Rezultat: s časom 4h:14':08" neto, zasedem dobro 618. mesto od 1666 oziroma 112. v kategoriji.
Prijatelj Tomi me pride iskat že ob 7:30, saj morava pobrati še njegovega bratranca Matica. Ko se pripeljemo v BTC je tam že vse polno kolesarjev, vendar s parkirišči tam res ni problem. Najprej je potrebno dvigniti številko, se preobleči in
pripraviti kolo. Do starta je še 45' izkoristimo jih za ogrevanje in še zadnje prigrizke, kajti predvidevam da bom za pot dolgo 156Km porabil med 4 in 5 ur.Točno ob 9:00 je start z odštevanjem, kot za novo leto. Množica se začne počasi valiti naprej. Od začetka gre zelo počasi, saj so ceste ozke kolesarje pa zadržuje še organizatorjev avto. Pot gre mimo Kodeljevega in tržnice, čez Tromostovje in po Čopovi levo na Slovensko. Ta del ni zabaven, saj non-stop pospešujemo in zaviramo, pri čemer je zaradi velike gneče velika nevarnost nesreče, pa se sploh še ni začelo! Nato gremo po Tržaški, ki je vseeno malo širša zato gre malo lažje, vse do Brezovice, kjer je uradni start.
Naenkrat se kolona raztegne in števec doseže tudi 50Km/h. Tako kolesarimo proti prvemu situ: Vrhniški klanec. Ker se peljem prvič po tej trasi ne vem kje in kaj me čaka. Ravno ko rečem Tomi-ju naj mi pove kdaj se bo klanec začel, se cesta začne rahlo vzpenjati in jaz pohodim pedala ne vedoč, da je to začetek 4Km(avg.4,1%) vzpona. To se mi maščuje, kajti kmalu me začnejo prehitevati drugi, vključno s Tomažem. Pulz imam visok in diham na škrge. Vseeno mi ga uspe držati na 20m in tako v razpotegnjeni koloni napredujemo. Malo pred vrhom vidim enega, ki je že omagal in leži ob cesti s "pljuči na balanci". Nekdo drug bruha kar na kolesu(na srečo mimo mene), saj mu je želodec od napora zajtrk poslal nazaj, v premislek :). Sam se spravim v ritem in v Logatcu smo zopet v manjši skupini.Ko tako kolesarimo, se v zavetrju dodobra spočijem in ko uzrem kakih 100-150m pred nami veliko skupino se odločim, da se ji poizkusim priključiti. To je bila moja prva napaka. Namreč tako razdaljo pri taki hitrosti ni tako lahko nadoknaditi. Nihče iz skupinice,
kljub moji vzpodbudi, ne gre za mano in tako ostanem sam nekje na pol poti med obema. Ravno ko sem že obupal in čakal da me tisti zadaj ponovno dohitijo, mimo mene švigne vlakec 7 kolesarjev z občutno večjo hitrostjo, kot jo imam sam. Ker smo še bolj pri začetku je moči v nogah še dovolj in z lahkoto se jim priključim. Tako nadaljujemo v lovu za že prej omenjeno veliko skupino. Lov traja 10-15 minut in proti koncu sva dva že na robu izpada. Takrat potegnem še jaz in tako uspe obema. Z zadovoljstvom pokomentirava: "Dob'r smo jih ujel!"V veliki skupini je pot precej lažja, tako da si zelo odpočijem in uživam v dobri(beri: hitri) vožnji. Ob enem si mislim: "Hm, ampak nekdo mora biti spredaj da nas vleče?! Vsaka čast." Na spustu proti Idriji se okrepčam z energijskim gelom, saj sem na kolesu že cca.: 1h:30'. Spust zaradi lepega vremena ni bil preveč težak, čeprav je kar tehnično zahteven z veliko ovinki. Na enem delu dosežem celo svojo najvišjo hitrost na kolesu to je: 71.8 Km/h. Sedaj kolesarimo proti Cerknem in Kladju, ki je 7Km(avg.6,3%) dolg vzpon dirke ter strah in trepet med nemalo rekreativnimi kolesarji. Na poti vprašam soseda koliko je še do začetka vzpona, pa tudi on ne ve točno in mislim si: "No, vsaj nisem edini".
