sobota, 2. avgust 2014

12. Slovakman 226 - Pieštany


Pred štartom, a OK ;-)
Želja, motivacija, cilj!








Leto je hitro prišlo naokoli in napočil je čas za drugi polčas obračuna: Slovakman vs. Matej. Tokrat sta se mi pridružila Aljoša, za katerega je bila to prva tovrstna preizkušnja, in spremljevalka/mehanik/navijačica/... Nina.

Odločitev je padla nekega mrzlega in temnega večera sredi zime, ko sva z Aljošo opravljala redni tedenski pogovorni tek. Naj kar takoj povem da je za ponovno odpravo kriv Aljoša :-P, sam pa sem se tudi, kar precej na lahko, pustil speljati nazaj na led. 
[* Podatki se lahko, zaradi dejansko pretečenega oz. napake pri merjenju, razlikujejo! ** T1(Garmin) vključuje še tek do menjalnega prostora *** menjave niso razmejene enako kot uradno]
FazaČas (Garmin)Čas (Uradno)Mesto
(Abs/Kat)
Lanski časRazlika
(Abs/%/Mesto)
plavanje59':35"59':54"41 / 161h:07':38"-07':44" / -11% / 2
menjava14':15"3':30"113 / 321':58"1':32"
kolo5h:22':53"5h:23':45"47 / 195h:18':54"4':51"
menjava24':20"3':54"122 / 344':23"0:29"
tek5h:24':08"5h:24':06"113 / 355h:13':34"10':32"


S skupnim časom 11h:55':10"
sem zasedel 87. mesto od 164 in
29/39 v kategoriji.






I. PRED
"Tovornjak"
Na pot smo se iz Ljubljane odpravili v četrtek okoli 15:30PM in po nekaj začetniških težavah z Garmin navigiranjem(iskali smo CNG polnilnice) na cilj prispeli zvečer ob 23:00PM.

Sobotno jutro se je pričelo ob 5:00AM, kar pa tokrat(prvič?!) ni predstavljalo posebne težave, saj smo se na počitek odpravili že okoli 21:00PM. Drugega, v bolj "češkem" kot Slovaškem apartmaju, tako nismo imeli za početi. Čeprav po zaslugi poležavanja iz prejšnjega dne dolgo nisem mogel zaspati, pa sem se zjutraj počutil olimpijsko. Spočit, naspan in pripravljen. Sledilo je mazanje, sončne kreme na telo, saj smo po napovedih končno lahko pričakovali lep dan, in marmelade na kos kruha ali dva. Nina mi je prijazno postregla še z dozo kofeina, potem pa smo se počasi že odpravili proti 4km oddaljenem prizorišču. Polovico poti smo naredili z avtom drugo pa s kolesom, saj so se gostitelji letos odločili prenoviti edini, z avtom prevozen, most v mestu. Tega seveda pred rezervacijo nastanitve nisem vedel(sporočili so nam 14 dni pred dirko), obvoz pa je bil dolg 20Km, kar bi pomenilo vstajanje vsaj še (dragocenih)pol ure prej.

Znoj, solze in ... kri!
Tako kot letošnje vreme, je bila tudi naša avantura razgibana, polna presenečenj in dogajanja. V petek, dan pred tekmo, smo imeli popoldansko nevihto z močnim nalivom in oglušujočimi strelami, še pred tem pa, na ogledu kolesarske trase, akrobatsko predstavo v režiji tehnične okvare. Glavno vlogo je odigral Aljoša, ki je le nekaj metrov(no draft!) pred mano izvedel preval na asfalt, s trojnim premetom kolesa :-D. Figura, ko gonilka ostane pripeta na kolesarski čevelj, medtem ko se več ne drži spodnjega ležaja kolesa, je iz prve vrste izgledala spektakularno, na srečo pa ni pustila resnejših posledic. S tem pa se to poglavje še ne konča! Potem, ko se je Nina(le kaj so si mislili sosedje ko so videli Aljošo, ki je kuhal in mene, ki sem pomival :-D) cel popoldan trudila usposobiti Aljoševo kolo, smo zjutraj na poti na start doživeli ponoven defekt iste komponente. Čeprav mi ni bilo vseeno ali bo po vsem trudu in veliki želji Aljoša sploh lahko pričel s svojim izzivom, pa se s tem nisem mogel več ukvarjati, do začetka je bilo le še dobrih 60 minut!

Prireditveni prostor

Odpravil sem se v menjalni prostor(zapre se ob 6:50AM, le 10min pred pokom pištole) tam pa sem srečal člana organizacijske ekipe Kristjana, ki smo ga v sklopu Aljoševega performansa spoznali že dan prej, potem ko smo se nazaj grede iz aktivacije, ustavili še na dvigu štartnih številk. Vprašal me je(v angleščini): "Si pripravljen?" Odgovoril sem, tako kot sem se počutil, mirno in odločno: "Da!" Na to mi je odvrnil: "Potem si pa edini." :-D

Potrebno v tranzicijskem prostoru sem hitro opravil, saj sem imel vse že pripravljeno v vrečkah, prijetno pa sem bil presenečen tudi nad "parkirnim prostorom", ki je bil le za kategorijo Elite in tujce, na profesionalnem nivoju. Ravno ko sem parkiral kolo v stojalo zagledam Aljošo, ki se je nekako prikobacal s svojim onesposobljenim karbonskim konjičkom. ZELO mirno in prepričano mi reče da čaka Nino, ki je drvela nazaj v apartma po orodje, da mu prestavi gonilko iz njenega kolesa! Bil sem zelo začuden nad njegovo mirnostjo. Predvsem zato, ker sem se enako počutil tudi sam, razlika pa je bila "le" v tem, da sem jaz naredil VSE tako kot sem si želel, ostalo mi je le še da pojem banano! :-D Niti ene stvari, kakršnekoli podrobnosti, malenkosti, tudi sedaj ko gledam nazaj, ne bi spremenil! Zgleda sem pobral tudi vso srečo in jo je potem malo zmanjkalo za Aljošo. 
V upanju da je njegova samozavest upravičena se odpravim še na zadnji obisk toalete, kar je pred vsako dirko še kako pomembno dejanje. Še posebej tako dolgo. Tudi letos je bil eden izmed sekundarnih ciljev opraviti celotno preizkušnjo brez uporabe WC-ja. Lani mi ni uspelo, saj sem naredil napake že v dnevih in urah pred štartom. Letos sem uporabil skrito orožje, ki je sedaj preverjeno učinkovito. Za malo "spodbude", če živci ne delujejo dovolj odvajalno, uporabite kofein in nikotin v obliki tobaka za žvečenje, Snus ;-).

Ko me čaka le še tlačenje v plavalno obleko, vesel(in spet malo presenečen) ugotovim, da je Aljoša že napol v njej!? To seveda pomeni da se je poseg mehanika končal uspešno(startal bo!) in da se v zadnjih 10 minutah lahko celo odpraviva na degustacijo vode, ker strokovnega izraza: ogrevanje, si par minutno čofotanje najbrž ne zasluži. Malo sem pokravlal in akcija se je lahko pričela.



II. PLAVANJE
Zatišje in ...
Letos je bilo plavanje speljano v treh(lani v štirih) trikotnih krogih :-D in je bilo po Garminu krajše še za dodatnih cca. 200m glede na lani. Pa že lani mi je nameril le cca. 3.5Km od predvidenih 3.8Km. Postavil sem se precej desno, proti sredini rečnega rokava, kjer je bila gneča najmanjša, saj je na začetni signal večina očitno rajši čakala z nogami na tleh. Odločitev se je izplačala, saj tako prijetnega starta, razen silovitega poka topa, ki me je kar konkretno prestrašil, nisem doživel že dolgo. Nobenega prerivanja, mlatenja in oviranja :-). Cilj je bil odplavati na meji sposobnosti in konstantno skozi celotno razdaljo, ne pa rezervirano kot lani. Začel sem dobro in do prve boje plaval brez težav, kar je posledica tudi tega da se soplavalcem izogibam. Nekako se ne počutim dobro v skupini, čeprav vem da bi lahko s tem kar nekaj pridobil, ampak vsaj Garmin je tako na varnem! ;-)


... Vihar!
Po prvem obratu v desno postane plavanje malce težje, saj poteka v smeri urinega kazalca proti, sicer zelo šibkemu, toku. Tako v prvem, kot v drugem krogu me je v predelu med prvo in drugo bojo vseskozi neslo v levo, stran od obale, zato sem zopet do/pre-hiteval večkrat ene in iste ljudi. To mi ni bilo čisto nič všeč, a čas pod 20 minutami na izhodu kroga mi je povrnil dobro voljo. Pri vstopu v drugi krog sem zaradi želje po čim krajši poti zabredel v vodo direktno na bojo, tam pa so bili pod vodo skriti veliki in ostri kamni kar ni bilo ravno prijetno za podplate, a bolečina je trajala le kakih 100m, porezal se pa na srečo nisem. V drugem poskusu sem vseeno rajši odšel malo bolj naokoli. Plavanje je kar se tiče občutka minilo hitro, to pa mi je potrdil tudi čas, malo pod 1h. Čeprav sem že takrat predvideval da razdalja najbrž ni točna, mi je rezultat lahko vlival le zadovoljstvo in optimizem! Eksperiment se je še naprej odvijal po planu :-) in sedaj sem bil že krepko potopljen v dogajanje, nič več ni bilo potrebno občutkov vizualizirati, kar sem v zadnje pol leta izvajal ničkolikorat, potrebno jih je bilo le še živeti.

III. T1
HalfMan
Prva menjava je bila počasna, saj se mi je nekoliko bolj kot običajno zataknilo pri slačenju neoprena, kar tudi sicer ni nekaj v čemer bi bil posebej spreten. Malo vpliva tudi to, da je ta model palvalne obleke(Orca Alpha 2011) izredno občutljiv in da je potrebno biti, predvsem pri oblačenju, zalo pazljiv, če ne želiš da se strga. Mislim da sem do sedaj za popravila zapravil vsaj že 100€! 


Roba te je na koncu počakala v vreči
Sledilo je nerodno oblačenje zgornjega dela dvodelnega triatlonskega dresa, ki sem ga imel v vreči za prvo menjavo, ker sem mislil da me bo, tako kot lani, ob prehodu na kolo zeblo če bom moker. Prvič pa sem si, da bi se bolj zaščitil pred soncem, omislil še rokavčke. Oboje bi sicer lahko imel tudi že oblečeno, s čimer bi prihranil minuto ali dve, a bi morda(?) malo bolj neudobno plaval. Seveda minuta pri mojem rezultatu(IM za preživetje) ni nekaj pomembnega, gre samo za občutek zadovoljstva ob dobri izvedbi tehnično/taktičnih elementov športne panoge.










IV. KOLO
Professional athlete :-D
Po rutinskem skoku na sedež, v slogu izkušenega jezdeca :-P, sem začel osrednji del preizkušnje. Tako kot ozračje, sem bil že dodobra ogret in za razliko od lani me ni zazeblo niti za sekundo. Takoj sem pomislil da sem brez potrebe kompliciral z dresom, a se s tem nisem dolgo obremenjeval, pred mano so bile pomembnejše stvari. Takoj po zavoju v levo, ko se vklopimo na magistralno cesto kjer poteka velika večina trase, me je pozdravil ugoden vetrič - v hrbet :-). Kaj bi lahko bilo lepšega, spomnil sem se lanskoletnih razmer in takratnih razmišljanj(glej prejšnji zapis) ter tudi zato pričel rezervirano. V planu sem imel poganjanje z višjo frekvenco(>100 obr./min), saj naj bi tako bolj prišparal noge za tek, pa tudi hrbet bi moral biti zaradi uporabe manjše sile, manj obremenjen. Bolečin v spodnjem delu hrbta sem se najbolj bal, le te ti povsem onemogočijo vzdrževanje aero pozicije ter poganjanje z močjo, ki bi jo sicer zmogle noge, da psihičnega napora pri premagovanju dolgotrajne bolečine sploh ne omenjam. Zato sem letos dvignil krmilo iz najnižje možne točke za polovico(1cm), ter si priskrbel dolge triatlonske nastavke. 

Prvih 15km(polovica kroga) sem tako vozil okoli 37km/h, čeprav bi v težji prestavi in nižji kadenci lahko tudi nekaj hitreje. Takoj po obratu sem občutil nasproten učinek vetra in ugotovil, da sem se s konzervativnim začetkom odločil prav. Bilo je precej težje, hitrost pa je padla za 4-5km/h na deprimirajočih 32Km/h, saj frekvence in moči(po občutku in srčnem utripu[cca. 150udarcev/min]) poganjanja nisem nič spreminjal, pot pred mano pa je bila še zelooo.. dolga. Želja je bila povprečna hitrost okoli 35.5Km/h kar bi pomenilo čas kolesarjenja 5h:10' oz. cca. 10min(1km/h AVG) hitreje kot lani. Cilj po moje ni bil nerealen. Računal/upal sem da pogoji verjetno ne morejo biti težji kot lani(res je bilo 5°C manj -> 32°C), da vsaj zjutraj še ne bi pihalo, predvsem pa na 1 dodatno leto z malo več specifičnega(dolge vožnje) in ostalega treninga ter seveda na razliko med tem da nekaj narediš prvič oz. drugič, tretjič ...

Been there, done that!
Letos sem imel le eno pomočnico, pa še to sem si moral deliti, zato sem posvojil Janezov patent z dodatnim držalcem bidona med aero nastavki, kjer sem imel bidon z 8-mimi 60ml geli. To, in dodatna 2 zavojčka, ki sem ju dal v dres pri menjavi, naj bi, glede na lansko izkušnjo, zadostovalo za naslednjih dobrih 5h. Nina mi je tako vsak krog podala le en 750ml bidon z elektroliti, iz okrepčevalnice pa sem vzel enega z vodo, katero pa sem uporabljal le za hlajenje. O zavzetosti organizatorjev priča tudi dogodek v enem izmed obiskov obračališča, ko mi je ženska podala bidon z ISO napitkom, čeprav sem na glas kričal: "Voda!", potem pa za mano priteče mlajši poba, ki mi ponuja drugega. Ker sem mislil da imam kar potrebujem in ker sem bil že skoraj tam kjer je stala Nina, sem ga odslovil, potem pa sem na srečo z brbončicami preveril vsebino, predno bi se polil po glavi. Ker se nisem mogel ohladiti mi je ušla glasna kletvica, potem pa sem naredil nekaj požirkov ter ga jezno zabrisal stran. Na srečo mi je, le nekaj 10 metrov naprej, prijazen sotekmovalec odstopil par decilitrov blagodejne ohladitve.

Še mal, pa te mam. :-D

Čeprav sem bil s številko, ki se je nahajala v rubriki Povprečna hitrost, razočaran, sem v drugi krog odšel s pozitivno mislijo, da je to sedaj obdobje ko je potrebno uživati. Če ne sedaj, potem bo že prepozno, ker sem se še zelo dobro spomnil kako so se dogodki odvijali lani. Hitrost je pač močno odvisna od vetra in letos je bil le ta zanesljivo drugačen, težko pa je na mestu samem ugotoviti za koliko in kako to vpliva. Edino kar ti ostane je da odpelješ po svojih najboljših močeh z izidom pa se ukvarjaš v cilju. Tudi v 2. krogu je še vedno pihal severnik, čeprav se je nekje na polovici že pričel počasi vrtinčiti in obračati.

Enjoying :-)
Za zaključek tega kroga je bilo to ugodno, vendar vsaka sprememba vpliva tudi na mentalno stanje, ko pričneš razmišljati in ugibati kaj še lahko sledi in se spremeni(na slabše). Ker sem po moje prvič v karieri pred tekmo pozabil resetirati kolesarski števec, tudi nisem imel točnega podatka oz. vedel sem da je povprečje nekoliko večje, saj sem se 2Km do prireditvenega prostora peljal zelo počasi. Številka tudi ni bila tako daleč od želene, da bi povzročila večje razočaranje, ampak občutek pa ni bil več ravno "olimpijski", medtem ko nisem bil niti še na polovici kolesa. Ni mi bilo še ravno težko, ampak hrbet sem pa že začel počasi čutiti že nekje od 45Km naprej, čeprav sem že do tedaj redno vstajal na pedala! Vedel sem da bo situacija postala le še slabša in da moram hrbet redno raztegovati, da se bo to zgodilo čim kasneje. Bil sem razočaran, pričakoval sem da bo do tega prišlo precej kasneje, vsaj v drugi polovici. Še zdaj pa ne vem zakaj se mi to dogaja, ali je kakšna izmed "nešteto" nastavitev pozicije na kolesu, ali preprosto nimam prave moči/fleksibilnosti za tako dolgo TT vožnjo, ker med treningom ta težava ni tako izrazita. Najbrž zato ker ne vozim toliko v tej pozi in ker na tekmi poganjam bolj intenzivno, pa tudi predhodna ura plavanja vendarle vzame svoj davek.
Cifre
V 3. krogu se je veter dokončno obrnil v nasprotno smer, sedaj je pihal od juga proti severu, in tako je bilo potem tudi do konca. V tem trenutku mi je že bilo jasno da s povprečjem več kot 35Km/h ne bo nič, obstajala pa je še možnost izenačitve oz. vsaj simboličnega izboljšanja lanskega časa kolesarjenja, zato se nisem predajal. Poganjal sem še naprej v svojem ritmu in se, tako na tiste ki sem jih dohiteval, kot na tiste ki so divjali mimo mene(predvsem štafete, kjer je vsak vozil le en krog), nisem preveč oziral. Na vsakem obratu sem čakal kje oz. ali bom sploh še srečal Aljošo in ko sem ga, je bilo nekaj trenutkov spet lažje obračati pedala. Skozi celotno kolo so bila (tudi daljša)obdobja, ko sem se počutil odlično in sem prav užival v tem, da se moram pri porabi moči in energije zadrževati.

Po koncu tretjega kroga sem Nini naročil naj mi v bidon vsuje energijski napitek, vse ostale pa sem oddelal le z minerali. Letos, ob nekaj večji vlažnosti, ni bilo tako vroče kot lani, ampak to so bili še vedno idealni pogoji za igro "ThirstyBikers", ki se jo otroci iz vasice Madunice igrajo enkrat letno. V četrtem krogu, malo pred obratom, sem od enega vzel bidon z vodo s katero sem se polil, potem pa sem ga nekaj 100m metrov naprej povsem nepotrebno in čisto avtomatsko vrgel stran. Bilo mi je žal, ker sem potem nazaj grede videl da so čakali da bi jim ga vrnil, oni pa bi ga napolnili za naslednjega :-(. V naslednjem krogu sem jim, potem ko sem izpil ves gel, dal svojega. Upam da so ga dobro oprali :-D.

