13. Zagreb open - Triatlon

Piko na i, v zelo aktivnem mesecu juniju, je postavila moja prva tekma v inozemstvu. Za ta mejnik v svoji kratki karieri tri-atleta sem izbral sosednjo, prijateljsko državo Hrvaško ter tekmo v njenem glavnem mestu, ki šteje tudi za naslov državnega prvaka v disciplini Olimpik(1.5-40-10). Kljub temu da je bila letos, glede na preteklo leto, konkurenca precej okrnjena, pa je bilo število konkurentov ("dame" so izključene) celo večje (lani 74). Poleg domačinov tekmovalci prihajajo iz sosednjih držav Srbije, Italije in seveda Slovenije.

Dogodek pa sem izkoristil tudi za obisk sorodnikov, ki živijo v manjši vasici kakih 80Km oddaljeni od metropole. Tako sem zopet združil prijetno s koristnim :D.

Rezultat:

(prva in druga menjava sta všteti v kolesarjenje)

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	29':24"	27/12	n/a	n/a
menjava1	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	1h:1':51"	25/13	n/a	n/a
menjava2	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	45':16"	30/13	n/a	n/a

S skupnim časom 2h:16':31"
sem zasedel 26. mesto od 77 in
10/31 v kategoriji.

Prireditev se odvija v športnem parku Jarun, ki je prvenstveno namenjen veslaškim tekmovanjem in rekraciji Zagrebčanov. Ker nihče od nas tam še ni bil, smo si vzeli veliko rezerve in se na tekmo, ki se je začela ob 10:30, odpravili že ob 6:30 AM. Tokrat sta me spremljala stric Ivo in njegova vnukinja Nikolina, ki ima tudi zasluge za del foto materjala.

Pot je potekala brez težav, jezero Jarun aka. "Zagrebačko more" ni bilo težko najti, saj so cestne oznake zelo jasne, pa tudi organizator se je potrudil z objavo zemljevidov. Po uspešni prijavi na tekmo smo imeli dovolj časa za obisk najbližje kavarne, kjer sem zaužil še zadnji "doping": kava & kakav. Ker je organizator zaradi letošnjega "slabega" poletja(voda 19°C) dovolil plavalne obleke, je bilo potrebno s pripravami začeti še malenkost prej, saj zna biti oblačenje neoprena precej zamudno opravilo. Ko si v menjalnem prostoru, ki je bil postavljen tako da sama pozicija v njem ne prinaša nobene prednosti, pripravim vse potrebno, se odpravim na ogrevanje.

Po standardni štratni proceduri, tokrat brez klicanja po imenih, se dirka začne. Začnem nekje na sredini in po nekaj začetnih metrih gneče se naredi prostor za prosto plavanje. Pot do prve boje se mi kar vleče na srečo pa imam tudi nekaj družbe. Odločim se da, vsaj v prvem krogu, ne plavam "na polno", ampak poizkušam čim bolj držati pravo smer. Od začetka mi to dobro uspeva, saj sta boji dobro vidni, pomagam pa si tudi z orientacijo glede na ostale sotekmovalce. Vidljivost v vodi je kljub kalni vodi precej dobra, vsaj 2-3m. Ko zavijemo proti drugi boji(cca.: 50m) se že zalotim pri plavanju iz smeri kar se pri plavanju nazaj proti obali, tudi zaradi slabše vidljivosti točnega izhoda iz vode, pojavlja še pogosteje. Kljub temu se uspem držati izbranega vodnika, ki je postal to tudi zaradi zelo dobro vidnih rdečih kopalk :). V pristan po prvem krogu tako zaplujeva skupaj.

