2. Triatlon Krk

Za piko na i v izjemno dolgi, naporni a zanimivi triatlonski sezoni, sem se še enkrat odpravil na gostovanje na Hrvaško obalo. Tokrat je klub iz Zagreba organiziral tekmo na njihovem največejm otoku, Krk-u. Sam sem se udeležil dirke na olimpijski razdalji, druga varianta pa je bila dva krat daljša, torej dvojni olimpik (P:3Km; K:80Km; T:20Km)! S to tekmo sem želel zaokrožiti poletje in zaključiti letošnjo triatlonsko sezono.

Rezultat:

(prva in druga menjava sta všteti v kolesarjenje)

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	27':58"	12/4	n/a	n/a
menjava1	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	1h:42':05"	12/4	n/a	n/a
menjava2	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	46':51"	23/8	n/a	n/a

S skupnim časom 2h:56':54"
sem zasedel 13. mesto od 38 in
4/13 v kategoriji.

S klubskim prijateljem Mihatom se v soboto okoli poldneva odpraviva proti omenjni destinaciji. Peljeva se po "klasični" poti: Lj. - Postojna - Ilirska Bistrica - Reka - Krk, na kateri ni nobenih večjih presenečenj, razen tiste, ko že na Razdrtem prevrnem polno pločevinko kokakole in jo izpraznim v armaturo mojega avta :S. Po krajši čistilni akciji vse poteka kot po maslu in v lepem vremenu se nekje okoli 16:00 ure pripeljeva do kvarneskega otoka in kraja Kornić, ki leži na njegovem jugu. Najprej narediva postanek za malico v trgovini bližnje marine, nato pa se prijaviva v apartmaju. Takoj narediva krajši kolesarski trening, namenjen predvsem spoznavanju trase in aktivaciji mišic potrebnih za jutrišnji napor. Po 30min kolesarjenja sledi še ogled tekaške trase, ki poteka ob obali. Tam odkrijeva tudi krčme, kamor se zvečer odpraviva na večerjo in odgled košarkaške tekme med Slovenijo in Srbijo. Okoli 23 ure sva že v postelji, jutranje bujenje pa se začne že ob 7:30 AM. Ko pojeva zajtrk, z odlično marmelado iz fig, odideva 500m nižje, kjer se prijaviva na dirko in popijeva jutranjo kavo. Sledi še ponoven sprehod nazaj do apartmaja, kjer se preoblečeva in pripraviva vso opremo s katero nato odideva v menjalni prostor.

Zaradi oblačenja neoprena čas mine še hitreje in že sva na pomolu, kjer nam organizatoriji delijo še zadnje napotke. Ko skočim v vodo me hladna voda, ki vdre pod neopren, kar malo preseneti, vendar šok ne traja dolgo. Z eno roko se držim za pomol in čakam na štartni signal. Zaradi grenke izkušnje [kateri nočem dodati še slane :)] na Bledu se odločim, da bom začel počasi oz. zmerno hitro. Plava se v trikotniku, ki ga označujejo tri, na žalost bolj slabo vidne boje[al sm pa jz že slep :)]. Prvi del, zaradi plavanja s tokom, oz. valovi mine razmeroma hitro in ne povzroča večjih težav. Ko naredimo prvi obrat, pa se pokaže vsa zahtevnost plavanja v morju. Na srečo veter ni zelo močan tako da tudi valovi niso preveliki, vendar pa te še vedno, ob pomoči soplavalcev, prisilijo k neželjenemu nadomeščanju mineralov :). Plavam v manjši skupinici, ki se periodično formira in ponovno razstavlja. Mislim da sem imel sam kar dobro orientacijo in sem plaval precej naravnost. Mogoče sem imel srečo in so mi smer držali tudi valovi, saj ponavadi odtavam v desno, iz te strani pa so le ti, zaradi plavanja nasproti urnemu kazalcu, tudi prihajali. Ta drugi del se mi je zdel najdaljši čeprav se mi, tudi po obratu na zadnji boji, obala ni preveč hitro pribljiževala. Verjetno tudi zaradi tega, ker sem predolgo vztrajal na desni strani plavalca pred mano. Ko sem odšel na njegovo levo stran sem ga tudi prehitel in se pridružil drugemu, s katerim sem to etapo nato tudi zaključil. S plavanjem sem zadovoljen, saj je bilo kljub dovoljeni plavalni obleki, plavanje v razburkanem morju izjemo zahtevno. Poleg tega naj bi bila trasa še malo daljša od predvidenih 1500m, tako da moj tempo znaša nekje okoli 1':45"/100m oz. kar je v okviru mojih trenutnih sposobnosti.