Ko zagledam okrepčevalnico in precej zlovešče zoženje ceste ne potrebujem znaka, na katerem piše 7Km do vrha, da se zavem: "Začelo se je. Zdej pa glavo dol, pa gon!". Pametno se odločim da grem z rezervo, saj sem tukaj prvič in taka razdalja, na 90Km podlage, ni mačji kašelj. Skozi vzpon potem prehitevam tiste, ki so se preveč zagnali, vendar se tudi drugi vozijo mimo mene. Ob enemu "norcu" sem zgledal, kot da se sploh ne premikam, tako se je odpeljal mimo. Organizatorji so vsak kilometer označili s tablo, ki so mi bile v veliko pomoč, saj sem lahko sproti odšteval (kilo)metre trpljenja. Nekje na polovici sem srečal kolesarja, ki od kolena navzdol ni imel noge! Kolesaril je s protezo. Taka demonstracija volje, vlije človeku novo moč in tako sem se trudil naprej. Klanec ni non-stop napet, vmes tudi malo popusti in se celo zravna, vendar pa se je zadnji 500m še vedno vleklo, kot ponedeljek. Za vzpon sem porabil cca.: 32', kar je 14' za zmagovalcem vendar še vedno solidno 723. mesto.Na vrhu je že čas za kakšno napako, ne?! In res, namesto da bi si napolnil bidone in kaj pojedel, se samo odžejam, po nepotrebnem oblečem vetrovko ter se spustim na drugo stran, misleč da je težji del že za nami. In ker ena ni nobena, naredim še eno, ko ostanem predaleč za kolesarjem pred menoj in tako izgubim zavetrje. Spust na drugi strani je zelo lep, saj se po nekaj počasnih ovinkih odpre in omogoča velike hitrosti. Ker pa sem bil tukaj prvič si tega ne morem preveč očitati, saj so zaradi velikih hitrosti ti spusti tudi zelo nevarni in ni vredno tvegati! Kar nekaj časa se trudim da bi 3-4 kolesarje pred menoj ujel, vendar mi ne uspe. Namesto da bi v spustu počival in se okrepčal sem tako porabil dragocene moči, ki jih po cca.: 2h:30' naporov že začenja primanjkovati. K sreči pride za mano manjša skupinica, ki se nato, tudi z mojo pomočjo, priključi veliki skupini, ki je bila skupaj že pred Kladjem. Pri tem lovljenju sem se spet uštel pri menjavi in tudi to manjšo skupinico že skoraj izgubil, saj sem kar nekaj časa "visel" vsega 5-10m za njimi, nakar so le malo upočasnili in uspel mi je priključek.
Ko smo skupino ujeli sem misli da bo šlo sedaj do cilja z lahkoto, vendar pa sem bil že v rdečem območju in bi nujno potreboval nov vnos energije. Skupini ni prišlo niti na misel da bi se ustavili na okrepčevalnicah, sam pa se tudi nisem hotel. Ker mi je od napora stisnilo želodec nisem zaužil niti gela, ki sem ga še imel sabo. Še ena napaka! Na izhodu iz Škofje Loke me je pobralo, tisti majhen klanček je bil preveč da bi lahko sledil hitrosti skupine, zato sem odpadel. Na srečo sem kmalu srečal še enega kolesarja, kateremu sem se moral opravičiti, saj sem se vseskozi vozil za njim in mu nisem mogel nič pomagati. Bil sem res čisto na koncu, pa še pijače mi je zmanjkalo.
Od tu naprej je potekala kalvarija, do cilja je bilo še cca.: 20 Km, ampak meni se je zdelo da jih je 200. Od zadaj so prihajale večje in manjše skupine jaz pa se nobene nisem mogel dolgo držati. V nekem trenutku sem se znašel celo za kolesarjem na Mountain
Bike-u, ki je držal zavidljivo hitrost okrog 28Km/h. Na Brodskem klancu me prehiti še Tomi, pred nami pa je le še tisti v bližini križišča Dunajske in Obvozne(aka. Nemške). V teh trenutkih je vsaka najmanjša grbina na cesti zame velika kot L'Alpe d'Huez in na Ježici, le še nekaj kilometrov do cilja, dokončno popustim. V svojem tempu, cca.: 22Km/h se peljem proti cilju in na rondoju pri Žalah tudi mene prime, tako kot Italijana, ki je zato izgubil zmago, da bi ga sekal. Vendarle si rečem, če sem prišel do sem bom pa naredil še tistih par metrov več in tako se komaj privlečem v BTC.Na cilju je bilo veliko hrane in pijače zato sem naslednjih 30' samo pil in jedel. Ko sem pospravil kolo sem šel še na pivo in makarone, potem pa domov ležat. Naslednje leto bo napak manj!
Objave