Tudi v drugi krog nadaljujem v podobnem tempu in s podobnimi težavami. Pot okoli dveh boj mi sicer po občutku mine hitreje, zadnji del pa je zopet dolg kot turoben ponedeljek. Ker je izhod iz vode v menjalni prostor drugje, kot je bil po prvem krogu, je potrebno ubrati drugo linijo. Kar pa mi, po že znanem "zig-zag" receptu, seveda ne uspe najbolje :S. Ko končno pridem do cilja prve etape me čaka še cca.: 100m do kolesa, tam pa vidim da je moj "vodič", s katerim sva še vedno skupaj, v bistvu tekmovalec v štafeti, ki je tako svoj del posla že opravil! Tudi tokrat imam nekaj težav s slačenjem neoprena, ravno dovolj, da me ujame stari znanec iz letošnjega ptujskega triatlona, tekmovalec iz Krškega: Miran.

Na kolesu formiramo skupino štirih, v kateri sem na začetku v ospredju jaz, saj sem najhitreje opravil s prehodom na kolo. Kmalu vodilno vlogo prevzame Miran in še dva sotekmovalca, hitrost pa se dvigne na več kot 40Km/h. Po prvem krogu(od šestih) ujamemo še enega tekmovalca iz Slovenije, ki se, tudi na mojo spodbudo, uspe priključiti naši skupini. V ospredju vsak po svojih močeh sodelujemo vsi, dokler ob koncu tretjega kroga, ravno član, ki se je priključil zadnji, ne zmore več držati tempa s tem pa tudi mene oddalji od prvih treh. Za to pa sem kriv tudi sam, ker sem se po svoji menjavi postavil za in ne pred njega. Sicer takoj poizkušam priključiti vendar se zavem, da je 20m velika luknja preveč za moje sposobnosti. Kasneje se s "krivcem" spet združiva in sodelujeva do konca.
Velik del predzadnjega kroga naju "povleče" še tekmovalec, ki že zaključuje s kolesarjenjem oz. povedano drugače naju je napral za cel krog. Po tekmi mi je Miran povedal da so kmalu po tem, ko so se otresli naju, ujeli večjo skupino pred nami, kjer pa so še naprej narekovali silovit tempo in tudi to skupino "razbili". Zadnji krog zopet, z menjavami na 1 kilometer, odpeljeva sama na menjavo pa vendarle pridem prvi jaz. Tokrat prvič, brez predhodnjih tovrstnih treningov, sestopim bos in tako prihranim nekaj sekund pri sezuvanju na drugi menjavi.

Takoj na začetku teka imam dober občutek, noge niso preveč trde pa tudi energije je dovolj, saj sem v dveh obrokih na kolesu zaužil en velik gel. Začnem v dobrem tempu in se pshično pripravljam na 4 kroge, ki jih je potrebno odteči. V vsakem krogu sta, vsaka na svojem koncu, na voljo dve okrepčevalnici, kjer dobiš vodo, mokre gobe ter malo vspodbude organizatorjev. Kljub temu da je bilo v okolici veliko ploh in neviht pa imamo na Jarunu srečo. Vreme je idealno. Temperatura okoli 23°C, nebo delno prekrivajo oblaki, vmes pa se pokaže tudi sonce in takrat pride voda za polivanje še kako prav. Kmalu po prvem obratu ugotovim da trasa malenkost "visi", saj gre nazaj lažje oz. hitreje, korak pa se podaljša. Ob koncu prvega kroga mi eden od organizatorjev ponuja elastiko za lase rumene barve. Nagonsko jo vzamem pri tem pa si mislim: "Kaj mi bo to? Saj nimam skoraj nič las!" :). Potem nekako dojamem, da je mišljeno da jo natakneš okoli zapestja ter s tem dokažeš koliko krogov si že pretekel. Naslednji dve barvi sta roza in modra.

Proti koncu predzadnjega kroga me prehiti tekmovalec iz Italije, ki pa ga uspem držati na 20m. Odločim se da mu skušam le slediti, proti koncu pa prehiteti, če bo še kaj moči. Dober kilometer pred koncem me prehiti še en tekmovalec, ki pa nima več kot dva koraka prednosti. Moj plan ostane enak: 300m pred ciljem stopnjevati tempo, zadnjih 100m pa kolikor gre! Točno to tudi naredim in v ciljnem šprintu, ob bučni podpori gledalcev, Hrvata prehitim, Italjan pa je bil vendarle predaleč.

V cilju nato mine nekaj časa dokler ne pridem nazaj do sape, potem pa čestitam mlademu Hrvaškemu tekmovalcu za dobro borbo in še posebej Urošu, ki je prinesel zmago Sloveniji. Do uradne razglasitve rezultatov pospravim kolo, opremo in makarone, nato pa se odpravim nazaj na začasno domovanje pri stricu.

S skupnim rezultatom sem zadovoljen, še posebej ker sem tu nastopil prvič ter mi je tudi tek, za razliko od Murske Sobote, dobro uspel. Sumim da je bilo plavanja, tudi brez mojega "ovinkarjenja" malenkost več kot 1500m, vendar pa še vedno mislim da bi vseeno moral plavati vsaj minuto hitreje. Na kolesu pa bi tudi lahko pridobil še kakšno minuto ali dve, če bi uspel držati prvotno skupino. Po drugi strani pa tako ostane še nekaj rezerve za prihodnje leto, ko bo zopet cilj izboljšati ta čas. Doviđenja ;)!

In še rezultati ostalih:

Mesto (Abs/Kat)	Naziv	Rezultat	Komentar
1/1	Uroš Seme	1h:55':10"	Zmagovalec, bravo!
15/6	Miran Abram	2h:10':34"	"Stari" znanec ;)

7. Šentviški gozdni tek

Po enoletnem premoru sem se tokrat že drugič preizkusil na domači dirki, ki je organizirana v sklopu prireditve: Šentviški dnevi. Tokrat se mi je pridružil še prijatelj in so-šentviščan Miloš, kateremu poleg boksa, tudi tek ni španska vas. Kljub njegovi ideji da bi tekla skupaj, se dogovoriva da vsak teče po svojih močeh in poizkuša doseči čim boljši čas. Zanj je bil to prvi spopad s to progo, zato si zasluži še posebno pohvalo!

Rezultat: z neto časom 50':32" sem se v absolutni razvrstitvi uvrstil na 15. mesto od 44 ter 5/13 v kategoriji.

Dobra stran te prireditve je, poleg čudovite narave in proge, tudi ta, da je štart praktično pred mojimi vhodnimi vrati. Z Milošem se dobiva ob 16:30 in se do prireditvenega prostora(cca.: 400m), kjer sprejemajo brezplačne prijave, z lahkotnim tekom malo ogrejeva. Tekma se prične ob 17:00. Ko se hitijo prijavljati še zadnji zamudniki, opazim tudi bivšega sodelavca Srečka, s katerim sva se slučajno srečala že predprejšnji vikend na triatlonu v Murski Soboti. Tam je bil njegov domač teren, tokrat pa mi je obisk vrnil.




Takoj po štartnem signalu se prebijem v ospredje in do začetka prvega vzpona, ko trasa zavije v gozd, sledim najhitrejšim. Ker traso zelo dobro poznam, saj po njej veliko treniram, takoj malo upočasnim, da ne bi s pulzom prehitro zašel v "rdeče območje".







Taktičen plan je sledeč:

I. Začetek

Po prvem vzponu sledita dobra 2Km valovitega rahlo vzpenjajočega se terena, ki nas pripejle do daljnovoda. Ta del sem želel odteči čim bolje/hitreje, saj nato sledi spust na katerem si lahko malo odpočiješ. Zaradi pametnega začetka mi namera tudi uspe, nekatere ki so se preveč zagnali, pa polovim in prehitim. Ta del poti pretečem skupaj s sosedom Danilom, ki mi predvsem navzdol, z lahkoto sledi.

II. Navzdol & Ravnina

Pri stanežiških daljnovodih se začne prvi daljši spust te trase, dolg pribljižno 1Km. Na spustu me Danilo in še nekateri drugi prehitijo, saj mi ta element gorskega teka ne leži. Ko opazujem te vratolomne spuste se zavem, da izgledam proti drugim kot osnovnošolček :). Ker me na koncu spusta zagrabi bodec, tempo na edinem ravnem odseku proge ni ravno visok in ostali konkurenti se začnejo oddaljevati oz. me dohitevati. Kljub temu ohranim visoko motivacijo, saj se zavedam da smo šele na polovici in da je drugi del še bolj zahteven.

