Za zadnjo tekmo prvega dela sezone, pred poletnim "premorom", sem si izbral še triatlon na morju, ker me je zanimalo kako se plava v slani in valoviti vodi, pa še obdobje je nadvse primerno za izlete v obmorske kraje. Ker pri nas tovrstnih prireditev ni, sem se odpravil na sosednjo Hrvaško, točneje v Kostreno pri Rijeki. Tam se odvija tekma v različici sprint(P:750m; K:20Km; T:5Km), ki šteje tudi za Jadranski pokal, zato je konkurenca mednarodna in zelo močna.Zaradi pomanjkanja zanimanja/časa med ostalimi klubskimi sotekmovalci, me tokrat spremljajo "le" izletniki/gledalci/navijači/fotografi: Tomi, Tanja in Jerneja.
Rezultat:
| Faza | Čas | Mesto (Abs/Kat) | Lanski čas | Razlika (Abs/%/Mesto) |
| plavanje | 15':40" | 59/9 | n/a | n/a |
| menjava1 | n/a | n/a | n/a | n/a |
| kolo | 35':26" | 49/10 | n/a | n/a |
| menjava2 | n/a | n/a | n/a | n/a |
| tek | 23':46" | 71/20 | n/a | n/a |
S skupnim časom 1h:14':52"
sem zasedel 50. mesto od 110 in
10/30 v kategoriji.
Ob 8:00 AM se zberemo na jutranji kavici ter kmalu odrinemo na pot dolgo pribljižno 130 Km. Pri Postojni zavijemo z avtoceste proti Ilirski Bistrici in ko med potjo slišimo, da je čakalni čas na mejnem prehodu Jelšane 1h:15',
nas zajame slabo počutje :S. K sreči nas prijatelj Zio preko telefona usmeri na nek drug mejni prehod, kjer pa čakalne dobe in vrst sploh ni! Z novim nasmehom na obrazih nato nadaljujemo po Hrvaški avtocesti in na srečo tik pred zamaškom pri Rijeki zavijemo z nje. Rijeka je kar veliko in razpotegnjeno mesto stisnjeno med hribom in morjem. V samem centru je precejšnja gneča in zmeda z enosmernimi ulicami. Ko zgrešimo odcep, ki cesto pripelje k morju, nam ne ostne drugo kot da se ponovno vrnemo na avtocesto/obvoznico in v Kostreno pripeljemo z druge strani. Po malo daljši poti, okoli poldneva, vendarle prispemo na mesto dogodka, kjer je možno parkirati v neposredni bljižini menjalnega/ciljnega prostora. Glavna tekma se prične šele ob 17:00, zato dan nadaljujemo v lokalu, na plaži in v čistem(!) morju.Uro pred štartom pričnem s pripravami in ko sem bil 10 min pred uro do kolen v vodi, ugotovim da nimam vseh podatkov o kolesarskem in tekaškem delu. S tem pa se takrat nisem obremenjaval, saj sem imel v mislih le skok v drugi krog plavanja iz cca.: 1.5m visokega pomola!
Takoj po štartu je velika gneča, zato seveda poizkusim tudi nekaj Hrvaškega morja :). Prvi krog kar hitro mine pa tudi plavanje mi dobro uspeva, saj uspem držati svojo skupino in ne delam prevelikih napak, kljub temu da prvo bojo pravilno obplavam bolj po sreči kot načrtno. Na izhodu iz vode nam pomagajo organizatorji, ki vsakega tekmovalca primejo za 
roko in potegnejo, da lažje prestanemo preskok iz vodoravne v navpično lego telesa. Ker so nas pred začetkom opozorili na prihajajočo oseko in ker je pulz zelo visok, 
poleg tega pa se mi še rahlo vrti v glavi, se odločim za skok na noge.Drugi krog se že malo bolj vleče in ko po prvi boji naredim še nepotreben "izlet" si želim samo, da bi bilo čim prej konec. Valovi nam sicer niso povzročali težav, ker je bilo morje v zalivu mirno, sem pa popil kar nekaj slane vode, ki pusti slab/slan občutek v želodcu in ustih. Tolažim se z mislijo, da zaradi zaužite soli vsaj s krči ne bi smelo biti težav :).