KrogHitrost[AVG]Pulz[AVG]Hitrost[MAX]Pulz[MAX]
134.8 Km/h15243 Km/h164
235.0 Km/h14841 Km/h158
334.4 Km/h14841 Km/h165
433.8 Km/h  n/a*40 Km/hn/a
532.7 Km/hn/a40 Km/hn/a
631.6 Km/hn/a39 Km/hn/a










         (*po polovici se mi je premaknil pas za merjenje srčnega utripa tako da podatki žal niso več uporabni)

Na klancu bi blo vsaj treba upzicat :-P
V predzadnji, 5. krog, torej od 120-150Km, sem odšel že kar precej bolj utrujen napram začetku, zato poganjanje v veter ni bilo prijetno opravilo. Letos je bilo glasnih monoloških verbalnih izpadov precej manj, saj sem bil psihično bolj pripravljen na vetrovne razmere, ampak v glavi so se pa porajale enake misli, npr.: "F... off, a loh mal nehaš pihat!?" in "A je loh mal tišine!" itd. Na obratu me je tolažila misel da pridem sem samo še enkrat, potem pa sem prehitel še slovaškega sotekmovalca[na kolesu zame?], ki me je v začetnih krogih precej suvereno prehitel. Namenil sem mu nekaj glasne vzpodbude, kot jo je on prej meni in ob tem opazil da imava enako ime :-). Na koncu me je nažgal kar za 1h:15' :-/.

Ko sem zopet prišel nazaj "na končno", da bi od Nine dobil še zadnjo rundo, sem ji kar lepo na glas povedal kako se počutim: "Pi... mu ..., samo še enga!" Prvih 15Km v veter se nisem mogel več peljati v aero poziciji, ker je sedaj, predvsem zaradi bolečine na zunanji strani levega stopala, že vstajanje in raztezanje postalo mučno. Hitrost je prvič padla pod 30Km/h in čeprav sem se odločil, da se bom nazaj grede z vetrom v hrbet spet malo bolj potrudil, sem vedel da je lanski dosežek nedosegljiv in morala je nadaljevala pot navzdol. Druga polovica zadnjega kroga je tudi v smislu občutka minila precej hitreje, saj sem se premikal v smeri proti cilju. Z vsakim obratom pedal sem bil nekaj metrov bližje odrešitvi iz mučilne naprave ljubkovalno imenovane tudi: kolo :-D.

V. T2
Auč, auč ... :-/
Ko sem končno lahko stopil na trdna tla sem ugotovil da se nimam česa veseliti :-(. Čeprav sem zadnjih 5Km odpeljal s popolnoma odpeto levo šprinterico, bolečina na podplatu ni minila, tako da sem lahko stopil le na prste in blazinice. Odkrevsal sem proti šotoru, vmes pa pobral vrečko za drugo menjavo v kateri sem imel superge in tekaške dodatke. 

Ko sem še sedel na klopci in si natikal nogavice sem vedel da o uporabi levega stopala lahko razmišljam šele čez nekaj minut in ne v naslednjih nekaj sekundah ko bom obut. To me je kar potrlo, saj sem upal da dom naredil napredek in da letos te težave več ne bo. S tem namenom sem kupil tudi nove kolesarske čevlje z mehkejšim podplatom(trdota 6) in posebne vložke, ki bolj podpirajo stopalni lok, pa očitno to ni bil pravi vzrok (najbrž nastavitev blokejev?!).















VI. TEK
Most, ki ga letos renovirajo
Začnem torej s šepavo hojo in v očeh se pojavijo solze. Malo zaradi bolečine, večinoma pa zaradi razočaranja, ker spet ne bom pretekel maratona. Redki gledalci ob progi me spodbujajo da bo že šlo, slovaško toliko že razumem, v to pa sem verjel tudi sam, ker je bolečina do sedaj še vedno minila. V tistem trenutku sem bil na poti cca.: 6h:30' kar je pomenilo da vse še ni bilo izgubljeno. S tekom okoli 4h bi dosegel ali pa se vsaj zelo približal želenemu rezultatu. Če bi bolečina hitro spustila ne bi veliko izgubil, seveda pa bi moral potem res dobro odteči celotno razdaljo, kar je v bistvu, vsaj zame, glavno merilo uspešnosti na IM. Ampak do tega, da vidim kakšen tempo bom zmogel, sem moral še malo počakati. 

