Letošnji dogodek na Jarun-u sem pričakoval v precejšnji vznemirjenosti. Prvič zaradi vremena, ki je kljub poletju, bolj spomladansko/jesensko. Drugič zaradi tega, ker je to moj prvi olimpik(P:1600(uradno: 1500)m; K:38Km; T:10Km) po 9 mesecih, težave s kolenom pa še vedno niso čisto pozabljene. In tretjič, ker se že sam postavljam pod pritisk izboljšanja preteklega rezultata, potem pa je tu še nastop pred sorodniki in še v državi s katero nas veže tudi velika tekmovalnost.Obisk je bil glede na lansko leto večji, pa tudi kakovost tekmovalcev je bila na visoki ravni, kar se odraža tudi z uvedbo kategorije Elite v katero so uvrščeni profesionalni tekmovalci.
Tokrat sta me spremljala, spodbujala in slikala, stric Ivo ter njegov vnuk Josip.
Rezultat:
| Faza | Čas (Garmin) | Čas (Uradno) | Mesto (Abs/Kat) | Lanski čas | Razlika (Abs/%/Mesto) |
| plavanje | 29':17" | 29':22" | 37 / 8 | 29':24" | -2"/0.1%/+10 |
| menjava1 | 1':20" | n/a | n/a | n/a | n/a |
| kolo | 55':17" | 57':07" | 16 / 2 | 1h:1':51" | -4':44"/8%/-9 |
| menjava2 | 0':34" | n/a | n/a | n/a | n/a |
| tek | 47':00" | 46':59" | 54 /17 | 45':16" | 1':43"/3.8%/+24 |
S skupnim časom 2h:13':29"
sem zasedel 28. mesto od 97 in
6/30 v kategoriji.
Takoj po štartu je bila nekaj časa kar velika gneča, saj sem štartal nekje v sredini celotnega polja tekmovalcev. Do prve boje sem prejel nekaj udarcev, ki pa niso bili pretirano boleči/moteči, pri tem pa sem se spomnil na pričevanje Tomija iz tekme v St. Pölten-u, kjer pravi da je bilo kot v pralnem stroju! Na srečo tukaj tako hudo, že zaradi precej manjšega števila tekmovalcev, niti ni moglo biti. Začnem kar na polno, zato imam že po 100m srce v grlu, nato pa je potrebno zagnanost malo omejti. Na prvi boji(cca.: 300m) ujamem Mirana in nadaljujem v istem tempu v katerem se počutim dobro.
Po prvem krogu sledi izhod, kratek tekec po tapiciranem pomolu in skok na glavo, ki je tehnično slab, saj mi v očala vdre voda. Po preteklih negativnih izkušnjah s slabo vidljivostjo, sem tokrat uporabil posebno sredstvo za plavalna očala proti rosenju stekel, kar se je zelo obrestovalo. Zaradi tega in pa zelo pregledno označenih boj ter izhodov iz vode, sta smer in navigacija tokrat zelo solidni, vendar še ne idealni. V drugem 
krogu, kljub temu da imam obute CEP nogavčke začutim manjše poizkuse krča v mečih, tako da moram malenkost popustiti pri brcanju, vendar nato brez težav zaključim prvo etapo.
Ko pridem iz vode vidim da sem dohitel super težko kategornika, ki na strmih stopnicah, katere vodijo do menjalnega prostora nima možnosti, zato še preden prideva do kolesa zaostane za mano. Ja, gravitacija in plovnost ne gresta z roko v roki :-). Z menjavo imam, proti pričakovanjem, več težav, kot ob svojem prvem poizkusu pred mesecem in pol v Benetkah.
Najprej se mi snamejo elastike, ki držijo čevlje v zraku, potem posledično nekaj sekund ne morem pravilno stopiti na pedala, ko pa se končno že vozim, pa nikakor ne najdem luknje za stopala, za konec pa se mi iz vodila iztakne še pašček! V glavnem, verjetno bi si hitreje obul celo pancarje :-).
Po dobrih 500m kolesarjenja, ko sem že pomislil da bom še nekaj časa prepuščen samemu sebi, me že za cel krog dohiti in prehiti Jaro, ki s tem pridobi svoj prvi vagon. Ob tem seveda neizbežno pomislim, da mora človek očitno nekje imeti škrge :-). Tudi na njegovo spodbudo mi ga uspe priključiti in nato tudi držati, kar na povprečnem pulzu 170 udarcev/minuto v prvih 10Km, ni enostavno. V mojem drugem krogu(njegovem tretjem), mi na najtežejem delu, ko gre malenkost navzgor, za nekaj trenutkov Jaro prepusti narekovanje tempa, ko naposled moje moči pojenjajo, pa zopet sam prevzame vlogo šlep službe. V tretjem krogu od šestih naju dohiti manjša 
skupinica, ki je v istem krogu kot jaz. Naslednja dva kroga se v ospredju menjavamo štirje ali peterica, potem pa nas v petem dohiti velika skupina, v kateri so vsi ostali favoriti za zmago ter nekaj "vagončkov" s krogom zaostanka. Prvi pripelje mimo Patrčević, ki mi nekaj zamomlja, sam pa sklepam da je želel povedati naj se ne mešam v ospredje. Ob koncu kroga ta dobri zavijejo na menjavo, nas pet ali šest pa nadaljuje v še zadnjih dobrih 6Km pedaliranja.
6 kolesarjev, 6-ti krog dolg 6 Km, je očitno recept za nesrečo, saj
se, takoj po tem ko se iz prve pozicije umaknem na četrto, vsi trije pred mano zapletejo v grd padec pri hitrosti več kot 40Km/h! Med tem ko "krivec" (Jugoslav) ne utrpi večje škode, pa jo kar dobro skupita tako Miran, ki je vozil tik za njim, kot še en tekmovalec iz Srbije, ki tudi ni imel nobenih možnosti da se trčenju izogne. Jaz sem imel srečo in sem se odpeljal mimo B(rez)P(osebnosti). Del kroga se še šparam za počasnješim tekmovalcem, nato pa do konca odpeljem solo.
Ko drugič vstopim v menjalni prostor nimam nobenih težav in vse poteka nekako po avtomatiki, kljub temu da me s pozdravom: "Evo majstora!", že od daleč pričakata/presenetita fotoreporter HTV-ja in njegov kamerman. Moj "intervju" si lahko ogledate na video posnetku. Čeprav je bil moj instiktivni odgovor(glej video) zelo samozavesten, pa je bil že po 5 minutah povsem neresničen.
Prvi kilometer, glede na distanco, odtečem v zame(še posebej za "prehodne" noge) odličnem tempu cca.: 4':16"/Km, potem pa me prične stiskati v želodcu. Pritisk se vedno bolj stopnjuje, zato sem, čeprav me ravnokar (ne preveč suvereno)prehiti Jugoslav, prisiljen hitrost zmanjšati. Če tega ne bi storil, bi želodčna vsebina 100% prišla pogledat, kaj hudiča ta cepec zgoraj izvaja :-)?! Tempo v naslednjih 4-ih kilometrih pade za od 20" do 40"/Km glede na končno povprečje, v misli pa se prikradejo celo strahovi, da bo tako vse do konca. Po dolgih 20 minutah in kar nekaj "podrtih kupčkih"
ter drugih olajšanjih tiščanje preneha, zato lahko naslednjih/zadnjih 5Km zopet uživam v hitrejšem teku. Je pa predvsem mentalno težko, potem ko se telo in glava navadita na lagoden napor, ponovno dvigniti ritem v 5. prestavo. Srčni utrip iz 1. kilometra mi uspe doseči šele v zadnjem kilometru. V drugem "polčasu" dosežem povprečni tempo 4':25"/Km kar bi, seveda samo hipotetično, pomenilo slabi 2 minuti boljši čas in ogorčen boj s Srbom za 26. mesto(-3) absolutno in 5. mesto(-1) v kategoriji, če želodčnih težav ne bi bilo.
Tudi tokrat, tako kot lani, sem na klasičnem petnem predelu ahilove tetive dobil žulj, ki sem ga med tekom še komaj uspel zignorirati. Upam da, če že mora biti tudi tradicija negativnosti, da se je trebušne težave ne bodo navzele, saj je vendar že ena nevšečnost na disciplino dovolj, ne?! :-)
Lanski čas sem, kljub temu da smo lani plavali v neoprenu(!), letos pa sem imel težave pri teku, izboljšal za 3':02", kar znese dobra 2%. Čeprav mi tekma ni v celoti uspela, moram biti z dosežkom zadovoljen in se iz napak čim več naučiti. Bo že res da dobri, naredijo pozitiven rezultat tudi, ko nimajo najboljšega dne :-). Se je pa koleno dokaj dobro odrezalo[ne dobesedno :-)], saj so bile posledice res minimalne in skoraj omembe ne vredne. Skoraj! Še malo?! :-D
Po prvem krogu sledi izhod, kratek tekec po tapiciranem pomolu in skok na glavo, ki je tehnično slab, saj mi v očala vdre voda. Po preteklih negativnih izkušnjah s slabo vidljivostjo, sem tokrat uporabil posebno sredstvo za plavalna očala proti rosenju stekel, kar se je zelo obrestovalo. Zaradi tega in pa zelo pregledno označenih boj ter izhodov iz vode, sta smer in navigacija tokrat zelo solidni, vendar še ne idealni. V drugem 
krogu, kljub temu da imam obute CEP nogavčke začutim manjše poizkuse krča v mečih, tako da moram malenkost popustiti pri brcanju, vendar nato brez težav zaključim prvo etapo.Ko pridem iz vode vidim da sem dohitel super težko kategornika, ki na strmih stopnicah, katere vodijo do menjalnega prostora nima možnosti, zato še preden prideva do kolesa zaostane za mano. Ja, gravitacija in plovnost ne gresta z roko v roki :-). Z menjavo imam, proti pričakovanjem, več težav, kot ob svojem prvem poizkusu pred mesecem in pol v Benetkah.
Najprej se mi snamejo elastike, ki držijo čevlje v zraku, potem posledično nekaj sekund ne morem pravilno stopiti na pedala, ko pa se končno že vozim, pa nikakor ne najdem luknje za stopala, za konec pa se mi iz vodila iztakne še pašček! V glavnem, verjetno bi si hitreje obul celo pancarje :-).
Po dobrih 500m kolesarjenja, ko sem že pomislil da bom še nekaj časa prepuščen samemu sebi, me že za cel krog dohiti in prehiti Jaro, ki s tem pridobi svoj prvi vagon. Ob tem seveda neizbežno pomislim, da mora človek očitno nekje imeti škrge :-). Tudi na njegovo spodbudo mi ga uspe priključiti in nato tudi držati, kar na povprečnem pulzu 170 udarcev/minuto v prvih 10Km, ni enostavno. V mojem drugem krogu(njegovem tretjem), mi na najtežejem delu, ko gre malenkost navzgor, za nekaj trenutkov Jaro prepusti narekovanje tempa, ko naposled moje moči pojenjajo, pa zopet sam prevzame vlogo šlep službe. V tretjem krogu od šestih naju dohiti manjša 
skupinica, ki je v istem krogu kot jaz. Naslednja dva kroga se v ospredju menjavamo štirje ali peterica, potem pa nas v petem dohiti velika skupina, v kateri so vsi ostali favoriti za zmago ter nekaj "vagončkov" s krogom zaostanka. Prvi pripelje mimo Patrčević, ki mi nekaj zamomlja, sam pa sklepam da je želel povedati naj se ne mešam v ospredje. Ob koncu kroga ta dobri zavijejo na menjavo, nas pet ali šest pa nadaljuje v še zadnjih dobrih 6Km pedaliranja. 6 kolesarjev, 6-ti krog dolg 6 Km, je očitno recept za nesrečo, saj
se, takoj po tem ko se iz prve pozicije umaknem na četrto, vsi trije pred mano zapletejo v grd padec pri hitrosti več kot 40Km/h! Med tem ko "krivec" (Jugoslav) ne utrpi večje škode, pa jo kar dobro skupita tako Miran, ki je vozil tik za njim, kot še en tekmovalec iz Srbije, ki tudi ni imel nobenih možnosti da se trčenju izogne. Jaz sem imel srečo in sem se odpeljal mimo B(rez)P(osebnosti). Del kroga se še šparam za počasnješim tekmovalcem, nato pa do konca odpeljem solo.Ko drugič vstopim v menjalni prostor nimam nobenih težav in vse poteka nekako po avtomatiki, kljub temu da me s pozdravom: "Evo majstora!", že od daleč pričakata/presenetita fotoreporter HTV-ja in njegov kamerman. Moj "intervju" si lahko ogledate na video posnetku. Čeprav je bil moj instiktivni odgovor(glej video) zelo samozavesten, pa je bil že po 5 minutah povsem neresničen.