Ob izhodu iz vode slišim nekaj vzpodbudnih krikov, ki me pospremijo do menjalnega prostora, kjer začuda nimam prevelikih težav s slačenjem neoprena in že sem na kolesu. Sedaj sledi najtežji del tekme, ki pa se ga niti ne zavedam, saj sva si dan poprej z Mihatom ogledala napačno traso! Tista je bila na začetku še težja, tako da mi ni bilo nič žal, da gre tekma najprej dober kilometer po ravnem in šele nato zavije v hribe. Na žalost pa, ko enkrat zavije tja, vse do konca ne pride več nazaj ;). Začne se s krajšim vzponom cca.: 500m, na vrhu katerega je potem tudi drugi obrat, in se nadaljuje s prvim spustom do nevarnega (90°) levega ovinka. Na tem ovinku je bilo kar nekaj nesreč, med drugimi jo je skupil tudi moj cimr Miha, ki pa je na srečo uničil le zadnje kolo in zato moral odstopiti.

Od tu naprej je 3.5Km klanca, katerega naklon pa ni vseskozi oster, tako da mi gre kar dobro. V tem delu se telo privaja na kolo in počasi pozablja na "prijetno" ležanje v vodi. Na poti srečam kar nekaj tistih, ki so prišli iz vode pred mano in jih prehitim ali pa poizkušam držati njihov tempo. Seveda v "varnostni" razdalji, saj vožnja v zaveterju ni bila dovoljena. Ko pridemo na vrh je ves trud poplačan s čudovitim razgledom in vratolomnim, a ne preveč nevarnim, spustom pri katerem pa sem zaradi nepoznavanja terena, odprte ceste in premajhnih "jajc" :), vseeno imel malo rezerve. Moja najvišja hitrost je znašala okoli 77Km/h, medtem ko so nekateri dosegli celo prvo tromestno številko! Spust se mimo kampa v Stari Baški izteče v krajši cca.: 200m dolg klanček, na vrhu katerega je prvi obrat z njim pa tudi okrepčevalnica. Vreme je, kot bi bili sredi Julija in ne Septembra, pravo poletno. Temperatura v senci okoli 30°C in brez oblačka! Peklensko vročino smo malenkost omilili z vodo, potem pa je sledil ponoven vzpon. Seveda po isti poti in človeka kar malo deprimira, ko pomisil da mora sedaj po takem klancu, ko je navzdol kar lep čas letelo čez 70, še v obratni smeri! Poleg vsega pa je to šele prvi krog od dveh in le misel na "dvojne olimpijce", ki jih morajo narediti štiri, mi daje nekaj upanja in motivacije da zadevo dokončam. Kot po Murphy-ju pa v času mojega vzpona preneha pihati še ugoden hrbtni veter in tako soncu omogoči, da se v popolnosti izživlja nad mano :S.

Po tej torturi, na drugi strani sledi dolg spust, ki vsaj za malo prežene muke iz spomina. Kmalu po drugem obratu oz. zaključku prvega kroga me dohiti "stari" prijatelj Miran iz Krškega, ki se mu plavanje tokrat ni preveč posrečilo. Na vzponu me tudi prehiti in si do teka privozi nekaj minut prednosti. Na kolesu sem zaužil le 100ml gela, kar pa je bilo za tako težko progo odločno premalo. V drugem krogu je zato intenzivnost poganjanja pedal precej padla, zadnji vzpon iz Baške pa se je vlekel kot ponedeljek, čeprav je bila še vedno nedelja :). Prvič so me med tekmo doletele tudi tako črne misli, da sem si sam pri sebi rekel: "Tukaj me ne bo več!". Na glas pa se je to slišalo kot preklinjanje vsepovprek. Ko končno pridem na edino pravo ravnino tik pred ciljem, srečam vodilnega tekmovalca iz Italije in ga seveda prehitim. Tukaj naj omenim le "manjšo" podrobnost, da sem bil jaz s kolesom on pa je tekel. In to že v cilj! :)

Druga tranzicija ob Martinovi spodbudi, z nekaj težavami pri obuvanju superg, mine hitro in že sem v zadnji tretjini tekme. Ko komaj dobro pridem iz menjalnega prostora, že srečam Davida na poti v cilj. Mislim si: "Mater! Boljš je bit hiter, se vsaj manj časa mučiš" :). Prvi kilometer ni težak samo zaradi privajanja nog na tek, temveč tudi zaradi še vedno velike pripeke in turobnega dejstva, da tečemo po bankinah prometne ceste. Trasa nato k sreči kmalu zavije v marino, ki je precej bolj prijazna za oko, pljuča in noge, saj tečemo po lesenem pomolu ob katerem so privezani veliki in še večji :) gliserji ter jadrnice. Na izhodu iz marine nas pričaka prva okrepčevalna postaja, ki je nadvse potrebna. Pograbim dve plastenki vode od katerih si več kot eno polijem preko razgretega telesa po zunanji strani, preostanek pa po notranji in nadaljujem s tekom ob obali oz. plaži. Med tem opazim da so v moji bližini tudi štafetni tekmovalci, ki pa torej niso v moji konkurenci zato se mi na njih ni potrebno ozirati, čeprav me prehiti tudi kakšen, ki to ni :). Na prvem in edinem obratu je zopet na voljo voda, zato ponovim vajo izpred dobrih 10 minut. To je tudi edina priložnost za vpogled v "dogajanje" za mano in ko vidim da pred hrvaškim tekmovalcem, ki sem ga prehitel že na kolesu, nimam veliko prednosti le ta pa se približuje z veliko hitrostjo, malenkost dvignem svoj tempo. Kljub temu pa to ni bilo dovolj in dobra 2km pred ciljem me prehiti, kar mi zbije motivacijo.

Vseeno nadaljujem za njim v svojem tempu in ker ga še imam v vidnem polju opazim, da se nazaj čez marino ne vrača po pomolih, temveč seka pot po parkirišču med jadrnicami na suhem(hm, le kje je šel prvič?!). Sam se odločim da grem po isti poti, saj nimam namena goljufati(samega sebe!) pa tudi logično se mi zdi, da če je pot v eno smer dolga 5km, je za 10Km potrebno dvakrat preteči natanko enako pot! Mogoče me to ali pa le list z markacijo poti, ki ga je veter obrnil, zavede in na pomolih odtavam v slepo ulico, na koncu katere bi lahko le ponovno skočil v vodo in zaliv preplaval, namesto obtekel. To mi seveda ne diši preveč, zato se obrnem in odidem nazaj na pravo pot. Ravno v trenutku, ko sem ugotovil da sem zašel, pa priteče mimo drug tekmovalec, ki si tako pridobi kakih 200m prednosti. Bil je sicer član štafete, a takrat še nisem bil siguren v to. S to prednostjo potem tudi konča v cilju, saj ni bilo več moči da bi ga ulovil pa tudi motivacija mi je zaradi take napake še bolj padla. Prepričan sem, da v primeru da napake ne bi naredil, bi do cilja imela še zanimivo "bitko", čeprav bi bill šprint zaradi skal med cesto in plažo, zelo težak. Tega mi je najbolj žal, saj za mano potem nekaj minut ni bilo nikogar in zaključek ni imel tistega pravega tekmovalnega naboja. Kljub temu sem s tekom lahko relativno zadovoljen, saj je bilo na 9.5Km dolgi progi ob veliki vročini in "ubijalski" kolesarski etapi, težko pokazati kaj več kot tempo 4':56"/Km.

Čeprav sem med samo tekmo obupaval in razmišljal, da se ne bi več matral po tako zahtevnih trasah, sem že kmalu po koncu spremenil svoj pogled na situacijo. Naslednje leto bi se rad ponovno preizkusil na "kralju" olimpijskih distanc in predvsem na kolesarskem delu pokazal več kot letos. Sedaj je čas za zimski premor, počitek in nato treniranje za prihodnje leto.

C U next year(hopefully)! ;)