1. Venice CronoTriathlon

Po uspešni otvoritvi tekaške, je napočil tudi čas za otvoritev triatlonske tekmovalne sezone. Letos si je za razliko od prejšnih let ko smo začenjali na Ptuju, to čast zaslužil moj prvi triatlon v Italiji, in sicer na otoku Lido v Benetkah. Zanimivost tega šprinta(P:750m;K:19Km;T:4.7Km), poleg atraktivne lokacije, je predstavljala predvsem prepoved izkoriščanja zaveterja na kolesu, kar danes na krajših distancah žal ni več običajno.

Rezultat:

(* Podatki se lahko, zaradi dejansko pretečenega oz. napake pri merjenju, razlikujejo! ** prva menjava je všteta v kolesarjenje, druga menjava je všteta v tek)

Faza	Čas (Garmin)	Čas (Uradno)	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	14':14"	14':21"	36 / 19	n/a	n/a
menjava1	01':47"	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	30':36"	32':23"	29 / 18	n/a	n/a
menjava2	0':43"	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	19':56"	20':44"	36/19	n/a	n/a

S skupnim časom 1h:07':28"
sem zasedel 30. mesto od 89 in
20/20 v kategoriji (EL = Elite oz. PRO!).

Ker je bilo potrebno z avtomobilom samo v eno smer premagati okoli 260Km, je bilo spanca to noč zelooo malo! Že po dobrih 4 uricah se ob 4:30AM oglasi budilka, a se zaradi zaloge iz prejšnjega dne in povišanega adrenalina, na mojem počutju to ne pozna preveč negativno. Tokrat me, v okviru logistične storitve, pred blokom pobere Miro, nato pa se skupaj odpraviva še na Vič, kjer naju že čaka najina sopotnica Karla. Malo pred 6. uro smo že na avtocesti, katere se naslednji 2 uri ne znebimo. Pot do pristanišča, kjer moramo prestopiti na trajekt je kar težko najti, čeprav Aljaž ki vozi pred nami, uporablja navigacijsko GPS napravo. Botrica temu je "hoferca" sama, saj ne pozna vseh cest in nas tako predčasno za/od-vede na lokalne ceste. Kljub vsemu nam do 9:00AM, ko izpluje prvi izmed dveh trajektov, uspe najti pravo mesto.

Vožnja z ladjico v oblačnem, vetrovnem in turobnem vremenu, traja cca.: 40 minut, potem pa se zasidramo točno na štartu preizkušnje, ki se bo začela šele čez več kot 3 ure! Ker imamo na voljo ogromno časa, se po uspešnem dvigu štartne številke odpravimo po raznih opravkih: trgovina, WC, ... Na koncu pa se vsi, tudi družina Mori, ki je prispela že dan prej, zberemo v lokalu na trgu, kjer je glavni prireditveni prostor. Tam si v miru privoščimo kavo ter pojemo vsak svoj najljubši zajtrk.

Do 12:30, ko se odpravimo na ogled kolesarske trase oz. ogrevanje tako le počivamo, čas pa si krajšamo s pogovori ter animiranjem malega Maksa. Med kolesarjenjem zaradi velike zatopljenosti skoraj pozabimo da se menjalni prostor kmalu zapre, vendar na srečo nekateri med nami še razmišljajo o pomembnih stvareh. Po "inštalaciji" na svoje mesto označeno s številko tekmovalca(moja: 172), začnem s stilsko preobrazbo v "lean, mean racing machine" :). Ker "briefing" pred tekmo poteka le v italjanskem jeziku[, čeprav najbrž v angleščini ne bi bilo nič bolje :)] ga izpustim. Zato pa kasneje ob pomoči Karle, ki obvlada italjansko, izvemo da prvi tekmovlaci v štafetah navodil niso pravilno razumeli in plavajo dlje, kot bi bilo potrebno. Zadnje pol ure mine ekpresno hitro in že smo na pomolu, kjer nam štarter odšteva še zadnje sekunde pred mokro in mrzlo nevšečnostjo: cinque, quattro, tre, due, uno, ...

S pol metra visokega pomola se poženem na noge, saj je štart pravokotno glede na smer plavanja, pa tudi šok predviden zaradi hladne vode, je bolje doživeti najprej v podplate in šele nato v glavo :). Nasproti pričakovanjem voda, ki naj bi imela 15°C sploh ni hladna tako da, tudi po vdoru le-te pod plavalno obleko, moji "družinski dragulji" ne utrpijo večje škode :). Takoj od začetka v želji da bi se čim prej ogrel ter da bi bilo slane avanture čim prej konec, pričnem s silovitim tempom. Kmalu ugotovim da me tok kar močno vleče stran(!) od obale, tako da moram smer preverjati/korigirati vsakih 4-5 zamahov. To je za moj vrat precej utrujajoče, kar bo z "musklfibrom" potrdil naslednji dan. Plavanje stran od pomola usmerjajta rumena in rdeča boja, ki sta precej dobro vidni in leseni stebri, nazaj pa so možne naslednje orientacijske točke:

- leseni stebri (zopet na levi, vendar tokrat proti obali)
- štartni pomol
- štiri bele boje, ki morajo biti na plavalčevi desni strani, vendar ne preblizu,
saj so precej iz idealne/najkrajše smeri. Zadnji dve pa je potrebno obiti
po desni!

Nobene od teh, tudi zaradi zamegljenih plavalnih očal, ne vidim preveč dobro! Mogoče je to, poleg močnega toka in večje utrujenosti, glavni razlog tudi za mojo plavalno "čačko"(razvidno iz slike), namesto kolikor toliko ravne linije nazaj grede (mental note: "naslednjič poslini šipice!"). V vseh slabih 15 minutah mlatenja vode, čeprav me je po rezultatih sodeč prehitelo kar nekaj tekmovalcev, ki so štartali za mano, nisem v vodi videl ali srečal skoraj nobenega. Prvič sem imel bližnje srečanje z nekom, ki se je že vračal, jaz pa sem bil še pred prvo bojo. Naslednjič pa mislim da sem nekoga videl šele pri pred zadnji boji, pa še ta se je potem nekam izgubil. No mogoče sem se malo izgubil tudi jaz?! :). Izhod iz vode sem že komaj pričakoval, saj mi je moči za spodoben tempo zmanjkalo že pred nekaj minutami, potem pa me za dobrodošlico takoj po izhodu prime krč v zadnjo stegensko mišico. Na srečo takoj popusti, po stopnicah nadaljujem še s hojo, nato pa že v rahlem teku.

Prva menjava ni idealna, saj sem zaradi zamenjave pedal, zapenjalnega sistema in s tem tudi čevljev, sedaj prisiljen vse skupaj opraviti on-the-fly, kot profesionalci. Ker sem nove sisteme namestil le en dan prej, pa za pravi trening nisem imel veliko časa. Poleg tega sem moral tokrat odstraniti in ponovno namestiti še GPS uro, saj neoprena brez tega ne bi dobil dol. Med tem me prehiti Mitja, ki je štartal 3 minute za mano! Da bo mera polna sem potem še zgrešil črto po kateri lahko zajahaš svojega "konjička", ter tekel dobrih 20m preveč, vendar pa nato vsaj nisem imel težav s pristankom v "sedlo". Po nekaj poizkusih ter nekaj 100m kasneje, mi uspe zadovoljivo obuti in zapeti še čevlje in kronometer se lahko začne.

Po nekaj uvodnih minutah ko še čutim tisti krč, ki sem ga dobil za "darilo" od morja, se noge "prebudijo". Tempo imam soliden, zato kmalu začnem prehitevati počasnejše tekmovalce in tekmovalke. To (uspešno!)lovljenje nekoga, ki je pred tabo tekmovalca še dodatno motivira in daja prijeten občutek. Pri tem pa lahko povem da sem take prijetne občutke omogočil tudi drugim, saj je mimo mene nekajkrat kar močno švignilo :). V smer v katero je veter malo pomagal sem imel hitrost okoli 40Km/h, v obratno pa okoli 33Km/h, skupaj torej povprečno slabih 37Km/h. Veter je sicer večinoma pihal bolj iz strani. V začetku drugega in zadnjega kroga me dohiti oz. prehiti Jaro, ter mi tako za nekaj kilometrov pred nos postavi odlično tarčo. Na naslednjem obratu je že predaleč da bi ga videl, vmes pa opazim tudi da nekateri ne spoštujejo fair play-a, saj se v mojem zavetrju pojavi neka tekmovaka. Tega pa najbrž sploh ne bi opazil, če ne bi ravno takrat hotel izpljuniti odvečno slino, ter pred tem seveda preveriti kam bo padla. Ko se odmaknem v levo, pri tem pazim da ne prevozim sredinske črte, in malenkst bolj pohodim "plin", ostane zadaj. Mogoče pa je samo dobila "moralca", ko je ugotovila da sem jo ujel pri goljufanju.

Ker se sedaj že tretjič peljem po cesti proti menjalnemu prostoru (prvič na ogrevanju), imam kar dobro idejo kje začeti s sezuvanjem čevljev in s tem pripravo na sestop s kolesa pri hitrosti okoli 13Km/h.