III. Zaključek

In res se kmalu po edini okrepčevalni postaji začne nov daljši vzpon, na katerem mnogi sotekmovalci shodijo, sam pa nadaljujem v solidnem ritmu. Vzpenjanju, kljub krajšim izravnavam in spustom, kar noče in noče biti konca. To traja vse dokler ne pridemo do tretje špice, ki jo na profilu trase vidimo na 8 Km. Prav ta zadnji vzpon je, čeprav dolg vsega 300-400m, zelo težak. Naklon na nekem delu, po moji oceni, doseže več kot 50%. Na tem delu tudi sam preidem iz tekaškega v pohodniški korak, saj bi za nasprotno potreboval sposobnosti gamsa :).

Od tu naprej je na sporedu le še tek navzdol in glede na povedano že prej, se mi ne piše nič dobrega. Na srečo sem poprej naredil dovolj veliko razliko, tako da me je, šele na zadnjem spustu dolgem slab kilometer, prehitel le en tekmovalec. Če bi bil cilj navzgor, bi sigurno zamenjala vlogi :).

Čas izpred dveh let sem popravil za 11':56", kar znese dobrih 19%. Nekaj napredka gre pripisati temu, da tokrat ni bilo peklenske vročine in boljšemu poznavanju trase ter samega sebe, odločilen delež pa gotovo nosi velika količina kvalitetnega treninga!

Cilja za prihodnje leto ni težko določiti: Pod 50 minut! Nasvidenje torej ob letu osorej ;).

In še rezultati ostalih:

Mesto(Abs/Kat)	Naziv	Skupni osebni čas	Komentar
13/2	Danilo Brecelj	49':36"	Sosed
34/11	Miloš Makivić	1h:01':37"	Prijatelj
42/13	Srečko Meolic	1h:13':26"	Bivši sodelavec

28. Maraton Franja BTC City

Ponovno smo naročili lepo vreme in narava nas tudi tokrat ni razočarala. Na prijetno toplo in sončno jutro se ob 8:10AM s prijateljem Juretom odpraviva v BTC, kjer je štart letošnjega maratona Franja. Tam se nama pridruži še klubski kolega Janez ter prijatelja Tomi in Matic, tudi sama kolesarska navdušenca.

Rezultat: s časom 3h:54':11" neto, zasedem odlično 285. mesto od 2031 oziroma 51/355 v kategoriji.

(Vzpon na Kladje = Kladje - Cerkno)

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
Cerkno	1h:43':33"	341/66	1h:48':22"	-4':49" /4.5% / na
Kladje	2h:10':11"	319/57	2h:20':13"	-10':02" /7% / na
Vzpon na Kladje	26':38"	299/58	31':51"	-5':13" /16% / na
Vodice	3h:23':10"	305/54	3h:38':57"	-15':47" /7% / na
Cilj BTC (netto)	3h:54':11"	292/55	4h:14':08"	-19':57" /7.8% / na

Po končanih finalnih pripravah se odpravimo v sam štartni prostor, ki pa je, kljub temu da je do začetka še 20 min, že kar lepo zapolnjen. Zadovoljimo se s trenutno pozicijo in potrpežjivo čakamo na odštevanje.

Dirka se ob 9:00AM prične s procesijo skozi ljubljanske ulice, ki so za tako številčno množico kolesarjev močno preozke. Zaradi tega mora biti koncentracija že takoj na višku, saj v nasprotnem primeru lahko hitro pride do nesreče. Z Janezom se začneva takoj po sireni prebijati naprej in tako priti do čim boljše skupine za celotno pot. To nama kar dobro uspeva in malo pred Dolgim Mostom sva le še kakih 50m za vozilom organizatorja, ki nadzoruje začetek dirke. Do Brezovice, kjer je leteči štart, naju prehiti kar nekaj ljudi tako da skozi štart zapeljem kakih 150m za prvim in si s tem pridelam 30s zaostanka.

Do Vrhnike je še kar velika gneča, zato se odločim da počakam do prvega klanca in ne prehitevam preveč zavzeto. Kolikor lahko, sledim Janezu, ki se je prebil že nekaj10m naprej. Na začetku vzpona nato preidem v svoj tempo, saj je to šele začetek dirke, zato moram še štediti svoje moči. Na vrhu vzpona ulovim manjšo skupinico in lahko si oddahnem, ker vem da sem prestal prvo sito, v dobri skupini pa bom tudi zadržal visok ritem.

Valovita pot, na kateri se dvignemo za dobrih 100 višinskih metrov, nas nato vodi naprej proti Godoviču, kjer se začne prvi večji spust. V tem obdobju se vozim bolj od spredaj, nekaj malega celo vlečem, vendar ker se zavedam da najtežje šele pride, se tudi hitro umaknem v zaveterje. Na spustu nimam večjih težav in prehitim kar lepo število kolesarjev ter se tako prebijem v ospredje naše skupine. Za razliko od lani se mi cesta ne zdi več tako nevarna, to pa gre pripisati tudi boljši tehniki, predvsem v ovinkih, kjer je potreben občutek za nagib kolesa. V Idriji imamo, po informaciji nekega gledalca, 5 min zaostanka za vodilnimi. Tukaj se odločim da vzamem prvi gel, kar je malenkost prezgodaj, saj je do vzpona na Kladje še cca.: 20Km. Do Cerknega se trasa bolj kot ne spušča, zato si v veliki skupini lahko pošteno odpočijem, medtem pa vseskozi razmišljam o vzponu.

Na začetku ga vzamem bolj rezervirano, nekateri pa se zapodijo mimo mene. Večino od slednjih v 6Km kolikor je do vrha, kasneje tudi ujamem in prehitim. Ker vzpona ne odpeljem na polno, vidim tukaj, v kombinaciji s pravočasnim zaužitjem gela, nekaj rezerve za naslednje leto. Zaradi boljše pripravljenosti mi letos kilometri zelo hitro minevajo in ko pridem na vrh je na vrsti polnjenje bidonov, ki sem ju do tu namenoma čim bolj izpraznil. Po še nekaj kozarčkih sladkega čaja se podam na spust, ki mi lani ni preveč lepo uspel. Tudi letos pa je zelo podobno. Na začetnem delu, kjer je nekaj zavitih ovinkov prehitim dva kolesarja, ki sta zame prepočasna. Dobrih 100m pred mano je manjša skupinica z lepo hitrostjo in zaželim si da bi bil tudi jaz njen član. Žal ostane le pri željah, saj se jim, kljub nekaj poizkusom, ne uspem približati. Odločim se da počakam druge za mano in res me proti koncu spusta ulovi nekaj kolesarjev in kolesarka. Punca (na sliki za mano) je zelo dobra, saj v ženski konkurenci zasede 6. mesto, za mojim neto časom pa zaostane le 17 sekund, pri tem pa vmes še večkrat narekuje tempo! Po nekaj napornih kilometrih, v katerih sodelujem čisto v ospredju, vendarle ujamemo večjo skupino pred nami in vožnja postane malenkost lažja.

Kmalu pridemo do Škofje Loke, kjer na števcu piše že 120Km. Tu se zame preizkušnja šele začne. Do sedaj je šlo brez večjih težav, sedaj pa že čutim pojenjanje moči, utrujenost v nogah in bolečine v zadnjici, hrbtu in vratu. Na znamenitem klančku iz Škofje Loke ne morem več držati tempa hitrejšega dela skupine in porodijo se mi temne misli, podkrepljene s spomini iz preteklega leta. Na srečo pa v krizi nisem sam in kmalu me ujamejo ostali, ki imajo na tem odseku moj tempo cca.: 33Km/h. S težavo nato zaužijem še drugi gel, saj mi sladkor nikakor ne paše, v bidonih pa imam le čaj! K sreči pripelje mimo spremljevalni motor organizatorja, ki deli plastenke z navadno vodo.