Ker je bila intenzivnost tako nizka, se je kljub veliki vročini zmanjšalo tudi pregrevanje telesa in s tem posledično prisilno ohlajanje aka. švicanje. V prvem kilometru sem imel povprečni utrip 120 udarcev/minuto, zanj pa sem porabil dobrih 11 minut. V to pa je vštet tudi kratek "pit stop" postanek pri drevesu, saj sem vedel da bi ob odlašanju, kvečjemu riskiral še daljši postanek v (zelenem)boksu kasneje. In tako se je izjalovil še en cilj. Počasi sem v glavi že začel sestavljati "losers speech". Izgubljenih 6 minut v samem začetku sicer ni bilo toliko, da bi celotno epizodo na koncu označil za neuspešno, vendar pa do cilja je bilo še OGROMNO in pri teku na IM, s približevanjem cilju, NIKOLI ne gre na bolje!



"Srček"  <3 po parku :-)
Proga je bila letos(zaradi prenavljanja mostu) malo drugačna, teklo se je vseskozi po istem bregu reke, na koncu pa je bil ravno tako park z okrepčevalnico. Ko sem končno lahko normalno stopil na levo nogo sem se počutil bolje, pa tudi tempo ob pulzu pod 150 udarcev/minuto ni bil slab. S postanki na vsaki od treh okrepčevalnic v krogu se je gibal med 5':10"/Km in 5':40"/Km, kar je bilo ravno na meji sprejemljivega. Poti skozi park v prvem krogu še nisem poznal, zato se mi je zaradi zavite in ovinkaste trase kar vlekla. 

Po tej pentlji, sicer večinoma v dobrodošli senčki, se priključimo nazaj na začetno traso, kjer potem srečam tudi Aljošo, ki se je med tem tudi že prenehal ukvarjati s pedaliranjem. Ob tem si mislim: "No, pa mu je kljub vsem kolobocijam, uspelo!". Ko pridem prvič naokoli naročim Nini, ki se je utaborila med drevesi pol kilometra pred ciljem, da mi poda naslednji gel. Razen bolečin v nogah se nisem počutil slabo, kljub temu da je bilo kar vroče in vlažno, sem pogoje dobro prenašal. Tudi letos sem se hladil z gobami, ki pa seveda niso zalegle za celotno razdaljo(cca.: 1.75Km) med dvema postojankama, v naslednjem krogu pa so na moč sonca opozorile še "razbeljene" lopatice.



Great white ... duck! :-D
Najtežji del trase je bil malo naprej od vmesne okrepčevalnice, ko se je bilo potrebno iz nivoja gladine reke za kakih 10m dvigniti na nivo mostu. Kar strma klančina je bila tlakovana z velikimi kamni, kar je bilo še posebej nevarno na poti nazaj, ko se je bilo potrebno po njej spustiti. Tako navzgor, kot navzdol sem jo vedno prehodil, saj sem se bal krčev ali pa zvina gležnja, ki se v utrujenem stanju in nezmožnosti popolne koordinacije, še raje pripeti. 

Tam smo se srečevali tudi z jato labodov, ki ima tam svoj pašnik. To je bilo razvidno iz velike količine malih belo-črnih flekcev, ki so iz sicer zelene podlage, naredili umetelen mozaik :-P. Ko sem se približeval kateremu izmed impoznatnejših primerkov "velike bele ... race" :-D sem se spraševal kaj bi naredil, če bi me slučajno napadel?! Kakšnih prav eksplozivnih gibov takrat namreč nisem imel več v svojem repertoarju. Po drugi strani pa sem si mislil da jih s tem svojim "penzionerskim" tempom, najbrž itak kaj pretirano ne ogrožam in da me ne bodo niti opazili.



Tudi letos je bilo poletno!

V tretjem krogu sem ohranjal enak ritem, vendar pa sem bil pri tem že na robu zmogljivosti. Čutil sem kako se zadnje mišice nog preko zadnjičnih počasi zategujejo proti križu, ki pa je bil načet že od prej. Spoznal sem da tako ne bo šlo več dolgo, vsekakor ne do cilja, ker nisem bil še niti na polovici. Najbolj pa so me boleli podplati, kasneje tudi celotna stopala, nart in gležnji, in kot prve na tej črni listi, upogibalke kolka


Predvidevam da zaradi tega ker sem jih prekomerno obremenjeval pri kolesarjenju, ko sem se odločil za višjo frekvenco poganjanja. Namen je bil prišparati večje mišice, ampak nisem pa pomislil da bom s tem preveč utrudil manjše, tiste ki tega sploh niso vajene. Takrat sem dokončno prešel na plan B, ki je bil: odteči vsaj 3-4 kroge od sedmih oz. vsaj nekaj več kot lani.