Druga menjava je seveda tehnično maj zahtevna, zato tukaj nimam nobenih težav in po cca.: 3/4 minute, od katerih sem pribljižno polovico potreboval za odstranitev čelade in obuvanje superg, sem že v zadnji fazi današnje preizkušnje.

Tek pričneva skupaj s še enim tekmovalcem, ki pa ima tempo krepko pod 4':00"/Km, kar je zame absolutno prehitro. Kljub temu se odločim da ga držim kolikor se bo dalo, a to mi uspeva le slab kilometer, potem pa popustim. Čas prvega kilometra z 4':02" je vseeno odličen! Drugi kilometer je minil presenetljivo hitro, glede pulza pa je bil precej podoben prvemu. Zaradi manjše razlike v izgubi nadmorske višine je povprečni tempo za 10" slabši. Do tu smo tekli večinoma po asfaltu in deloma pesku, v tretjem kilometru pa zaidemo na kamnite bloke ob obali. Tukaj začne tudi močneje pihati in kot se seveda spodobi, naravnost v prsa.

Do tega trenutka me prehitita dva ali trije, tudi sam pa nekajkrat vrnem s podobno "uslugo". Predvsem zaradi vetra in težav pri lovljenju koraka med kamni oz. razpokami med njimi, mi hitrost v tretjem kilometru pade še za nadaljnih 10". Kmalu po tej točki sledi oster obrat v levo in še eno presenečenje oz. zamenjava podlage. Iz obale se podamo proti notranjosti oto(č)ka, pri tem pa prečkamo manjšo gozdno zaplato. Pot, dolga skoraj 1Km, poteka po mešanici mivke, zemlje in drevesnih iglic, kar seveda pomeni ob tem da se še dvigamo, občutno manjšo hitrost. To pa ni opravičilo za drastično znižanje srčnega utripa, za to imam drug, "boljši" razlog. Namreč že po prvem kilometru sem v kolenu začutil bolečino, ki se pri teku ponavadi pojavi šele mnogo kasneje, vendar je potrebno vzeti v obzir da to ni le tek, amapk triatlon! Večinoma iz strahu zato zavestno nisem hotel preveč "pritiskati", že najmanjši dvom pa je dovolj da človek, ko je na meji svojih sposobnosti, ne iztisne iz sebe vsega kar je zmožen. Šele po izhodu iz "džungle", ko smo naredili še manjši ovinek na krožnem križišču in je sledila le še ciljna ravnina, sem uspel obrate spet spraviti v spodobno območje 165 udarcev/minuto. K temu je precej pripomogel tudi Aljaž, ki se je prebil iz "off-road" odseka ravno v trenutku, da sem ga še lahko videl. Kakih 100m pred ciljno črto so zbrani vsi TKL-jevci, ki so že končali z dirko, tako da lahko uživajo v najinem ciljnem šprintu. Ob njihovem glasnem vzpodbujanju nama uspe uprizoriti spektakularen zaključek, katerega slavo zasluženo pobere Aljaž, saj me je v teku, kljub temu da ni tekel v svojih supergah(na menjavi mu jih je speljal Miha! ☺), premagal za 2':21"!

S tekmo in doseženim rezultatom moram biti zmerno zadovoljen. O plavalnem delu težko povem kaj bolj določenega, razen to da sem slabo navigiral. Kolo sem v težkih razmerah, glede na kronometrske teste na treningih, poganjal v okviru pričakovanj. Na teku pa je glede na težave s kolenom uspeh že vsak prihod v cilj, ki (ob pomoči protivnetnih tablet) vsaj ne pomeni prekinitev "kariere".

Potem je sledila še dolga pot domov, ki pa se je zaradi oblice materijala za razmišljanje in pogovor, zdela precej krajša. V poznih večernih urah smo tako, vsak v svoji domači postelji, zaključili dolg in doživetij poln dan.

Benetke lahko noč in ci vediamo l'anno prossimo!

In še rezultati ostalih:

Mesto(bruto)	Naziv	Rezultat	Komentar
1.	Alberto Casadei	0h:53':24"	Zmagovalec in najboljši italjanski triatlonec! Bravo!
7.	Jaroslav Kovačič	0h:56':12"	Triatlonec: http://jarokovacic.blogspot.com/ in najboljši Slovenec na tekmi. Bravo!
8.	Mitja Mori	0h:57':41"	Triatlonec: http://www.mitjamori.si/ in najboljši TKL-jevec (na tekmi). Bravo!
19.	Miha Kapš	1h:00':49"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
27.	Aljaž Pudgar	1h:05':28"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/
28.	Miro Mavc	1h:05':49"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
7.	Karla Oblak	1h:13':51"	Triatlonka: http://www.triatlonklub-lj.si in najboljša Slovenka na tekmi. Bravo!