Od tu naprej se držim le še v zaveterju in čakam da bo čim prej konec, saj komaj čakam da stopim dol s kolesa in obujem bolj udobne čevlje. Do cilja je še cca.: 30Km, kar pomeni slabo uro trpljenja. Na srečo pa mi je trasa zelo dobro poznana, kar malo olajša situacijo. Ko pridemo do Ježice postane tempo malo višji. Ker imam še dovolj moči se odločim da najbolj zagretim šprinterjem sledim kolikor lahko, brez da bi koga spravljal v nepotrebno tveganje. Do konca je le še nekaj ovinkov in ko prečkam ciljno črto so moje prve besede: "Hvala bogu da je konec!"

Ko sem pospravil kolo sem v cilju poiskal oz. počakal prijatelje in znance ter odšel "pospravit" še makarone :), ki so se zelo prilegli. Ker pa mi je od vseh naporov za pol dneva prenehal delovati celo mobitel ter z njim vred tudi fotoaparat, žal nimam nobene slike z zaključka prireditve.

Nasvidenje prihodnje leto!

In še rezultati nekaj ljudi, ki jih poznam:

Mesto(bruto)	Naziv	Skupni osebni čas	Vzpon na Kladje	Komentar
47.	David Pleše	3h:26':58"	20':53"	Triatlonec: http://www.davidplese.com/
92.	Janez Klančnik	3h:38':29"	22':41"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
180.	Jure Dolinar	3h:41':36"	25':14"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
880.	Tomaž Pipan	4h:28':54"	34':19"	Prijatelj
1300.	Jure Boc	4h:59':05"	45':10"	Prijatelj. Prvič na Franji, bravo!
1719.	Matic Pipan	5h:47':45"	49':28"	Prijatelj

Triatlon Murska Sobota

V rokah, nogah in glavi je še ena tekma. Predvsem to slednje je največja pridobitev te preizkušnje, večja kot sam "upgrade" mišic. Več o tem pa v nadaljevanju. Tekmo, na kateri sem nastopil prvič, sem vzel kot pripravo na prihajajoče izzive. Drugega cilja kot priti zdrav v cilj in dati vse od sebe, zato ni bilo.

Tokrat sem se udeležil odprtega prvenstva slovenske vojske v triatlonu, ki pa šteje tudi za pokal Slovenije. Disciplina je zopet sprint (P:750m - K:20Km - T:5Km).

Rezultat:

(prva menjava je všteta v plavanje, druga pa v tek)

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	12':06"	23/6	n/a	n/a
menjava1	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	30':37"	15/6	n/a	n/a
menjava2	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	26':57"	40/12	n/a	n/a

S skupnim časom 1h:09':40"
sem zasedel 24. mesto od 53 in
7/14 v kategoriji.

Kljub veliki geografski oddaljenosti prizorišča, pa mi tokrat ni bilo potrebno vstajati s kurami, :D saj imamo sedaj iz Ljubljanje skoraj celotno pot "tlakovano" z avtocesto, poleg tega pa je bil štart sprinta predviden šele ob 13:00. Budnica se, po slabih sedmih urah spanca, vključi ob 7:00AM. Ker pa sem že prejšnji dan vse pripravil, si lahko privoščim vsaj en "snooze" :). Ob 8:10AM sem z vso opremo vred v avtu in lahko se odpeljem proti daljnem severo-vzhodu Slovenije. Pot mineva brez posebnosti, čas si krajšam s poslušanjem Niet-ov(Vsak dan se kaj lepega začne!), dokler ne pridem do odseka ceste nekje med Mariborom in Mursko Soboto! Že doma sem pri prometnih informacijah slišal za neko nesrečo na tem koncu in cca.: 2h kasneje sem še vedno naletel na zastoj. Na srečo le za slabih 10 minut in kmalu se že vozim po mestnih ulicah tukajšnje metropole. Ker sem v teh krajih prvič, sem moral za navodila povprašati tudi domačine, ki pa sem jih, zaradi značilnega naglasa, komaj razumel :). Ko končno najdem prizorišče je čas za običajen postopek: prijava - ogled prostora, trase in stojnic - malica in WC - priprava opreme.

Že na samem štartu dirke se mi pripeti prva nepazljivost. Pri ogrevanju sem odplaval predaleč in nazaj na štart sem se vrnil zadnji, sicer v prvo vrsto, ampak "motor" je bil že v tretji prestavi! Do prve boje(cca.: 150m) mi kljub gneči uspe zaiti iz prave smeri, kar ni ravno vspodbudno :(. Boji sta sicer veliki, vendar pa ponesrečeno sive barve, tako da se ob kratkih dvigih glave iz vode le stežka opazita. Na srečo nisem med prvimi :) tako da plavam za penečo se vodo 20-30m pred mano. Po še nekaj krepkih popravkih smeri, nekje na polovici, pridem v pravi ritem, ki ga držim vse do "plaže". Takoj po "pristanku" pričnem razmišljati o tem kako se bom znebil neoprenske obleke, ki je zaradi razmeroma mrzle vode(19°C) dovoljena, jaz pa jo tokrat uporabljam prvič. Pred tem si celo pozabim odstraniti plavalna očala, kar pa na srečo nima posledic pri vzpenjanju po stopnicah, ki so nas ločile od menjalnega prostora. Po manjših težavah pri slačenju plavalne obleke, nameščajnu čelade ter številke in kljub močni vrtoglavici mi nekako uspe preiti na kolo v manjši skupinici štirih.

Čeprav je danes v pomurju lep sončen dan, pa nam vreme ni v celoti naklonjeno. Prvi del kolesarske etape, speljane v dveh krogih, se prične z vožnjo direktno proti vetru, ki piha zelo močno. V začetku se držim v ozadju, saj potrebujem nekaj časa da spravim obrate iz rdečega območja. Po nekaj kilometrih je vlečnima "konjema" dovolj zato uprizorita napad, jaz pa se odločim da grem za njima. Po prvem obratu(5Km), ko veter postane zaveznik :), prevzamem svoj delež na "špici" tudi jaz. Sodelovanje se lepo nadaljuje dokler jaz ne naredim neumnosti! Menjavo potegnem precej predolgo tako da na drugem obratu(10Km), ki je zopet v veter, nimam več moči da bi priključil. Sledi zelo samotnih 2Km solo vožnje v veter, kjer hitrost pade celo na 25Km/h. K sreči me nato dohiti nova skupina petih, kateri se uspem pridružiti. Tudi v tej skupini sodelujem v ospredju, nato pa v zadnjih dveh kilometrih omagam in na menjavo pridem sam. Tranzicija v superge mi, kljub krčem v meča takoj po sestopu, lepo uspe zato imam za prvimi sotekmovalci le kakih 100m zaostanka.

Razlika res da ni velika, vendar pa sedaj pride čas plačila za predhodnje napake, med katere štejem tudi zaužitje energijske ploščice le slabo uro pred štartom in nekaj požirkov napitka tik pred sestopom, saj ju še vedno čutim v želodcu. To za tek seveda ne more biti dobro, tako me poleg običajno trdih nog ter krčev v mečih, sedaj še napenja in tišči v trebuhu :S. Navkljub temu se trudim po najboljših močeh, a čutim da tempo ni za nikamor, poleg tega pa me še prehitevajo vsi po vrsti. Na celotnem tekaškem delu sem mogoče prehitel le dva tekmovalca, zmagovalec Bojan Cebin pa me je "napral" za cel krog(2.5Km). Spodbujanje nekaterih sotekmovalcev, gledalcev in kolega Karla, ki je imel zopet "razstavo" celotne trgovine, me pripelje do cilja, kjer si privoščim osvežitev in čestitam vsem, ki so bili tu že pred mano.

Sledi še razpravljanje s soborci o poteku dirke, slikanje v cilju, nato ponovno pakiranje opreme in odhod v bližnjo vojašnico na zasluženo kosilo in podelitev priznanj. Na koncu pa še dolga pot nazaj v belo Ljubljano in: Mission accomplished! :D