3. Kostrenski triatlon

Za zadnjo tekmo prvega dela sezone, pred poletnim "premorom", sem si izbral še triatlon na morju, ker me je zanimalo kako se plava v slani in valoviti vodi, pa še obdobje je nadvse primerno za izlete v obmorske kraje. Ker pri nas tovrstnih prireditev ni, sem se odpravil na sosednjo Hrvaško, točneje v Kostreno pri Rijeki. Tam se odvija tekma v različici sprint(P:750m; K:20Km; T:5Km), ki šteje tudi za Jadranski pokal, zato je konkurenca mednarodna in zelo močna.

Zaradi pomanjkanja zanimanja/časa med ostalimi klubskimi sotekmovalci, me tokrat spremljajo "le" izletniki/gledalci/navijači/fotografi: Tomi, Tanja in Jerneja.

Rezultat:

(prva menjava je všteta v plavanje, druga menjava je všteta v kolesarjenje)

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	15':40"	59/9	n/a	n/a
menjava1	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	35':26"	49/10	n/a	n/a
menjava2	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	23':46"	71/20	n/a	n/a

S skupnim časom 1h:14':52"
sem zasedel 50. mesto od 110 in
10/30 v kategoriji.

Ob 8:00 AM se zberemo na jutranji kavici ter kmalu odrinemo na pot dolgo pribljižno 130 Km. Pri Postojni zavijemo z avtoceste proti Ilirski Bistrici in ko med potjo slišimo, da je čakalni čas na mejnem prehodu Jelšane 1h:15', nas zajame slabo počutje :S. K sreči nas prijatelj Zio preko telefona usmeri na nek drug mejni prehod, kjer pa čakalne dobe in vrst sploh ni! Z novim nasmehom na obrazih nato nadaljujemo po Hrvaški avtocesti in na srečo tik pred zamaškom pri Rijeki zavijemo z nje. Rijeka je kar veliko in razpotegnjeno mesto stisnjeno med hribom in morjem. V samem centru je precejšnja gneča in zmeda z enosmernimi ulicami. Ko zgrešimo odcep, ki cesto pripelje k morju, nam ne ostne drugo kot da se ponovno vrnemo na avtocesto/obvoznico in v Kostreno pripeljemo z druge strani. Po malo daljši poti, okoli poldneva, vendarle prispemo na mesto dogodka, kjer je možno parkirati v neposredni bljižini menjalnega/ciljnega prostora. Glavna tekma se prične šele ob 17:00, zato dan nadaljujemo v lokalu, na plaži in v čistem(!) morju.

Uro pred štartom pričnem s pripravami in ko sem bil 10 min pred uro do kolen v vodi, ugotovim da nimam vseh podatkov o kolesarskem in tekaškem delu. S tem pa se takrat nisem obremenjaval, saj sem imel v mislih le skok v drugi krog plavanja iz cca.: 1.5m visokega pomola!


Takoj po štartu je velika gneča, zato seveda poizkusim tudi nekaj Hrvaškega morja :). Prvi krog kar hitro mine pa tudi plavanje mi dobro uspeva, saj uspem držati svojo skupino in ne delam prevelikih napak, kljub temu da prvo bojo pravilno obplavam bolj po sreči kot načrtno. Na izhodu iz vode nam pomagajo organizatorji, ki vsakega tekmovalca primejo za roko in potegnejo, da lažje prestanemo preskok iz vodoravne v navpično lego telesa. Ker so nas pred začetkom opozorili na prihajajočo oseko in ker je pulz zelo visok, poleg tega pa se mi še rahlo vrti v glavi, se odločim za skok na noge.

Drugi krog se že malo bolj vleče in ko po prvi boji naredim še nepotreben "izlet" si želim samo, da bi bilo čim prej konec. Valovi nam sicer niso povzročali težav, ker je bilo morje v zalivu mirno, sem pa popil kar nekaj slane vode, ki pusti slab/slan občutek v želodcu in ustih. Tolažim se z mislijo, da zaradi zaužite soli vsaj s krči ne bi smelo biti težav :).