Po prvi menjavi, ki je zaradi navlačenja številke, očal, čelade in obuvanja malo daljša, uspem držati skupino v kateri sem prišel iz vode. Na mojo nesrečo sledi takoj krajši, a strm vzpon na katerem mi skupina pobegne. Kot sem rekel nisem vedel koliko krogov moram odpeljati, zato vprašam edinega iz skupine, ki je še ostal z mano, koliko jih je. Ko mi pove da tri, se odpeljem naprej in tako prvi krog dolg cca.: 7Km vozim kronometer. Trasa je valovita, nagaja pa nam tudi veter, ki pa vsaj malo
Druga menjava je precej hitrejša a se mi tekmeci, s katerimi sem sočasno zaključil kolesarski del in so očitno precej boljši tekači, takoj oddaljijo.
Po nekaj uvodnih metrih zagledam cca.: 20m pred sabo mladega hrvaškega tekmovalca iz Pule. Odločim se ga držati na tej razdalji in mogoče na koncu celo prehiteti. Ker tudi za tek nisem vedel kakšna je proga sem mislil, da je potrebno odteči dva kroga. Zato me je zelo presenetilo, ko smo na odcepu nadaljevali naravnost, namesto da bi zavili navzgor proti cesti po kateri smo prej kolesarili. Tekaški del je bil v prvem delu dolgem 2.5Km, speljan ob obali po ozki, a lepi potki. Vmes sta bili dve okrepčevalnici na
katerih smo se lahko malo zmočili in odžejali ter tako omilili večerno poletno pripeko. Druga od teh je bila pri obratu, ko je cesta zavila ostro navzgor, saj smo se v slabih 100m povzpeli za vsaj 20m. Moja "tarča" mi med tem pobegne na cca.: 50m in že sem pomislil da ne bo nič od mojih načrtov.Ko pa pridem do prej omenjenega obrata vidim, da je mladi Nikola shodil in ponovno se mi povrne motivacija. Do vrha klančka ga ujamem, takrat pa tudi on pride nazaj do sape in ponovno se mi oddalji na kakih 30m. Tedaj sem vedel
, da moram le še počakati na naslednji vzpon in moj bo! :) Tako strmih kot prejšnji sicer ni bilo več, vendar pa sem se še iz kolesarskega dela spomnil, da je trasa valovita, pri teku pa se vsak naklon cestišča takoj odrazi na hitrosti tekmovalca!Nekje na pol poti nazaj se napovedano tudi zgodi in ko ga ujamem še malenokst dvignem tempo, da mu ne bi prišlo slučajno na misel, da mi lahko sledi. V tem trenutku pa tudi mene prehiti tekmovalec iz Slovenije, ki ima občutno višji tempo. Mislim si: "če si pa tako dober, ti pa nimam kaj!" in nadaljujem v svojem ritmu. Ko na cesti zagledam oznako za četrti kilometer vem, da je konec trpljenja blizu, zato je čas za še zadnji pospešek. V ozadju slišim globoko sopenje nekoga, ki se mi pribljižuje. Od "strahu" da je to Nikola, si ne upam niti pogledati in le poizkušam iztisniti svoj maksimum. Ko me kakih 300m pred ciljem "čuha puha" končno ujame, vidim da je to nek Italjan in si kar malo oddahnem :). Poizkušam ga "prijeti", vendar mi na zadnjem spustu nazaj proti menjalnemu prostoru toliko pobegne,
da do cilja nimam več priložnosti in tako za njim zaostanem za 10 sekund :S.
V cilju me pričakajo moji trije navijači, ki pa žal niso vedeli da se tekma, predvsem kolesarski in deloma tekaški del, odvija tudi na le dobrih 100m oddaljenem hribčku! V cilju sledi takojšnja osvežitev z vodo in sadjem, potem pa tuširanje na plaži z ledeno mrzlo vodo in pospravljanje opreme. Da bo izlet popoln, se nato odpravimo še v bližnjo picerijo na zasluženo večerjo in malo Ožujsko :D.Z rezultatom, prireditvijo, organizacijo in predvsem celotnim dnevom, sem zelo zadovoljen. Celo tako, da se je tekma uvrstila tudi na koledar za prihodnje leto :D.
Zahvala tudi mojim navijačem in nasvidenje oz. doviđenja, Kostrena!
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar