Moji podvigi

5. Faaker See Triathlon

2011-08-27T11:10:00.550+02:00

Po spomladanskem obisku severo-vzhoda severne sosednje države, sem se tokrat odpravil še na njen jugo-zahod, bolj natančno na olimpik triatlon, ki ga prirejajo v okolici jezera Faaker See.

Odločitve da namesto, državnega prvenstva v šprintu, ki je bil zaradi odpovedi v Kočevju(tudi časovno za 1 teden) prestavljen v Mursko Soboto, obiščem Avstrijo, nikakor ne obžalujem. Tekma je postavljena v idilično alpsko okolje z množično mednarodno udelžebo/konkurenco, organizirana na najvišjem nivoju ter po dobri stari avstrijski navadi, tudi solo (brez zaveterja oz. non-drafting). Edino kar mi ni bilo najbolj všeč je to, da je tekaška trasa, speljana v dveh krogih, potekala po večinoma makedamski podlagi ter s kar precej višinske razlike.

Rezultat:

[* Podatki se lahko, zaradi dejansko pretečenega oz. napake pri merjenju, razlikujejo! ** T1(Garmin) vključuje še tek do menjalnega prostora *** V cilju sem čas(Garmin) prepozno ustavil]
Faza	Čas (Garmin)	Čas (Uradno)	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	26':19"	26':35"	79 / 26	n / a	n / a
menjava1	3':21"	2':56"	89 / 25	n / a	n / a
kolo	1h:02':10"	1h:02':19"	136 / 47	n / a	n / a
menjava2	0':49"	0':55"	29 / 10	n / a	n / a
tek	40':59"	40':56"	174 / 61	n / a	n / a

S skupnim časom 2h:13':42"
sem zasedel 100. mesto od 690 in
34/218 v kategoriji.

I. PRED

Po kratki noči(spal sem kakšne 3 ure), ki se je zame končala ob 6:00 AM, sem bil čez 35 minut že v avtomobilu ter kmalu(počakal/sledil sem Matjaž-u in David-u) tudi na poti proti prelazu Ljubelj.

II. PLAVANJE

Tokrat štrat ni bil iz vode, temveč se je začel z nekaj meterskim tek(c)om, ki ga začnem iz druge-tretje vrste, zato je prvih 100-200m kar precejšnja gneča. Za nekaj trenutkov me prevzame nelagodje, potem pa se že naredi malo več prostora, da se da vsaj normalno dihati. Po nekaj cik-cak manevrih se prebijem v pozicijo ko lahko pričnem z lovljenjem lastnega optimalnega/maximalnega tempa.

Za razliko od drugih tekem mi je pri avstrijskih všeč to, da sem glede na konkurenco relativno dober plavalec :D, kar se vidi tudi po rezultatu. Do prve boje nekja malega "povandram" sem ter tja, predvsem ko diham na levo ali ko grem res na 100%, mi orientacija kar rada ponagaja. Kljub temu prehitim kar nekaj takih, ki so se že od začetka zapodili pred mene. Moram priznati da je občutek kar prijeten. Med drugo in tretjo bojo (plavalo se je v trikotnik) je dogajanje podobno, s tem da imam sedaj spremljevalca, ki plava v podobnem ritmu, tako da se malo lažje orientiram in motiviram. Do konca plavanja ujamem še nekaj rumenih-kapic, dohitim/prehitim pa tudi najpočasnješe modro-kapice(Elite I), ki so zaplavali 10 minut prej. Zaradi prevelike zadržanosti na štartu moram tudi tokrat celotno pot plavati brez "zaveterja", kar moram v prihodnje vsekakor popraviti.

II. T1

Ko pridemo iz jezerea sledi 500m dolg tek, pri katerem prečkamo tudi montažni most postavljen preko ceste na kateri že poteka kolesarski del tekmovanja, saj je štart potekal v več valovih. Moja skupina(Elite II), označena z rumenimi plavalnimi kapicami, je štartala predzadnja ob 11:10 AM, medtem ko so prvi štartali že ob 10:30 AM.

V krajši vzponček takoj na začetku se poženem kar odločno, a kot že po stari grdi navadi mi začne postopno zategovati levo zadnjo stegensko mišico, zato v tempu postopoma popuščam. Ko pridem do montažnega mosta se moram za nekaj sekund celo ustaviti in raztegniti prizadeto mišico. Po še nekaj pazljivo oddelanih metrih(predvsem po stopnicah) nemoteno nadaljujem naprej proti cilju.

III. KOLO

Kolesarski del obsega 4 kroge, speljane po cestah in skozi vasi okrog jezera ter je dolg dobrih 9Km. Začnem rahlo rezervirano, saj trase ne poznam in torej ne vem kje lahko pritisneš oz. kje nato malenkost počineš.

Najprej gre, do prvega kratkega položnega klančka, trasa valovito rahlo navzgor, potem se pred najvišjim delom spusti in s tem dobrodošlo omogoči prihod v glavni vzpon z veliko hitrostjo. Na tem delu je tudi veliko glasnih navijačev, kar nalogo še dodatno olajša. Sledi cca.: 1 Km spusta potem pa še en klanček, ki je po težavnosti nekako vmes med obema prejšnjima, za nagrado pa na vrhu ponuja okrepčevalnico. Od tu naprej se proga valovito, a konstantno spušča, dokler ne pride do svoje izhodiščne točke.

V tretjem krogu se pojavi tudi malo močnejši frontalni veter, zato s parimi sotekmovalci naredimo nekaj legalnih(vsaj z moje strani) menjav. Sodniki na motorju so bili, predvsem v mojih dveh začetnih krogih, kar prisotni, potem pa moram reči da jih nisem več opazil, čeprav to ne pomeni da jih ni bilo ;-) :-).

Vreme je bilo, glede na pasjo vročino v preteklih 14 dneh, zelo dobro(beri: oblačno in ne preveč vroče). V drugem krogu sem zaužil en gel, skupaj pa spil mogoče 1 bidon pijače ter se na okrepčevalnici nekajkrat polil z vodo.

IV. T2

Ker sem si pred štartom podrobno ogledal vhod in predvsem dobro zapomnil vrsto v kateri je bilo moje mesto, je druga tranzicija potekala brez problemov in je relativno glede na konkurenco, moj najboljši del tekme.
Uf, s čim se moram hvaliti? :-)

V. TEK

Za razliko od kolesarske trase mi je tekaška povsem poznana, saj smo pred štartom s kolegi po le-tej opravili ogrevalni krog. Ker vem kaj me čaka, mi morda prvič v življenju na tekmi v tekaškem delu uspe rezerviran/zmeren štart.
Trasa se v prvi polovici kroga (cca.: 2Km) konstantno vzpenja, po začetnih 200m, kjer je prva "vodna postja", pa tudi zavije na gozdno pot. Tek po tovrstni podlagi je precej otežen, med ogrevanjem sem si celo rahlo zvil gleženj, vendar na srečo brez resnih posledic. V kolikor bi bilo vreme izredno vroče, bi bil ta "izlet v divjino" (beri: senco) kar dobrodošel. Drugi del kroga je bolj prijeten. Ob nekaj manjših kuceljčkih se nenehno spušča ter nato po cca.: 1.5 Km za dober kilometer spet zavije nazaj na asfaltno(beri: hitro) podlago.

Kot rečeno začnem pazljivo in v klanec ne pretiravam, pulz držim v okolici 160 udarecv/minuto, kar je cca. 10 udarcev pod mojim anaerobnim pragom. Tak tempo se mi ne zdi pretirano težak, vendar pa je hitrost nekje v okviru planirane, zato vztrajam. Pričakoval sem povprečen tempo okoli 4':30"/Km za celih 9.3 Km, kar je malenkost bolje kot na zadnjih dveh tekmah v Zagrebu in Velenju. Mogoče bi moral ta cilj korigirati oz. postaviti nekoliko višje, saj so bile temperature precej nižje kot na omenjenih prizoriščih. Tako mi ostaja občutek, kot da nisem iztisnil svojega maximuma, a bodo nove priložnosti na voljo še letos! Kljub temu mislim da je to moj osebni rekord oz. najhitrejši olimpik, čeprav je primerjava med posameznimi tekmami zelo težka, če ne že nemogoča.

Po krajši razpeljavi, hitrem skoku v jezero in pod tuš ter ogledu končnih rezultatov se prijetno utrujen odpravim nazaj na sončno stran ;). Mislim da bo ta tekma na sporedu tudi prihodnje leto. Upam!

In še nekateri zanimivi rezultati :

Mesto Abs/Kat (bruto)	Naziv	Čas	Komentar
2. / 1.	David Pleše	1h:51':41"	Zmaga mu je ušla za 33 skund, bravo vseeno!
26. / 8.	Aljaž Pudgar	2h:06':01"	Bravo!
60. / 16.	Miro Mavc	2h:10':07"	Bravo!

3. Triatlon Velenje

2011-07-10T15:00:00.468+02:00

Letos je državno prvenstvo v olimpijski distanci triatlona na Velenjskem jezeru organiziral novoustanovljeni klub iz Velenja. Tekma je bila do sedaj na sporedu le dvakrat, a si je že pridobila sloves kot precej zahtevna in selektivna. Tokrat pa je bil na veliko zadovoljstvo udeležencev narejen tudi velik preskok v kvaliteti organizacije. Prireditev je potekala dva dni in je bila res vrhunsko izpeljana. Vsaj kar se nedelje tiče, ko je bila na sporedu najdaljša disciplina, katere sem se udeležil tudi sam.

Rezultat:

[* Podatki se lahko, zaradi dejansko pretečenega oz. napake pri merjenju, razlikujejo! ** T1(Garmin) vključuje še tek do menjalnega prostora]
Faza	Čas (Garmin)	Čas (Uradno)	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	26':53"	27':30"	21 / 8	29':57"	-2':27"
menjava1	4':04"	3':28"	74 / 15	0':49"	+2':39"
kolo	1h:05':11"	1h:05':14"	30 / 12	1h:2':45"	+2':29"
menjava2	0':49"	0':48"	17 / 6	0':51"	-0':03"
tek	43':30"	43':30"	23 / 11	48':22"	-4':52"

S skupnim časom 2h:20':33"
sem zasedel 24. mesto od 76 in
11/15 v kategoriji.