Po prvi menjavi, ki je zaradi navlačenja številke, očal, čelade in obuvanja malo daljša, uspem držati skupino v kateri sem prišel iz vode. Na mojo nesrečo sledi takoj krajši, a strm vzpon na katerem mi skupina pobegne. Kot sem rekel nisem vedel koliko krogov moram odpeljati, zato vprašam edinega iz skupine, ki je še ostal z mano, koliko jih je. Ko mi pove da tri, se odpeljem naprej in tako prvi krog dolg cca.: 7Km vozim kronometer. Trasa je valovita, nagaja pa nam tudi veter, ki pa vsaj malo

(Jaz priključim iz ozadja)

omili žgoče sonce. Kmalu po začetku drugega kroga me ujame skupina sedmih, kateri se z lahko priključim, saj tempo ni prehud. Do konca nato odpeljemo skupaj, vmes pa tudi sam nekajkrat, a le za kratek čas, prevzamem narekovanje tempa. Po zadnjem obratu eden izmed "šleparjev" poizkuša z napadom, ki pa ga jaz uspešno pokrijem, tako da tudi ostali obdržijo priključek. Na koncu te etape je zopet tisti klanec, ki smo ga morali enkrat, v nasprotni smeri, že premagati. Spust je strm, zavit in zahteven zato ne poizkušam nič dramatičnega in med zadnjimi pripeljem v bokse.

Druga menjava je precej hitrejša a se mi tekmeci, s katerimi sem sočasno zaključil kolesarski del in so očitno precej boljši tekači, takoj oddaljijo.


Po nekaj uvodnih metrih zagledam cca.: 20m pred sabo mladega hrvaškega tekmovalca iz Pule. Odločim se ga držati na tej razdalji in mogoče na koncu celo prehiteti. Ker tudi za tek nisem vedel kakšna je proga sem mislil, da je potrebno odteči dva kroga. Zato me je zelo presenetilo, ko smo na odcepu nadaljevali naravnost, namesto da bi zavili navzgor proti cesti po kateri smo prej kolesarili. Tekaški del je bil v prvem delu dolgem 2.5Km, speljan ob obali po ozki, a lepi potki. Vmes sta bili dve okrepčevalnici na katerih smo se lahko malo zmočili in odžejali ter tako omilili večerno poletno pripeko. Druga od teh je bila pri obratu, ko je cesta zavila ostro navzgor, saj smo se v slabih 100m povzpeli za vsaj 20m. Moja "tarča" mi med tem pobegne na cca.: 50m in že sem pomislil da ne bo nič od mojih načrtov.

Ko pa pridem do prej omenjenega obrata vidim, da je mladi Nikola shodil in ponovno se mi povrne motivacija. Do vrha klančka ga ujamem, takrat pa tudi on pride nazaj do sape in ponovno se mi oddalji na kakih 30m. Tedaj sem vedel, da moram le še počakati na naslednji vzpon in moj bo! :) Tako strmih kot prejšnji sicer ni bilo več, vendar pa sem se še iz kolesarskega dela spomnil, da je trasa valovita, pri teku pa se vsak naklon cestišča takoj odrazi na hitrosti tekmovalca!

Nekje na pol poti nazaj se napovedano tudi zgodi in ko ga ujamem še malenokst dvignem tempo, da mu ne bi prišlo slučajno na misel, da mi lahko sledi. V tem trenutku pa tudi mene prehiti tekmovalec iz Slovenije, ki ima občutno višji tempo. Mislim si: "če si pa tako dober, ti pa nimam kaj!" in nadaljujem v svojem ritmu. Ko na cesti zagledam oznako za četrti kilometer vem, da je konec trpljenja blizu, zato je čas za še zadnji pospešek. V ozadju slišim globoko sopenje nekoga, ki se mi pribljižuje. Od "strahu" da je to Nikola, si ne upam niti pogledati in le poizkušam iztisniti svoj maksimum. Ko me kakih 300m pred ciljem "čuha puha" končno ujame, vidim da je to nek Italjan in si kar malo oddahnem :). Poizkušam ga "prijeti", vendar mi na zadnjem spustu nazaj proti menjalnemu prostoru toliko pobegne, da do cilja nimam več priložnosti in tako za njim zaostanem za 10 sekund :S.

V cilju me pričakajo moji trije navijači, ki pa žal niso vedeli da se tekma, predvsem kolesarski in deloma tekaški del, odvija tudi na le dobrih 100m oddaljenem hribčku! V cilju sledi takojšnja osvežitev z vodo in sadjem, potem pa tuširanje na plaži z ledeno mrzlo vodo in pospravljanje opreme. Da bo izlet popoln, se nato odpravimo še v bližnjo picerijo na zasluženo večerjo in malo Ožujsko :D.

Z rezultatom, prireditvijo, organizacijo in predvsem celotnim dnevom, sem zelo zadovoljen. Celo tako, da se je tekma uvrstila tudi na koledar za prihodnje leto :D.

Zahvala tudi mojim navijačem in nasvidenje oz. doviđenja, Kostrena!

1. Triatlon Velenje

Ta vikend je bil na sporedu pravi, klasični triatlon v svoji olimpijski različici. Razdalje so bile malenkost drugačne od previdenih vendar v skladu s tolerancami, ki jih dovoljuje pravilnik. Plavalni del je bil vsaj za 100m daljši, torej okoli 1.6Km; kolesarjenja je bilo malo manj, okoli 36Km; zato pa je bilo potrebno odteči 11.7Km namesto 10. To je že moj drugi olimpik v tej sezoni oz. v zadnjih dveh tednih(!) ter tretji v karijeri.

Ponovno je moj sopotnik in prevoznik(hvala!) klubski kolega Stane, na tekmovališču pa naju pričakajo še ostali člani kluba TK Ljubljana: Janez in Kristina, Matjaž "Iron" Kovač ter eden najboljših triatloncev v državi, so-organizator in povratnik po poškodbi, David Pleše.

Rezultat:

(druga menjava je všteta v tek)

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	28':59"	23/4	n/a	n/a
menjava1	0':42"	22/6	n/a	n/a
kolo	56':57"	16/3	n/a	n/a
menjava2	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	55':17"	34/10	n/a	n/a

S skupnim časom 2h:21':56"
sem zasedel 21. mesto od 47 in
4/12 v kategoriji.

S Stanetom se dobiva ob 10:00AM in brez težav prideva do Velenja tam pa malo tavava po ulicah, dokler končno ne najdeva dovoza do jezer.

Po formalizaciji dejstva da tekmujem na lastno odgovornost sem uspešno prijavljen na tekmo in lahko se začne standardni ritual. Najprej kratka osvežitev v bližnjem lokalu, kjer tokrat nisem naročil kave, saj sem prvič poizkusil che-guarano, nato pa sledijo pomembnejša opravila. Priprava kolesa in oblačenje tekmovalnega dresa mi ne vzame veliko časa, povsem obratno pa je z zaščito pred soncem, ki v tem času kar močno pripeka. Ko nanesem 2-3 sloje zaščitne kreme in pripravim opremo v menjalnem prostoru, se lahko začne ogrevanje. Ker sem brez primerne obutve se moram zadovoljiti samo z ogrevanjem oz. ohlajanjem v vodi. Voda ima 22°C, kar je točno nad mejo ko se lahko uporabijo plavalne obleke. Po slabi minuti mraz mine in tudi kasneje nima negativnih vplivov. Pred štartom, ko smo bili do kolen v vodi in poslušali napotke organizatorja, pa vendarle nisem vedel ali me trese od napetosti ali od mraza. Verjetno oboje :).

50m po štartu je še nekaj gneče nato pa se že naredi dovolj prostora za spodobno plavanje. Ker je vidljivost dokaj slaba se skušam ravnati po mehurčkih, ki jih drugi puščajo za sabo in s tem izkoristiti prednost plavanja v ozadju. Do prve boje gre brez problemov, na obratu pa imam nekaj težav z bojami, ki pa jih uspem rešiti in tako štirje skoraj istočasno zaključimo s prvim krogom. Sledi kratek tek ob obali in skok iz pomola v še drugi in zadnji krog. Skok mi zaradi precej plitke vode ne uspe najbolje in v očala mi vdre malo vode, ki jo moram odstraniti. Kljub temu se uspem držati dveh pred mano, s katerima plavam že od začetka. Na obratu pri boji se odločim da malo znižam tempo in do konca si konkurenta nabereta cca.: 30m prednosti.

Po zaključku plavanja sledi kratek tek navkreber do menjalnega prostora iz katerega z Janezom odideva skupaj. Takoj se prilepim za njega in v nekaj 100m že ujameva tekmovalca pred nama. Šele ko sem prišel iz vode sem opazil da je začelo deževati, cesta pa je bila že krepko mokra in spolzka. Bolj kot ves trud, ki sem ga zaman vložil v zaščito proti soncu me je skrbela varnost na ovinkih ter krči, ki so se pričeli pojavljati v zadnjih stegenskih mišicah.