KilometerČas odsekaTempo(AVG)Skupni časPulz(AVG)Pulz(MAX)
743':16"6':11"/Km43':16"141166
1439':22"5':37"/Km1h:22':39"136161
2141':17"5':54"/Km2h:03':55"132162
2856':19"8':03"/Km3h:00':15"119165
351h:02':28"8':55"/Km4h:02':43"121136
421h:21':24"11':38"/Km5h:24':06"109148










                                          (Po Garminu sem pretekel dobrih 500m manj, a to je 1.2% odstopanja, ker je v toleranci GPS merjenja)

Zmagovalka, ... ne samo po rezultatu ;-)
V četrtem krogu Nini povem da tečem samo še ta krog, potem bom pa hodil. To je bil še zadnji poizkus samo-motiviranja po principu: sam še ENGA pa bo konc! Zdržal sem do 23.5Km, ko sem bil spet na začetku parka. Tam sem naredil prvi nenačrtovan prehod v hojo. V naslednjih dveh kilometrih sem zahodil še 3 krat, plus 1 krat na okrepčevalnici, kjer je bila hoja itak vedno na sporedu. Nemalokrat sem razmišljal samo, kako bi čim prej prišel do postojanke, da lahko vsaj malo hodim, ker potem bolečina precej popusti. Proti koncu prvega kroga iz "drugega polčasa" Nini povem da gelov več ne bom potreboval, ker za tak tempo energijskim potrebam zadosti že ISO napitek in Coca-Cola, ki jo dobim vsake slaba 2Km.



V začetku petega kroga se pri Nini ustavim še na ponovni aplikaciji protisončnega zaščitnega sloja, ki ga je tokrat nanesla kar sama, je pa bilo žal že malce prepozno, vseeno pa glede na razdaljo-čas do cilja, nujno potrebno. Tempo je bil nato zelo podoben tistemu v predhodnem krogu, le da je bil sprehod po parku malo daljši oz. počasnejši. Zaužil sem še en gel, ki sem ga nosil s sabo že nekaj časa, če bi slučajno kaj pomagalo, pa ni. Do takrat sem bil na tekaškem delu že dobre 4h oz., za zadnjih 14Km sem porabil toliko, cca.2h, kot za prvih 21! Malo sem že računal kakšen bo končni čas, saj je vseeno lepo, pa četudi simbolično, popraviti (svoj)najboljši dosežek. Možnost je obstajala, ampak ...!


(finally) T H E  E N D !
Ko sem v cilju še zadnjič pred ciljno črto obrnil za 180°, srečam kolega Rastislava, ki sem ga spoznal lani v podobni situaciji. Tokrat je sedel na tribunah in si raztegloval noge, imel je težave s krči, zato sem mu rekel le: "see you later" in odšel naprej. O bolečinah sem povedal že toliko da mi je že nerodno opisovati, ker v bistvu niti sam sedaj več ne morem podoživeti tistih občutkov. Enostavno moraš biti v taki situaciji, da potem razumeš kaj pomeni ko vsak korakec sproži val bolečine, do cilja pa jih je še vsaj 7.000! Zaradi tega nisem bil več sposoben brez vstavkov hoje, ki vsaj zmanjša frekvenco "valovanja", narediti več kot 500m. V mislih se mi porodi primerjava: noge imam sicer "zabetonirane", ampak žal brez (železne)armature! V takih trenutkih se prav nič ne počutiš I-RON, prej I-DIOT, kar so si najbrž mislili tudi mimoidoči, ko jim je pri mostu, eden izmed organizatorjev preko megafona razlagal kaj počnemo. 

Tam me dohiti prej omenjeni kolega iz Češke, saj me noge tako pečejo da ne morem več niti hoditi, zato se ustavim. Pekoča bolečina ne popusti momentalno, zato se komajda lahko pogovarjam z njim. Mislil sem da je en krog za mano, kot je bil lani, vendar pa je letos lepo napredoval in me prehitel v vseh disciplinah, za kar ga pohvalim in mu čestitam. Po kratki izmenjavi, z moje strani predvsem negativnih mnenj o sebi, se v lahkotnem joggingu odpravi naprej, saj je bil moj tempo hoje(!) le okoli 14':00"/Km. 

Ni blo lahko (spet)!

Čez, takrat zame astronomskih 600m, zagledam klopico na katero se usedem, uležem, sezujem superge ... vse samo da bi nehalo žgati. Nič kaj dosti ne pomaga, mimo pa prihajajo sotekmovalci, ki me spodbujajo naj ne obupam. Zavidam jim njihovo "hitrost", katere definicija je bila takrat sicer že na meji absurda. Po štiri minutnem TimeOut-u vstanem in poskušam nadaljevati bos, idejo sem pred nekaj kilometri dobil od sotekmovalca. Bolečina v gležnjih in nartu popusti, ko jih superge izpustijo iz svojega "jeklenega objema", za stopala pa asfaltna podlaga ni blagodejna. Čez 200m imam tako izgovor, ki ga sicer sploh ne potrebujem, da se ponovno usedem in obujem. Kmalu pridem do okrepčevalnice, kjer me prostovoljci razveselijo z vprašanjem: "Ali je to zadnji krog?", potem pa v precejšnji agoniji nadaljujem svoj sprehod(dobesedno) skozi park. 