I. PRED

Na pot sem iz prestolnice odšel okoli 11AM, ter čez uro in pol, še pred zaporo ceste, prispel na "štajersko morje". Po prijavi in ogledu prireditvenega prostora sva se z Janezom odpravila na ogled, sicer dobro poznane, kolesarske trase in tako ob enem opravila tudi ogrevanje. Sledila je inštalacija v menjalnem prostoru in odhod na briefing oz. štart.

II. PLAVANJE

Pričnem v tretji-četrti vrsti, torej v gneči. Ker v takem ne morem plavati, poleg tega moram skrbeti še za svojega Garmina, še enega namreč ne nameravam puščati v nobenem jezeru več ;) (glej Bled 2010), se prestavim na levo stran skupine. Tam se voda hitro "počisti" in nato celo tekmo plavam sam. Navigacija mi tokrat ni ravno v ponos, kar precej je bilo vandranja levo-desno.

V drugem krogu, ko mi sicer uspe tehnično brezhiben skok na glavo, me zavede še nek čoln, na katerem je mož z živo rdečo majico. Majica je na veliki razdalji in ko na hitro pokukaš iz vode skoraj identična boji, ki služi za markacijo proge. Nekaj krepkih zavesljajev kasneje malo bolj natančno pogledam svojo tarčo, saj se imam že celo pot na sumu da precej vijugam, in začuden opazim da se orientiram po čolnu, kateri pa seveda pluje stran od boje! S tem splava po vodi [dobesedno, hehe :)] tudi želja da končno ujamem skupino, ki jo že lep čas gledam kakih 50-100m pred sabo, v kateri je tudi Janez.

III. T1

Po zaključku plavanja sledi cca.: 200m-ski tek po travi in na začetku rahlo navkreber. Do tu vse lepo in prav, potem pa me začne prevevati čuden/znan občutek v zadnji stegenski mišici. Tako je - krč! In to ne majhen. Raztezanje mi vzame skoraj 3 minute, v tem času pa me zagrabi trikrat in to v isto mišico. Ko agonija poneha se počasi odpravim na kolo in upam da se je "nebodigatreba" za danes poslovil.

IV. KOLO

Posledica "izležavanja" v menjalnem prostoru je da so si potencialni in verjetni kompanjoni na kolesu, privozili že lepo prednost ter še pomembeneje: formirali večje ali manjše skupinice. Na kolesarski progi so pogoji na las podobni lanskoletnim, ko je v stran ki je že tako bolj navzgor, tudi veter v prsa. To se "osamelemu jezdecu" pozna še toliko bolj.

V mojem drugem krogu od petih, me za krog dohiti David, kateremu priključim na obratu večjega klančka. Na spustu je pred nami počasnejši tekmovalec in zaradi (varnega)prehitevanja le tega, mi v ovinku vodilna dvojica pobegne na neulovljivo razdaljo, zato spet nadaljujem sam. V tretjem krogu me pri uvozu v kamp dohiti Jaro, katerega nato sledim do obrata na manjšem klančku. Nazaj grede je najprej zavoj v desno in nato skozi rondo v levo, tam pa mi na enak način kot že "vlak" poprej, uide tudi ta.

Spet sem sam, prehitim sicer sem ter tja kakšnega temoval-ca/ko, vendar nihče ni na podobni ravni da bi se mi priključil. V četrtem krogu me na podobnem mestu dohitijo še Mori, Harnold in Monika Oražem, katere uspem držati le malenkost dlje in sicer do rondoja, kjer se zavije v težji klanec. Tam mi po ponovnem šprintu zmanjka moči za držanje tempa navkreber in sem spet sam. Skupaj sem se tako v zaveterju vozil dobre 3Km od cca.: 38Km. To se mi na kratkih triatlonih še nikoli ni zgodilo, celo na Bledu ki je zaradi izrazitih vzponov še bolj selektiven, sem vselej našel vsaj enega konkretnega "sodelavca".

V. T2

Druga menjava poteka brez posebnosti in je pravzaprav dolgočasna, glede na to kar se je dogajalo prej, zato je ne bom posebej opisoval. Upam da bodo taki stavki v bodoče bolj pogosti :-) ;-).

VI. TEK

S tempom 4':15"/Km pričnem odločno in hitro, saj se trasa od začetka malo spušča, potem pa zavestno popustim v ritem med 4':40"/Km in 4':50"/Km kar pomeni srčni utrip od 162 do168 udarcev/minuto. Ne povsem na limitu, vendar še zmeraj spodobno za izredno težke pogoje, trenutno formo in dotedanji razplet tekme. Po koncu prvega kroga, ki je bil psihično in fizično zelo težak, me malo po okrepčevalnici v prst piči neznani leteči insekt. Mislim da je bil čmrlj, rumeno-črn, velik in debel. Bolečino v prstu zamaskira bolečina, ki jo čutim po vsem telesu, predvsem pa v nogah.

Med tekom me kar nekaj tekmovalcev prehiti za krog ali celo dva, vendar pa tokrat tudi sam vrnem nekaj podobnih "uslug". Zadnji pride na vrsto kolega Elvis, ki ima na obratu krog pred koncem cca.: 100m prednosti. Ker pot poteka tako da ga vidim, mi predstavlja idealno tračo za istrelitev še zadnjih preostalih "nabojev v cevi". Čez slab kilometer sva že skupaj, to pa je tudi razlog da sem s časom 4':25"/Km postavil svoj drugi najboljši čas kilometerskega odseka. Do cilja potem podobne priložnosti nimam več, saj ima naslednji v cilju še dodatnih 30" naskoka.

Moja predstava je bila sicer precej daleč od idealne, vendar sem z nekaterimi elementi vseeno lahko zadovoljen. Tudi končni rezultat, ki je za 2':14" boljši od lanskega, je na "pravi strani radarja", vseeno pa ostaja pridih neuresničenih (z)možnosti.

V največjo "uteho" mi je dejstvo, da sem že 1 mesec brez pravega kolesarskega treninga, pa sem po praktično solo kolesu, vseeno odtekel skoraj 5 minut bolje kot lani, čeprav so bili pogoji enako brutalni. Pozna pa se tudi napredek pri plavanju, čeprav kar se tehnike tiče, na tekmi še vedno ne morem odplavati podobno kot na treningih v bazenu.

Mislim da bi bil ob "normalnem" razpletu dosegljiv čas okoli 2h:15', kar se samoumevno ponuja kot cilj za prihodnje leto. C U! ;)

In še nekateri zanimivi rezultati :

Mesto Abs/Kat (bruto)	Naziv	Čas	Komentar
1.	David Pleše	1h:52':58"	Zmagovalec, bravo! In član domačega kluba: http://www.trivelenje.com/
1.	Monika Oražem	2h:00':37"	Zmagovalka, bravo!
10.	Janez Klančnik	2h:06':09"	Johnny, bravo! :)

5. Ironman 70.3 St. Pölten - Austria

2011-05-22T07:40:01.060+02:00

Moj prvi dolgi triatlon, serije IM 70.3, je uspešno za mano!

Tudi tokrat smo odšli v sosednjo Avstrijo, v cca.: 500Km oddaljen kraj St. Pölten, ki se nahaja blizu glavnega mesta Dunaj. Tam organizirajo, po št. udeležencev največje tovrstno tekmovanje na svetu! Letos sem stransko vlogo spremljevalca, gledalca in fotografa iz lanskega leta, spremenil v glavno vlogo aktivnega udeleženca - tekmovalca. Izkušnja iz preteklega leta je bila kar dobrodošla, saj sem že dobro poznal prizorišče samo in delno tudi ves postopek pred dirko.

Uradne razdalje za to disciplino so naslednje:
1. Plavanje: 1.9Km = z dodatnim 300m dolgim tekom med dvema jezeroma
2. Kolo: 90.1Km = z dobrih 800 metri višinske razlike v treh klan-cih/čkih[kakor za koga ;)]
3. Tek: 21.1Km = oz. polmaraton v dveh krogih po relativno ravninski, a ovinkasti, trasi

Primarni cilj je bil, kot vedno, priti živ in zdrav do cilja, vendar pa sem si poleg samoumevnega zastavil tudi tekmovalni cilj, opredeljen z osebnim neto časom. Do končne skupne številke sem prišel po naslednji enačbi: (Cilj: 4h:45') = (P: 30') + (T1: 3') + (K: 2h:30') + (T2: 2') + (T: 1h:35') + (5' rezerve)

Tega dosežka pa žal nisem uspel realizirati. Če te zanima zakaj in kako, beri naprej ...

Rezultat:

[* Podatki se lahko, zaradi dejansko pretečenega oz. napake pri merjenju, razlikujejo! ** plavanje(uradno) obsega še tek do T1]
Faza	Čas (Garmin)	Čas (Uradno)	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	31':46"	32':33"	235 / 38	n/a	n/a
menjava1	3':42"	3':17"	152 / 25	n/a	n/a
kolo	2h:33':00"	2h:32':45"	195 / 50	n/a	n/a
menjava2	2':52"	3':02"	197 / 32	n/a	n/a
tek	1h:50':30"	1h:50':22"	616 / 119	n/a	n/a

S skupnim časom 5h:02':00"
sem zasedel 299. mesto od 1856 in
61/292 v kategoriji.

Po lanskoletni dobri izkušnji z najemom potujoče hiše, smo se tudi letos odločili da preverjenega recepta ne spreminjamo. Na pot smo odšli v petek 20.5 ter zgodaj zvečer že parkirali na praceli, ki bo naš dom v prihajajočem vikendu. Za razliko od lani smo morali uporabitit drug travnik, saj se na lanskoletnem že bohoti nov, do polovice zgrajen, nogometni stadion. Jah, v Avstriji se razvoj zgleda precej hitreje odvija!

Moja kategorija: Moški 30-35 let je označena z zelenimi plavalnimi kapicami, s štarta pa se okoli 7:40AM zapodi kot šesta! Pred nami s tekmo po vrsti začnejo: Profesionalci, moški od 18 do 30 let, vse ženske, moški nad 50 let in šafete. Skupaj več kot 800 tekmovalcev.