Na srečo so krči po nekaj kilometrih minili in tudi v klanček na drugi strani trase sem lahko sledil skupini, v karteri je bil Janez vsekakor najmočnejši. Po štirih krogih, nekje na polovici proge, nas ujame hitrejša skupina kateri se priključimo za naslednje tri kroge. V tem času začne še močneje pihati in padati, kar zame pomeni še težje delo, pa že tako se skupine komaj držim! Zadnji krog, ko "vlačilci" zapeljejo na menjavo, se Janez odloči za solo vožnjo, ostali pa složno nadaljujemo do zaključka. Janez si s tem privozi slabih 30 sekund naskoka, kar je dovolj da ga na teku vse do cilja več ne srečam.

Menjava s kolesa mine brez posebnosti in lahko se podam v zadnjo etapo preizkušnje. Kljub temu da je dež skoraj ponehal pa nimam pretiranega razloga za zadovoljstvo. Ker sem na kolesu verjetno malo preforsiral, poleg tega pa zopet(!) tik pred tekom zaužil nekaj gela, me začne tiščati v želodcu. To seveda negativno vpliva tako na hitrost kot tudi na počutje in posledično na občutek za minevanje časa.

Po prvem krogu, se mi zdi kot da sem pretekel že 5Km in ne le 2.3Km! Na to vpliva seveda tudi dejstvo, da takrat še nisem vedel da je tekaški del podaljšan. Ko na zaključku kroga vprašam sodnika koliko krogov moram preteči, je to bolj retorično vprašanje z upanjem, da sem si mogoče narobe zapomnil in da vendarle tak krog ni potrebno preteči kar petkrat! Na zaključku drugega kroga napetost v trebuhu popusti, dodatno motivacijo pa mi da tudi vspodbuda Miloša, trenerja iz Ribnice. V naslednjih dveh krogih sicer tempo ostane pribljižno enak, vendar pa je napor za dosego le tega precej bolj znosen.

Zadnji krog začnem enako potem pa srečam tekmovalca, ki je s tekom komaj pričel, to pa je tudi njegov prvi triatlon. Nekaj izmenjanih besed me spomni da bi vendarle lahko odtekel malo hitreje, zato to tudi naredim. Po obratu na polovici kroga zagledam pred sabo še enega tekmovalca in zadam si cilj da ga do konca kroga tudi ujamem. Ko mi to, le 200m pred ciljem tudi uspe, opazim da je to moj klubski kolega Stane, ki pa ima pred sabo še dva kroga. V cilju me pričaka že rahlo zdolgočaseni Janez, saj me je prehitel za kar dobrih 9 minut.

Po kratkem počitku sledi tuširanje s toplo vodo, pospravljanje opreme in odhod na osrednje prizorišče, kjer delijo vroč golaž in sladko sadje, malo kasneje pa še medalje in pokale ;).

Z rezultatom plavanja, kjer sem držal tempo vsaj 1':49"/100m in kolesarjenja, kjer je povprečna hitrost znašala 38Km/h, moram biti zadovljen.

Tek mi tudi tokrat ni preveč dobro uspel, vendar pa tudi tempo 4':43"/Km ni tako slab, da bi pokvaril pozitivne vtise današnjega dne, pa čeprav sem v kategoriji zasedel nehvaležno četrto mesto. V tolažbo mi ostaja dejstvo da ste me prehitela dva večkratna IronMan-a! ;)

Zahvala za foto-video materijal pa gre tokrat na dva konca in sicer, Neni in Kristini.

7. Akvatlon Jesenice

Na pobudo klubskega kolega Miro-ta sem se tokrat prvič preizkusil še v podzvrsti triatlona, ki se imenuje akvatlon. Za to mu bom, kot se bo iskazalo, večno havaležen. Disciplina zajema plavanje(1000m) in tek(3.75Km), kolesarjenja pa ne vključuje. S tem pa se precej zmanjša logistična kompleksnost tako za organizatorje, kot tudi za udeležence.

Tekma, v organizaciji tamkajšnjega športnega društva, ki se nahaja tudi v koledarju tekem TZS, se je odvijala v okolici bazena Ukovo na Jesenicah. Le ta se nahaja v idiličnem gorskem okolju, nad njim pa se dviguje tudi 10m visok stolp za skoke v vodo.

Rezultat:

(Menjava je všteta v tek)

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	16':54"	3/3	n/a	n/a
menjava1	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	19':05"	4/4	n/a	n/a

S skupnim časom 35':59"
sem zasedel 3. mesto od 7 v kategoriji
oz. 3/14 absolutno

Tudi tokrat smo, za štart predviden ob 18:00 uri, prišli s precejšno rezervo, saj je zaradi avtocestne povezave pot trajala le cca.: 45 min. Pred prijavo smo tako imeli čas za kavico in opazovanje pogumnih fantov in deklet, ki so si upali skočiti z vrha stolpa. Zopet smo imeli srečo tudi z vremenom, ki je sicer po izgledu grozilo, kasneje pa samo malo poškropilo naša, takrat že ogreta, telesa.

Po krajšem odmoru se z Mirotom odpraviva na ogled tekaške proge, saj sva oba tukaj prvič in trase še ne poznava. Proga je dobro označena z znaki in puščicami nasprejanimi po tleh. Slednje je potrebno, saj gre prireditev nekaterim domačinom po stari gorenjski navadi v nos. To dokazujejo s premikanjem znakov s pušcicami v napačne smeri, kar je lani zavedlo nekatere tekmovalce, letos pa jim namera ni upela! :D

Pred štartom se po predvideni hitrosti razporedimo po bazenu in naredimo nekaj dolžin za spoznavanje ploščic bazena :). Takoj po štartnem signalu se kasnejši zmagovalec Nejc Pogačnik prične hitro oddaljevati in takoj mi je jasno da je prvo mesto oddano. Sam plavam v svojem tempu okoli 1':40"/100m oz. točno 1':41.4", kar na koncu zadostuje za čas tik pod 17 minutami. Želja je bila vsaj 17':30", zato sem s plavalnim delom zadovoljen. V prvih 300m metrih čutim nekaj nelagodja, potem pa se mišice ogrejejo in nadaljevanje gre lažje. Čeprav smo se prvi trije dogovorili, da v izogib trkom plavamo krožno tik ob progi, pa Miro na to v nekem trenutku pozabi, zato pride med nama do čelnega trčenja. Nesreča nima, razen prekinitve ritma in nekaj izgubljenih sekund, nobenih posledic zato oba nadaljujeva.

Iz vode pridem 39" sekund za Mirotom kar v razdalji pomeni okrog 40m oz. ena slaba dolžina bazena. Nejc je imel pred njim še dodatnih 3':20" naskoka! Pri menjavi imam nekaj težav z obuvanjem superg, saj zaradi mokrih nog le te ne zdrsnejo lepo na svoje mesto. Po tekmi dobim namig, da se splača notranjost obuvala namazati z magnezijem, ki vso vlago z noge hitro popije.






Na začetku teka sledi tek po stopnicah in dvig za kakih 20 višinskih metrov, da pridemo iz bazenskega kompleksa, nato pa dober kilometer rahlo vzpenjanjoče se makedamske proge. To je najlažji del, saj nato sledi obrat in dobrih 400m vzpona, ki se na krajšem odseku skoraj postavi pokonci. Na drugi strani je enako strm in zavit, deloma asfaltiran spust, ki pa mi ni všeč, saj pomoči gravitacije ni lahko izkoristiti. Na tekmi je bilo potrebno odteči dva kroga. V obeh pa sem, tudi najtežji del, uspel preteči brez da bi shodil, zato sem tudi s tekom lahko zadovoljen.

V cilju sem takoj dobil potrdilo da sem uvrščen na tretje mesto, kar sem predvideval že skozi celotno tekmo. Kljub pomanjkanju številčnejše konkurence bo šla ta tekma v anale z zlatimi črkami, saj je to prva medalja v moji karieri :D. Po kratki, a sladki zaključni slovesnosti in podelitvi medalj, se odpravimo nazaj v prestolnico, vmes pa se v okolici Kranja ustavimo še na zasluženi večerji.

Naslednji akvatlon na tej lokaciji bo 27.8.2009. Če bo le mogoče, se ga bom ponovno udeležil ;).
Na koncu pa bi se rad še zahvalil Mirotovi spremljevalki Tini, ki je zaslužna za levji delež foto materijala ter Mirotu za šoferske usluge.