pretečem pod to mejo, sta 12-ti in pa zadnji 21-ti. 12-ti, ker del le tega poteka skozi areno, kjer vlada izjemno vzdušje, ki človeku vlije nekaj svežega "goriva" in pa zadnji, kjer je motiv cilja že zelo močan. Ko se preko atletskega stadiona še zadnjič pribljižujem areni srečam Tomija, ki je le kakih 500m za menoj, nato pa le še poskrbim da do ciljne črte pridem sam, kjer svojo "zmago" ovekovečim z lepo sliko na kateri jo z gesto posvetim nedavno preminuli stari mami - R.I.P.
Cilja v celoti sicer nisem izpolnil, v "borbi za življenje" pa sem zmagal in postal: IM 70.3 Finisher.In čeprav je bil to moj prvi, pa zagotovo NI moj zadnji Iron Man!
Tukaj si lahko ogledate tudi nekaj video posnetkov različnih delov tekme:
A: Race Video - triaguide.tv
B: Amaterski video 1
C: Amaterski video 2
In še rezultati nekaterih ostalih:
| Mesto(bruto) | Naziv | Rezultat | Komentar |
| 1. | Filip Ospaly | 3h:55':27" | (Že lanskoletni) Zmagovalec. Bravo! |
| 22. | Christian Jais | 4h:17':19" | Zmagovalec v moji kategoriji: M-30. Bravo! |
| 37. | Sandi Ivančič | 4h:25':44" | Najboljši Slovenec. Bravo! |
| 85. | Janez Klančnik | 4h:40':03" | Triatlonec: http://srk-celje.si/ |
| 206. | Bernhard Humnig | 4h:54':22" | My company on most of the bike leg [FB]. Bravo! |
| 241. | Aljaž Pudgar | 4h:57':55" | Triatlonec: http://srk-celje.si/ |
| 337. | Tomi Martinjak | 5h:05':18" | Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/ |
Objave