Prvi kilometer, glede na distanco, odtečem v zame(še posebej za "prehodne" noge) odličnem tempu cca.: 4':16"/Km, potem pa me prične stiskati v želodcu. Pritisk se vedno bolj stopnjuje, zato sem, čeprav me ravnokar (ne preveč suvereno)prehiti Jugoslav, prisiljen hitrost zmanjšati. Če tega ne bi storil, bi želodčna vsebina 100% prišla pogledat, kaj hudiča ta cepec zgoraj izvaja :-)?! Tempo v naslednjih 4-ih kilometrih pade za od 20" do 40"/Km glede na končno povprečje, v misli pa se prikradejo celo strahovi, da bo tako vse do konca. Po dolgih 20 minutah in kar nekaj "podrtih kupčkih"
ter drugih olajšanjih tiščanje preneha, zato lahko naslednjih/zadnjih 5Km zopet uživam v hitrejšem teku. Je pa predvsem mentalno težko, potem ko se telo in glava navadita na lagoden napor, ponovno dvigniti ritem v 5. prestavo. Srčni utrip iz 1. kilometra mi uspe doseči šele v zadnjem kilometru. V drugem "polčasu" dosežem povprečni tempo 4':25"/Km kar bi, seveda samo hipotetično, pomenilo slabi 2 minuti boljši čas in ogorčen boj s Srbom za 26. mesto(-3) absolutno in 5. mesto(-1) v kategoriji, če želodčnih težav ne bi bilo.
Tudi tokrat, tako kot lani, sem na klasičnem petnem predelu ahilove tetive dobil žulj, ki sem ga med tekom še komaj uspel zignorirati. Upam da, če že mora biti tudi tradicija negativnosti, da se je trebušne težave ne bodo navzele, saj je vendar že ena nevšečnost na disciplino dovolj, ne?! :-)
Lanski čas sem, kljub temu da smo lani plavali v neoprenu(!), letos pa sem imel težave pri teku, izboljšal za 3':02", kar znese dobra 2%. Čeprav mi tekma ni v celoti uspela, moram biti z dosežkom zadovoljen in se iz napak čim več naučiti. Bo že res da dobri, naredijo pozitiven rezultat tudi, ko nimajo najboljšega dne :-). Se je pa koleno dokaj dobro odrezalo[ne dobesedno :-)], saj so bile posledice res minimalne in skoraj omembe ne vredne. Skoraj! Še malo?! :-D
In še nekateri zanimivi rezultati :
| Mesto Abs/Kat (bruto) | Naziv | Čas | Komentar |
| 1. | Ognjen Stojanović | 1h:50':53" | Zmagovalec, bravo! |
| 2. | Dejan Patrčević | 1h:51':03" | Najboljši hrvaški triatlet: http://www.patrcevic.com/ |
| 4. | Jaro kovačič | 1h:51':46" | Najboljši Slovenec, bravo! |
| 24./4. | Miran Abram | 2h:10':15" | Kljub padcu s kolesom pri 40Km/h ne odneha, bravo! |
| 25./1. | Daria Pletikapa | 2h:10':27" | Zmagovalka in nova rekorderka proge, bravo! |
| 43./3. | Nataša Nakrst | 2h:17':56" | Triatlonka: http://www.triatlonklub-lj.si in najboljša Slovenka na tekmi. |
| 78./26. | Sašo Hrovat | 2h:46':11" | Bivši sodelavec, zamudi na super-šprint, potem pa kar na olimpik! Bravo! |
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar