Po skoraj eno letnem (natanko 364 dni) prisilnem premoru, sem se ponovno vrnil k svojim "koreninam". Ljubljanski polmaraton je bila namreč, daljnega leta 2006, moja prva tekma. Težave s kolenom sem uspešno saniral, zato sem lahko opravil 7 tedenski ciklus priprav, to pa je bila kljub dolgi in težki sezoni tudi realna podlaga za cilj - izboljšanje osebnega rekorda.Rezultat: z neto časom 1h:28':10" sem se v absolutni razvrstitvi uvrstil na 233. mesto od 3892(bruto n/a) ter 44. mesto od 715(bruto n/a) v kategoriji moških med 30 in 34 leti. Prehitele pa so me 4 polmaratonke. Absolutno sem uvrščen v zgornje 4% populacije, v kategoriji pa je moja hitrost v 94. percentilu.
Podrobnejši pregled (Garmin Connect):
| Kilometer | Čas odseka | Tempo(AVG) | Skupni čas | Pulz(AVG) | Pulz(MAX) |
| 5 | 19':42" | 3':56"/Km | 19':42" | 171.4 | 178 |
| 10 | 20':44" | 4':09"/Km | 40':26" | 175.2 | 184 |
| 15 | 20':54" | 4':11"/Km | 1h:01':20" | 172.6 | 187 |
| 20 | 21':20" | 4':16"/Km | 1h:22':40" | 172.2 | 182 |
| 21 | 5':30" | 4':00"/Km | 1h:28':10" | 177.5 | 183 |
Najprej sem dolžan deliti izkušnjo v zvezi s sanacijo poškodbe kolena, saj so tovrstne težave, predvsem med amaterskimi športniki - tekači, zelo pogoste. Tudi po tem ko sem zacelil stransko medialno vez(MCL), so se težave še vedno nadaljevale. Bolečina je bila izrazita predvsem, ko sem nogo zelo pokrčil, recimo pri globokem počepu. Ko sem to ugotovil, sem se enostavno začel izogibati tovrstnim položajem in s tem ignoriral situacijo po načelu, če ti nekaj povzroča bolečino, pač ne počni tega. What a mistaka to maka!:-)
Ironično mi je napredek pri plavanju dodal tisto potrebno količino motivacije, da sem se bolj intenzivno lotil tudi raztezanja mišic, ne samo njihovega obremenjevanja. Torej, ko sem pri počepu prišel do točke bolečine nisem popusti, temveč sem nežno zadržal položaj in ga postopoma tudi stopnjeval. Po le nekaj dneh rednega izvajanja stretching-a je bila težava (za vedno?!)preteklost! Upam, da sem s tem prispevkom katermu od vas, ki imate mogoče podobne težave, dodal nekaj motivacije da bi tudi sami (preventivno!) začeli izvajati "nebodigatreba" raztezne vaje.
Vrnimo se nazaj k glavni temi tokratnega oglašanja. Letos sem se pripravam posvetil zelo resno, saj sem skoraj v celoti izpolnil zahteven načrt treningov, vključno z dolgimi teki okoli 2h, tja do 25Km. Le v zadnjem tednu sem načrt prilagodil, saj sem bil že pošteno utrujen, precejšne bolečine pa sem čutil povsod: v gležnjih, podplatih in mečih.Na dan tekme sem vstal in zajtrkoval že kmalu po 7:00am ter tako poskrbel, da ne bi zadnji dan pokvaril trud preteklih dveh mesecev. Od doma sem odšel nekaj pred 9:00am in še komaj našel (nelegalen)prazen prostor v Tivoliju. Letos smo se zbrali na križišču Slovenske in Šubičeve, kjer je imel klubski pokrovitelj PANACEO Sport, svoj napihljiv šotor. Prednost tega je bilo tudi to, da smo lahko vso dodatno opremo v nahrbtnikih pustili kar pri njih in si tako prihranili čas za oddajanje v uradne gardarobe ter ga raje namenili ogrevanju.
Tudi tokrat mi je uspelo štartati iz ospredja. Po tem, ko sem več kot 20 minut stal v vedno večji gneči, sem le 6 sekund za pokom štartne pištole pričel beležiti svoj neto čas, ki pa je bil letos prvič upoštevan tudi kot faktor končne razvrstitve. Iz tega vidika je štartna pozicija precej manj pomembna, pa vendar še vedno je! Čeprav so organizatorji naprošali (tudi po SMS-u), da se tekmovalci po lastni oceni svojih sposobnosti razdelijo v štartne bokse, nekaterim to še vedno ni uspelo. Prvi boks, namenjen tekačem, ki nameravajo mali maraton preteči pod 1h:35', je bil poln takih, ki bi to dosegli le v primeru da fizikalni zakoni pričnejo s splošno stavko [kar v današnjih časih res ni povsem nemogoče :)]. Taki, so na samem začetku, ko je največja gneča in je potrebno kolono čim prej raztegniti, se pravi: štartati "na polno" in potem, ko se naredi dovolj prostora, upočasniti v svoj ritem, kar ležerno pričeli "tekati", kot da so na nedeljskem trimčku po PST. !#@#%?!
Po uvodnem slalomu, sem brez posebnih težav vendarle lahko ubral svoj tempo, ki pa je bil, kot je sedaj že v navadi, občutno hitrejši od predvidenega končnega povprečja. Prvi kilometer sem zaključil v času 3':37"(kar je MAX hitrost, ki jo delam na intervalnih tekih), drugi v 3':54"(kar je AVG hitrost, ki jo zdržim na intervalnih tekih) in tretji v 4':01"(ta je bil tudi prvi ravninski, saj smo se v prvih dveh spustili za 6m). Osnovni cilj je bil tek pod 1h:30'(4':15"/Km), realno pričakovani okoli 1h:28'(4':10"/Km), tiha želja pa končni čas 1h:26'(4':05"/Km). Da to zadnje kljub vsemu ni bilo privlečeno za lase, govori dejstvo, da sem bil do 15. kilometra le 5 sekund prepočasen!
V 4. kilometru se trasa prvič začne tudi vzpenjati(tempo pade na 4':08"/Km), vendar pa je dvig za 7 višinskih metrov(v.m.) le ogrevanje za 5. in predvsem 6. kilometer, v katerih neto pridobljena nadmorska višina znaša 20m. V tem delu me prehiti kar nekaj hitrejših tekačev, med drugimi tudi: Jaro, Darko in Miran - triatlonci iz Krškega, znani tekaški trener Urban Praprotnik, Neža Mravlje in mnogi :-( drugi. Nekateri od njih me s svojim lahkotnim tekom, med katerim se celo pogovarjajo(!), kar malo deprimirajo, saj moram jaz, kljub šele uvodnim kilometrom, že pošteno polniti pljuča s svežim kisikom, katerega srce s frekvenco okoli 175 udarcev/minuto, nato distribuira predvsem v moje "ne-tekaške" spodnje okončine.
V 7. ki lometru dočakam olajšanje, saj je na vrsti spust iz Mosteca v Koseze. Gre za kar veliko(-19 v.m.) izgubo višine, s tem pa čas za vnovčenje obresti nabrane potencialne energije, kar pomeni da ni "počitka", oljašanje je zato le mentalno - noge pa je potrebno vrteti še hitreje, saj na telo deluje tudi težnostni pospešek gravitacije: g. To je po uvodnem paru, tretji, a na žalost tudi zadnji kilometer, ki ga pretečem v tempu pod 4':00"/Km, kar je zame neka magična meja ali "sveti gral".Ko zmanjka "čarovnije" nam ostane le še trdo delo, ki je povrhu zopet navkreber.V 8., 9., in 10. kilometru naredimo neto +9 v.m., povprečni tempo pa je že blizu relani oceni trenutnih sposobnosti, in sicer 4':09"/Km. V tem delu me naprej vleče misel na moje navijače, ki me pričakujejo pri Mercatorju v Dravljah, na 10. kilometru preizkušnje, kjer je tudi drugi vmesni čas in pa dejstvo, da je osnovni cilj zaradi velike zaloge sekund, skoraj zagotovo uresničen. 10-tko pretečem v tempu pod 4':05"/Km, vendar pa se je, kljub temu da sem se vendarle do polovice moral tudi malo šparati, ne počutim sposobnega odteči pod 40-imi minutami, kar je med drugim tudi eden izmed kariernih ciljev. Snidenje z domačimi, prijatelji in znanci je kratkotrajno, saj ni časa za kaj več kot pogled in preprosto gesto all-in-check.
Tokrat sem bil celo tako pogu/neu-men, da sem se na tekmo podal v novih supergah, s katerimi sem dan prej naredil le 5 Km.Čeprav na koncu, zaradi precejšnje utrjenosti kože na blazinicah leve neoge nisem utrpel žuljev, pa sem moral nekje od polovice naprej, ob vsakem koraku prenašati še močan pekoč občutek, kot bi mi na podplatu gorelo.Nauk zgodbe: za "ulavfanje" je potrebno več kot 5 Km!
S seboj sem imel "fuel-belt", na njem pa 3 flaške po 1 dcl: 1 za (tekoči)gel, 1 za izotonični napitek in 1 za vodo. Na koncu sem uspel zaužiti le 1/2 gela, malo vode in požirek napitka. Želel bi si seveda več, predvsem gela, vendar pa sem imel že z omenjenimi količinami tažave, saj je želodec praktično ves čas "v grlu". To je eden izmed segmentov pri katerem je še nekaj prostora za izboljšavo. Ta pa nenazadnje niti ni tako zanemarljiv, saj v zaključku vsake daljše preizkušnje nivo energije pade, in če je ne nadomestimo, ...!
V kilometrih 11, 12 in 13 mi hitrost, kljub konstantemu spuščanju, počasi a zanesljivo pada, potem pa me preseneti prijatelj Jure, ki je bil letos zaradi bolezni in slabše pripravljenosti le gledalec. Tudi zaradi tega mi v 13. kilometru ponovno uspe tempo spustiti pod 4':10"/Km oz. celo na 4':06"/Km, v bližino dotedanjega povprečja, ki je bilo 4':04"/Km. Vseeno pa je viden trend upadanja povprečnega in maksimalnega srčnega utripa, kar za zmožnost vzdrževaja hitrosti ne pomeni nič dobrega. Na začetku Drenikove nas TKL-jevce pričaka tekaški trener Miha, na koncu, po kratkem a strmem podvozu in ovinku v levo, pa še bivša vaditeljica plavanja Anja, pri kateri sem naredil svoje prve freestyle zavesljaje.
Do tega trenutka je šlo vse po načrtih in tudi tihi cilj teka v tempu okoli 4':05"/Km je bil teoretično še uresničljiv. Žal pa sem sam pri sebi vedel da se to ne bo izšlo, saj sem bil že zelo utrujen, tako da sem imel od cca.: 14. kilometra naprej nenehno občutek, kot da tečem v klanec oz. proti vetru [pri kolesarjenju se ti včasih zazdi da imaš prazno gumo :-)]. Tudi ko me pri Glinškovi ploščadi, ponovno pozitivno, presenetita dva bivša sodelavca in še nekaj drugih[vseh nisem videl, ker sem že s "ta-belim" gledal :-)], mi le to ne vlije dodatne energije večkot za 100-200m, enostavno ni bilo več dovolj za vzeti, in če ni, ...!
Mislil sem da bo šlo po Dunajski, nazaj proti Centru, kaj lažje, vendar temu ni bilo tako. 17. kilometer pretečem v tempu 4':15"/Km, kar bi zadoščalo komaj za osnovni cilj, obenem pa je povprečni srčni utrip padel na najnižjo raven po začetnih dveh, ko je bil šele v vzponu. Tukaj nekje me prehiti tudi Tristan Miller, ki si je zadal cilj preteči 52 maratonv v 52-ih tednih(= 1 leto), torej vsak vikend/teden enega! Korak z njim držim kakih 500m, potem pa ga "spustim" in nadaljujem po svoje.
V tem obdobju nad najlepšim mestom na svetu posveti sonce, a čeprav to, kuliso naredi še lepšo, meni ne olajša poti "domov". Na okrepčevalnici prvič vzamem nekaj vode v kozarčku in gobi, ki jo uporabim za hlajenje že dodobra pregrete "mašine". V tem obdobju me prehiti kar precej tekmovalcev, ki so mogoče bolje tempirali svoj tek, ali pa so enostavno boljši/hitrejši, vendar pa me to nič več ne interesira, saj se le še borim sam s sabo, bolečino in nekaj zadnjimi kilometri. Zavedam se da bo cilj uresničen, saj noge zaradi opravljene kilometrine na treningih, niso pod pretnjo krčev. V glavo si poskušam priklicati misli iz težkih tempo tekov, ko je bilo potrebno proti koncu vsakič pustiti "srce na asfaltu" in gristi z vsemi, tudi modrostnimi :), zobmi vred (btw. stanje zobovja je ponovno B.P.).
Pri Pečečnikovem stadionu (to be!) mi da zadnje napotke še trener Martin. Glasijo se: "Ajde stisn, samo še 2 Km je!". Besedica "SAMO" mi odzvanja v glavi, saj komaj živim, vendar pa bližina cilja naredi svoje in vse bolečine nekako otopijo. Pulz se od najnižje točke ponovno dvigne na povprečne vrednosti in ko pri podvozu na Bavarskem dvoru, za mano priteče večja skupina tekačev z vodjo, kateri naglas napove podaljšan ciljni finiš za čas 1h:28', se v meni aktivira še zadnja mentalna in fizična rezerva. Odločim se da bom to skupino poizkusil držati in to se mi na koncu bogato poplača. Čas zadnjega 21. kilometra zanaša odličnih 4':06", v zadnjih 300m pa uženem tudi veliko tekmovalcev, ki za šprint niso imeli interesa oz. moči.
Tokrat v cilju ne pozabim niti na obvezno foto-shooting pozo [dobra, ne?! ;-)], potem pa le še poberem medaljo in se vržem na olupljene mandarine [še dobr da so jih, drugač bi jih (kdo) kar z lupino pobasal :-)].
Zaključek sezone za oceno: O D L I Č N O !
| Mesto(bruto) | Naziv | Skupni osebni čas | Komentar |
| 1. | Primož Kobe | 1h:04':55" | Zmagovalec. Bravo! |
| 25. | Aljaž Pudgar | 1h:16':33" | Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/ |
| 43. | Marck Goran Lorencin | 1h:18':41" | Osebni trener: http://mojtrener.com/ |
| 56. | Janez Klančnik | 1h:19':28" | Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/ |
| 98. | Tomi Martinjak | 1h:22':28" | Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/ |
| 166. | Abram Miran | 1h:25':50" | Triatlonec: http://miranabram.blogspot.com/ |
| 661. | Danilo Brecelj | 1h:35':43" | Sosed. Popravil čas za 4min, bravo! |
| 691. | Miro Mavc | 1h:36':16" | Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/ |
| 1722. | Borut Pahor | 1h:46':24" | Predsednik vlade RS |
| 3135. | Anže Bašelj | 2h:00':51" | Novinar: Šport TV - Dober tek |
Objave