Ekipa 2014
Na točki, kjer se pot po parku konča tam kjer se je začela, srečam Aljošo. Prej sva se srečevala dosti nižje, sedaj pa je na račun tega, da sem za zadnjih 3.6Km porabil kar 56 minut, precej zmanjšal razliko. Na koncu je imel tudi za 11 minut boljši čas teka, skupaj pa je zaostal le za dobrih 8 minut, kar je zelo malo, glede na to da je bil to njegov prvenec, itd... V tistem trenutku dobim nekaj dodatne volje in čez nekaj 100m, ko se noge ponovno stabilizirajo, spet pričnem teči z, še malo prej nepredstavljivo hitrostjo, pod 8':00"/Km. Ne samo to, proti cilju lahko celo pospešujem in zadnjih 500m precej z lahkoto odtečem celo v tempu, ki je bil moj ciljni. Še zadnjič se izognem veliki luži na travniku, ki je kljub celodnevni vročini še naprej vztrajala na svojem mestu, in z največjim veseljem NE zavijem več v naslednji krog, temveč se napotim proti odru(za zmagovalce) kjer prevzamem že svojo drugo SlovakMan Finisher medaljo.




VII. PO
Ko potegnem črto in pogledam kaj je spodaj, potem z rezultatom(glede na želje) ne morem biti zadovoljen, vseeno pa je bilo doživetje pozitivno in vsekakor vredno tistih "nekaj" uric trpljenja. To seveda lahko govorim sedaj, iz določene časovne oddaljenosti, med in pa po tekmi pa sem bil povsem prepričan v ravno nasprotno. Med drugim sem si tudi naglas obljubil da se tele bedarije ne grem nikoli več! Sedaj pa me najbrž čaka že tretja tretjina :-D. 

Primerjava količine treninga od začetka sezone(1. december) do tekme:

Plavalne kilometrine sem torej nabral pribljižno enako, čeprav sem opravil kar 25 trenigov več! To je posledica tega da sem opravil veliko kratkih treningov v trajanju le od 30 do 40 minut. Po opaznem napredku(Cooperjev test) v zimskih mesecih, ki mi je dal dodatno motivacijo s katero sem se uspel "zmočiti" tudi  po več dni zapored, sem spomladi popustil in upal da bom le z ohranjanjem občutka za vodo, naredil dovolj. Občutek pa je žal izginil, z njim motivacija, in moje plavanje se je vrnilo na staro raven.

Kolesarskih kilometrov se je nabralo celo za odtenek manj, ampak se je pa opazno spremenila njihova struktura. Od 15-ih trenigov, ki so bili daljši od treh ur, sem letos izvedel precej(6) več voženj daljših od 4-ih in celo tri daljše od 5 ur, kar mi je dajalo upanje da bosta telo in glava bolj pripravljena na to specifiko. 

Poleg zgoraj omenjenga, je edina opazna razlika v količini tekaških kilometrov. Le teh je bilo kar za 60% več kot v predhodnem pripravljalnem obdobju, to pa je bil tudi glavni razlog za optimizem v pričakovanju soočenja z (IM)maratonom. Žal pa to ni zadostovalo za več, kot "le" za napredek na kratki oz. olimpijski razdalji, kjer sem letos(z izjemo Velenja) vedno odtekel svoje najboljše in najbrž celo maksimalne dosežke.

V povprečju sem v sezoni 2013-2014 treniral slabe pol ure več kot v predhodnji, za naslednjo pa upam da se bo trend nadaljeval ;-).






















Najdaljši teden pa je bil dolg 27h:30' in to na sončni GC :-)






Morda bo pa šlo v tretje rado?! Bom pa probal tudi (vsaj)malo več trenirat ;-).
C U next year!


Tukaj si lahko ogledate še:

* reportažo slovaške TV: http://www.tvkarpaty.sk/spravy/sport/slovakman-226-vabrousek-opaet-suverenne-vitazom-5196.php

* kratek filmček (s slikami): https://www.facebook.com/photo.php?v=10203563937371928

* poročilo slovaškega kolega(v slovaščini): http://www.mtbiker.sk/clanky/7209/reportaz-slovakman-2014-jedine-preteky-v-dlhom-triatlone-na-slovensku.html

In še nekateri zanimivi rezultati :
Mesto
Abs/Kat (bruto)
NazivČasKomentar
 1. /  1.Vabroušek Petr8h:45':15"Zmagovalec, bravo!
3. /  1.Urbánek Michal9h:00':20"Prvi v moji kategoriji.
 1. / 1.Neč-Lapinová Kristína10h:19':15"Zmagovalka, bravo!


Ni komentarjev: