In moj odgovor je: "Itak!" ;)
Rezultat: Zasedel sem 205. mesto od 493 nastopajočih v absolutni razvrstitvi in 73. v kategoriji, vse to pa z osebnim rekordom: 47' 8" neto.
Ker sem se prireditve udeležil že prejšnje leto, ko je bila na sporedu prvič, sem imel tokrat precej boljšo predstavo kje in kako se zadeve lotiti. Tokrat me je spremljal tudi prijatelj (in amaterski osebni fotograf) Jure. Iz Ljubljane sva odrinila ob 19h, saj sem moral prej še poiskati sodelavce, kateri so imeli mojo štartno številko. Pot je minila brez posebnosti, saj je sedaj že dobršen del pokrit z avtocesto, na kateri, tudi zaradi vinjet, ni več kolon. No, to ni čisto res, saj sva od Radovljice naprej gledala kačo turistov, ki se valijo proti primorski in samo upala sva, da se bo do polnoči malo sprostilo. Seveda se ni in pot nazaj je bila precej daljša. S parkiranjem ni bilo težav, saj je pot do uradnega parkirišča označena, čeprav sva morala potem parkirati na pločniku, ker je bilo že vse polno.
Po prevzemu štartnega paketa(zelo bogat!) sva imela še nekaj časa za ogled okolice, nato pa sem si že moral nadeti "delavsko" opremo. Ker je štart na drugi strani jezera, se je potrebno tja odpraviti malo prej, to pa nam posluži tudi za ogrevanje, čeprav moram priznati da nisem ravno za vzgled pri tem :). Po poku štartne pištole ob 22:00, se začne:Takoj si nadenem slušalke in prižgem MP3 player, ter tudi zaradi poti navzdol začnem prehitevati soudeležence in držati visok tempo. Od začetka mi gre dobro, temperatura je prijetna, pot mi je poznana, pulz držim na med 170-175. Malo pred vmesnim časom je krajši klanček, ki pa kar pošteno dvigne, že tako visok utrip in ko pomisliš da te čez 20' čaka še enkrat, ti ni ravno prijetno pri srcu. Nadaljujem dobro, vse do Zake(5-6 Km), kjer padem v krajšo, a
pričakovano krizo. Sotekači me začnejo prehitevati, jaz pa se jih ne morem držati. Vmes sem si ponesreči ustavil štoparico, tako da ne vem niti kakšen je moj čas, kar še poveča nelagodje. Cilj je bil 50', kar je tempo 5'/Km, ki sem ga letos v Radencih prvič uspel držati vseh 21 Km. Končno pride mimo tekačica, ki ima primeren tempo in s težavo ji sledim. Kriza traje 2-3 Km, nato pa zopet pridem k sebi in sam nadaljujem v solidnem tempu. Malo pred že omenjenim klancem vidim tablo 7 Km, tako vem koliko je še do cilja, resetiram štoparico in stisnem zobe. Ura se na koncu ustavi pri cca.: 15', kar pomeni da sem prej tekel zelo dobro, saj je bil moj skupni tempo cca: 4':45"/Km. Zadnji kilometri se vlečejo, jaz prehitevam nekatere pred mano, drugi prehitevajo mene. Ko opravim s klančkom se pot malo spusti, tako da zopet pridem do sape in zadnjih 200m celo pospešim ter v šprintu prečkam cilj. Tam potrebujem 30" globokega dihanja preden si lahko privoščim izotonične napitke in čestitam tistim, ki so bili ped mano v cilju.
Ker je že trda noč in še vedno, bolj kot ne tema na očeh :), me mora Jure poiskati kar sam. Ko me povleče za rokav (je brez fotoaparata; sem rekel da je amater!) spijem še regeneracijski napitek, se preoblečem in odpraviva se domov. Noge so malo trde, vendar ne preveč. Jutri me čaka nov trening, tokrat je na vrsti kolo. Juhuhu!
pričakovano krizo. Sotekači me začnejo prehitevati, jaz pa se jih ne morem držati. Vmes sem si ponesreči ustavil štoparico, tako da ne vem niti kakšen je moj čas, kar še poveča nelagodje. Cilj je bil 50', kar je tempo 5'/Km, ki sem ga letos v Radencih prvič uspel držati vseh 21 Km. Končno pride mimo tekačica, ki ima primeren tempo in s težavo ji sledim. Kriza traje 2-3 Km, nato pa zopet pridem k sebi in sam nadaljujem v solidnem tempu. Malo pred že omenjenim klancem vidim tablo 7 Km, tako vem koliko je še do cilja, resetiram štoparico in stisnem zobe. Ura se na koncu ustavi pri cca.: 15', kar pomeni da sem prej tekel zelo dobro, saj je bil moj skupni tempo cca: 4':45"/Km. Zadnji kilometri se vlečejo, jaz prehitevam nekatere pred mano, drugi prehitevajo mene. Ko opravim s klančkom se pot malo spusti, tako da zopet pridem do sape in zadnjih 200m celo pospešim ter v šprintu prečkam cilj. Tam potrebujem 30" globokega dihanja preden si lahko privoščim izotonične napitke in čestitam tistim, ki so bili ped mano v cilju.
Ker je že trda noč in še vedno, bolj kot ne tema na očeh :), me mora Jure poiskati kar sam. Ko me povleče za rokav (je brez fotoaparata; sem rekel da je amater!) spijem še regeneracijski napitek, se preoblečem in odpraviva se domov. Noge so malo trde, vendar ne preveč. Jutri me čaka nov trening, tokrat je na vrsti kolo. Juhuhu!
Objave