Na štartu se preventivno postavim za tiste najbolj zagnane v prvih vrstah in se s tem izognem nepotrebnemu prerivanju oz. t.i. efektu: "pralnega stroja". S tem v absolutnem merjenju časa izgubim le kakih 10", kar pa je z mojega vidika zanemarljivo. Mislim pa da se je tega, zaradi lastnih ali tujih negativnih izkušenj iz pretekosti, zavedala tudi velika večina nastopajočih. Kljub previdnostnim ukrepom se gneči v celoti vendarle ni mogče izogniti in tako prvo polovico plavalnega dela(cca. 1Km), kolikor je razdalje v prvem jezeru, preplavam v gneči "pingvinov".

Iz tega razloga in pa dejstva, da zaradi pomanjkanja tovrstnih trenigov, plavanje v neoprenu ni moja močnejša stran, mi plavalni del triatlona ni v preveliko zadovoljstvo. Gre le za borbo kako čim prej preiti v naslednjo fazo. Po cca. 17 minutah se končno dokopljem do vmesnega kopnega na poti do prve menjave. Izhod iz vode ter dobro minuto in pol dolg tek mi ne povzročata težav, se pa srčni utrip pri tem nekoliko dvigne, kar občutim v prvih nekaj 100 metrih drugega polčasa v vodi. Sedaj je število sotekmovalcev, kljub kar nekaj zaostalim iz prejšnjih valov že precej manjše, zato lahko pri izbiri smeri uživam v večji svobodi. Letos na izhodu iz drugega jezera niso postavili velikega napihnjenega oboka, ki je viden že od daleč, zato je bil treing dan poprej še toliko bolj pomemben, saj sem se zaradi te izkušnje lahko precej dobro orientiral.

Bolj ko se pribljižujem obali bolj razmišljam o vseh korakih, ki jih moram opraviti na poti do odprte ceste na kolesu. Najprej moram do polovice sleči neopren, kar vključuje tudi odpenjanje in zapenjanje zapestne ure Garmin. Nato moram na stojalih poiskati svojo vrečo s kolesarsko opremo, v tranzicijskem šotoru nadeti čelado, očala ter številko, do konca sleči neopren, ga pospraviti v to isto vrečo, ki jo nato na izhodu oddaš prostovoljcem. To mi vzame okrog 35". Do kolesa, ki se nahaja v srednji od treh vrst, me nato loči cca. 150m teka ter potem še kašnih 300m do črte, ki dovoljuje naskok :) na kolo. Bosonogi tek po asfaltu posejanim s kamenčki mi kar "nagrize" podplate, vendar pa kaj kmalu ta neprijeten občutek izgine.

Na kolesu že od začetka nisem osamljen, vendar pa o kakšni gneči ne morem govoriti. Pričnem rahlo rezervirano in nekaj tekmovalcev, ki pridejo od zadaj spustim predse, vendar jih držim na dovoljeni razdalji oz. "primem" njihov tempo. Takoj od začetka in potem celotno pot vozim večinoma po levi strani desne polovice cestišča, saj kar pogosto prehitevam posameznike ali pa cele skupinice tistih, ki so štartali tudi do 35' prej. Kaj kmalu se jaz in še dva, trije ustalimo v podobnem tempu ter se periodično izmenjavamo, prehitevamo. Sam se vseskozi držim predpisane razdalje 10m, tudi drugi pa se, razen občasnih izjem tega kar pošteno držijo. Seveda razdalja velikokrat pade pod to mejo, vendar pa se zavestno trudim da ne bi prišel v nedovoljeno situacijo. Sodniški nadzor je takoj od začetka precej pogost, saj me na manj kot 20Km avtoceste kontrola doleti že vsaj 4-5 krat! Ker nad mano oz. mojo skupino nimajo nobenih pripomb, smatram da smo izkoriščali kolesarjenje v legalnem zaveterju.

Po dobrih 30 minutah in koncu avtocestnega dela, na katerem se rahlo valovita trasa konstantno spušča in nas ovira bočni/frontalni veter, se prične prvi, cca. 4Km dolg vzpon. Na vzponu je gneča kar precejšnja tako da pravila o vožnji na razdalji, brez zaveterja, praktično ni mogoče upoštevati, česar so se zavedali tudi sodniki. Do tu sem, poleg tistega v menjalnem prostoru, zaužil še 2 majhna gela, kar mi je zadostovalo za pokrivanje energetskih potreb in morda še bolj pomembno, ni povzročalo nobenih prebavih motenj. Sledilo je 7Km spuščanja, vmes je bil le kakih 500m dolg klanček, do regionalne ceste ob reki Donavi. Naslednjih 27Km je bolj kot ne ravninskih z nekaj manjšimi kuceljčki ter zelo rahlim postopnim vzpenjanjem. V tem segmentu sem, ravno tako brez težav, z vodo poplaknil še nadaljna 2 gela ter se še naprej počutil odlično. Ker do sedaj nisem še nikoli zaužil več kot 2 gela naenkrat, je bila tudi to ena izmed neznank.

V čudovitem vremenu in razgibani kolesarski trasi sem resnično užival. K temu je pripomogel tudi veter v hrbet :-D, ki se je pojavil v zadnjem delu vožnje ob drugi najdaljši evropski reki. Ko smo zavili nazaj proti vzhodu je v opozorilo najprej sledilo 2Km vzpona z 2-3% naklonom, potem pa se je začelo zares. V 5Km kar konkretnega vzpona smo opravili 270 višinskih metrov, to pa je povzročilo precejšenj padec v skupni povprečni hitrosti, ki ga je nato izredno težko nevtralizirati. Na vrhu je okrepčevalnica, zraven pa tudi kazenski boks, ki pa ni povsem prazen!;) Iz ponudbe vzamem le bidon z vodo, saj sem se drugega, v katerem imam izotonično mešanico, zaradi občutka sitosti komaj dotaknil. Najbrž napaka!

Potem ko spijem nekaj požirkov vode ta bidon odvržem, saj pričakujem da bo na koncu okrepčevalnice spet voda in bom tam vzel novega. Voda je tam sicer bila, vendar pa za razliko od prejšnje okrepčevalnice, le ta ni bila v bidonu temveč v običajni plastenki, ki pa je bila na srečo dovolj široka da v nosilcu na kolesu ni poskakovala. Sledi 8Km dolg, ne preveč nevaren spust, na katerem pa že čutim zmerno utrujenost. Sedaj sem na kolesu že več kot 2h in čeprav sem si prizadeval srčni utrip ohranjati okrog 160-165 udarcev/min, mi je nekajkrat, še posebej na vzponih, pobegnil tudi čez. Celotno pot, razen vzponov ter občasnih raztegovalnih odmorov, sem prevozil v agresivni aero poziciji kar je v navezi z obremenitvami pri hribolazenju, zelo utrudilo moje mišice spodnjega hrbta, kolkov ter ritne mišice. Ravnotako se je zgodilo prvič da sem v takšnem položaju prevozil tako dolgo časa in/ali razdaljo in če bi me pred kakšnim mesecem, ko še nisem do fines nastavil svojega kolesa, vprašali ali sem tega sposoben, bi prepričljivo odgovoril z: NE. S tega vidika sem s svojim krstnim nastopom lahko zadovoljen.

Na drugo menjavo sem se podal s hitrim in odločnim skokom s kolesa, saj se morebitnih krčev zaradi tako dolgega kolesarjenja nisem bal. Imel sem prav, nekaj 100m dolg tek ob kolesu nazaj do mojega štartnega prostora je minil brez težav, tudi vrečko s tekaško opremo sem hitro našel in nasploh sem s tehnično izvedbo obeh menjav lahko zadovoljen, kar potrjujejo tudi številke. Le te kažejo da bi bil, če bi tekmovali samo v menjavah :-), hitrejši od še cca. polovice tistih, ki so bili na koncu pred menoj. Je pa res da, če si navajen hektičnih menjav iz krajših tekmovanj, kjer je vsaka sekunda še toliko bolj pomembna, potem je čas, ki ga imaš na voljo tukaj pravi luksuz.

Na teku pričnem dobro, vendar pa sem, prvič v življenju, že čutil uničujoče posledice dolgega kolesarjenja. Kljub vročini in zavestno vzdrževanem nivoju srčnega utripa na 160 udarcih/minuto, mi tempo okoli 4':20"/Km ne pomeni prevelikega napora. RPE recimo okoli 85%. V prvih 400m mi pot prekriža krajši, cca. 50m dolg klanček, ki takoj pošlje alarmne signale v moj centralni nadzorni sistem. Mišice v nogah namreč pričnejo hitro in nevarno otrdevati proti krčem. Navzlic temu me ne zgrabi panika in navzgor nadaljujem bolj previdno, medtem ko na ravnini napetost malenkost popusti. Najbolj me bolita spodnji notranji stegenski mišici, kar je najbrž rezultat specifičnega obremenjevanja pri kolesarjenju. Po prvem, od treh obiskov stadiona ter arene, kjer je BTW vzdušje naravnost fenomenalno, mi na drugem naslednjem klančku, ki drugače sploh ni omemebe vreden, boleče zakrči mišico na zgornjem notranjem delu stegna. Za nekaj sekund se ustavim, malo raztegnem in v upanju, da so težave le prehodne, nadaljujem do naslednje okrepčevalnice s sedaj že nekoliko upočasnjenim ritmom.

Stanje se žal ne izboljšuje in vedno bolj mi je jasno, da tako ne bo šlo več dolgo. Mišice so tako zelo trde, da je vsak korak podoben npr.: 10 ponovitivi na fitnes napravi z maksimalno obremenitvijo. Bolečino nekako še prenašam, omejuje pa me tudi strah pred močnim krčem, ki bi že tako veliko bolečino povečal na nepredstavljivo. Na 5. Km, ko s poti ob reki zavijemo navzgor(!) čez most, imam naslednjo prisilno kratko "pavzico". Po nekaj sekundah spet nadaljujem in na mostu, malo pred naslednjo okrepčevalnico v stavbnem kompleksu, me dohiti sotrpin Bernhard, s katerim sva prevozila večino kolesarske proge, zaostal pa je na zadnjem vzponu. Po krajšem pogovoru sva že mimo "štantov" in v solidnem ritmu okoli 4':30"/Km. Energije sem imel dovolj, saj sem od zadnjega kolesarskega vzpona do tukaj zaužil še 3 dodatne gele in na tekaških okrepčevalnicah popil vse kar je organizator ponujal. Morda celo preveč, saj me je nato kar malo tiščalo v želodcu.

Vse to pa je prekinilo to kar sem napovedoval že ves čas - krč. Ravno ko me Janez, ki je štartal v 2. valu, prehiti za 1 krog, me najprej zategne v eno zadnjo stegensko mišico, nato pa ko se ustavljam, še v drugo. Manjši trzljaji pa se pojavljajo tudi po drugih, že prej omenjenih mišicah. Po 1 minuti čakanja da krč popusti poizkušam nadaljevati, kar pa momentalno sproži novega. Vzamem si še kakšni 2 minuti raztegovanja, kar vendarle zadošča. Do tu sem, čeprav sem že porabil vseh 5 minut vkalkulirane rezerve, še nekako bil na planu 4h:45', po tem pa mi je postalo jasno da s tem ne bo nič. To me je kar precej potrlo in v glavo so se prikradle grde misli. Kadar s hojo mišice rahlo sprostim, lahko nato z lahkoto kar se dihanja, pulza in moči tiče, za kratek čas držim ritem, ki bi mi zadoščal za izpolnitev cilja. Po nekaj 100m pa mišice vsakokrat ponovno otrdijo in tempo posledično vedno znova zavestno spustim na okoli 4':50"/Km.

Do konca potem sicer nimam več težav s krči, zaradi počasnega teka pa opustim tudi redno hlajenje z mokrimi spužvami("MACCAs boobies") in preneham z zauživanjem gelov, saj nič od tega več ne potrebujem. S povprečnim pulzom okrog 150 utripov/minuto se počutim kot bi bil "na šetalištu", ne pa na tekmi :-(.

Ravno ko zaključim s prvim krogom in grem že drugič v areno, napovedovalec glasno najavlja prihod Janeza v cilj. Ko sem šel prvič, sem pa ujel končnega zmagovalca Filipa iz Češke, tako da imam očitno kar dober timing ;-). V tem trenutku Janezu zelo zavidam da je on s tekmo že končal, mene pa čaka še en krog oz. 10Km. V tem času, pribljižno 55 minut, se s tempom počasnejšim od 5':00"/Km le še "borim za živiljenje", na okrepčevalnicah pa tudi hodim. Edina 2 kilometra, ki ju v tem obdobju pretečem pod to mejo, sta 12-ti in pa zadnji 21-ti. 12-ti, ker del le tega poteka skozi areno, kjer vlada izjemno vzdušje, ki človeku vlije nekaj svežega "goriva" in pa zadnji, kjer je motiv cilja že zelo močan. Ko se preko atletskega stadiona še zadnjič pribljižujem areni srečam Tomija, ki je le kakih 500m za menoj, nato pa le še poskrbim da do ciljne črte pridem sam, kjer svojo "zmago" ovekovečim z lepo sliko na kateri jo z gesto posvetim nedavno preminuli stari mami - R.I.P.

Cilja v celoti sicer nisem izpolnil, v "borbi za življenje" pa sem zmagal in postal: IM 70.3 Finisher.

In čeprav je bil to moj prvi, pa zagotovo NI moj zadnji Iron Man!

Tukaj si lahko ogledate tudi nekaj video posnetkov različnih delov tekme:
A: Race Video - triaguide.tv
B: Amaterski video 1
C: Amaterski video 2

In še rezultati nekaterih ostalih:

Mesto(bruto)	Naziv	Rezultat	Komentar
1.	Filip Ospaly	3h:55':27"	(Že lanskoletni) Zmagovalec. Bravo!
22.	Christian Jais	4h:17':19"	Zmagovalec v moji kategoriji: M-30. Bravo!
37.	Sandi Ivančič	4h:25':44"	Najboljši Slovenec. Bravo!
85.	Janez Klančnik	4h:40':03"	Triatlonec: http://srk-celje.si/
206.	Bernhard Humnig	4h:54':22"	My company on most of the bike leg [FB]. Bravo!
241.	Aljaž Pudgar	4h:57':55"	Triatlonec: http://srk-celje.si/
337.	Tomi Martinjak	5h:05':18"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/

11. Mali kraški maraton

2011-03-27T11:00:00.457+02:00

In že smo nazaj ...! Tudi zima, kot vsak letni čas, hitro mine in ponovno so na sporedu tudi tekmovalne preizkušnje. Po dveh letih sem se v Sežano, na Mali kraški maraton, vrnil na najdaljšo, polmaratonsko razdaljo. Trenutna forma ni slaba, saj v mrzlih mesecih nisem "zabušaval". Načrte mi je malenkost prekižal le prehlad, ki me je napadel 14 dni pred mojo prvo letošnjo tekmo. 5 dni sem deloval le na relaciji: postelja - služba - postelja, kar mi je pobralo kar nekaj moči. To se je potrdilo že na prvih treningih po izboljšanju stanja oz. zadnjih pred samo prireditvijo. Fizično in pa tudi psihično se nikakor nisem počutil 100%-nega, zato so bila pričakovanja nejasna. Vsekakor sem pričakoval nov osebni rekord trase, saj lani zaradi težav s kolenom nisem nastopil, dosežek izpred dveh let pa bi moral preseči tudi "brez ene noge" :).

Rezultat: z neto časom 1h:30':01" sem se v absolutni razvrstitvi uvrstil na 155. mesto od 1212(148. bruto) ter 32. mesto od 191(31. bruto) v kategoriji moških med 30 in 34 leti, hitrejših pa je bilo tudi 6 polmaratonk.

Podrobnejši pregled (Garmin Connect):

(Po Garminu sem pretekel dobrih 150m več)
Kilometer	Čas odseka	Tempo(AVG)	Skupni čas	Pulz(AVG)	Pulz(MAX)
5	20':42"	4':08"/Km	20':42"	166.6	175
10	20':39"	4':08"/Km	41':21"	166.8	172
15	20':35"	4':07"/Km	1h:01':56"	165.6	169
20	22':33"	4':30"/Km	1h:24':29"	162.6	167
21	5':23"	4':29"/Km	1h:30':01"	165.5	171

Zopet smo lahko cel teden poslušali fatalistične napovedi "vremenkotov" o ponovni vrnitvi "tete Zime" od katerih, kot ponavadi (in nadvse zaželjeno), ni bilo nič. Na poti je padlo nekaj kapljic, ob prihodu v Sežano se je tudi močneje ulilo, vendar pa je bilo do štarta še 1h časa, kar je bilo povsem dovolj da padavine ponehajo. To se je tudi zgodilo in po prevzemu štartne številke ter ureditivi zadnjih podrobnosti/priprav, sem na bližnjem stadionu pričel z ogrevanjem. Nalogo sem v 15 minutah zadovoljivo opravil, nato pa sem se preko ograje prerinil za štart v ospredju.

Prvih 400m, kjer je cesta ozka in ovinkasta, je potrebno "odpeljati" krajši slalom, potem pa se gneča že dovolj razredči, da lahko nadaljujem v svojem tempu. Začnem kot ponavadi hitreje od predvidenega, vendar pa tokrat ni tistega občutka začetne lahkotnosti, temveč je že od začetka čutiti le napor, ki drugače nastopi šele kasneje, v drugi polovici razdalje. Kljub temu v takem tempu vztrajam, saj ne bi bilo prvič da se počutje po nekaj kilometrih izboljša oz. stabilizira.

Na 3. kilometru, ki pelje skozi Lipico, se začnem zavedati, da temu tokrat najbrž ne bo tako. Zaenkrat še tečem skupaj s starim in novim klubskim sotekmovalcem Mirotm ter še nekaj drugimi tekači, a naloga sploh ni lahka. Pogoji za tek so, kljub nekaj vetrovnim odsekom kar je za te kraje povsem običajno, odlični. V trenutkih, ko se zračne mase začno v "napačni" smeri premikati hitreje, je zelo pomembno in dobrodošlo zavetje večje skupine, ki pa je tokrat žal nimam. V zadnji vzpon pred prestopom državne meje in sledečim daljšim spustom, nekje na 5. kilometru, spustim Mirota in njegove sopotnike naprej ter nadaljujem v družbi osebne trenerke Špele Plantan.

Naslednjih 8 kilometrov, ko se trasa večinoma spušča, tečemo v manjši skupinici, na čelu katere se v duhu sodelovanja tudi izmenjujemo. Na 13. kilometru je tempo zame pretežak, saj sem že ves čas v coni neudobja, pulza pa nikakor ne morem dvigniti nad 170 udarcev/min. Noge bi sicer bile voljne, vendar pa v telesu ni tiste prave moči, ki je bila prisotna ob lanskem osebnem rekordu polmaratona v Ljubljani, ko sem bil, kljub dolgi sezoni in precejšnji utrujenosti, v visoki formi. Ko se sprijaznim s tem da danes pač ni moj dan in da na tej razgibani, težki a zanimivi trasi, prvič ne bom postavil osebnega rekorda te razdalje, se ustalim v nekoliko manj obremenjujočem tempu.

Do 16. kilometra se trasa spušča in do tam je, kljub ne 100% angažiranosti, tempo v okolici 4':15"/Km še kar soliden, potem pa pride zadnji in najtežji del proge. Zaključnih 5 kilometrov se nadmorska višina večinoma povišuje, zato moj tempo naraste nad mejo 4':30"/Km ter tam do konca tudi ostane. Proti koncu zadnjega kilometra poizkušam, v želji prebitja "magične" meje 1h:30', tempo dvigniti nekoliko višje, vendar mi to na koncu spodleti la za pičli 2 sekundi! Navkljub temu sem s tekom zadovoljen, saj je poleg neoptimalne priprave zaradi bolezni in pomanjkanja (težkih)tempo tekov, to šele začetek sezone.

Ne nepomembno pa je tudi nasledje motivacijsko sporočilo, ki so ga ob traso postavili organizatorji: "Srečen sem ker lahko tečem".

Te motivacijske table so letošnja posrečena novost. Levo koleno bo naslednjih nekaj dni malo boleče in otrdelo, vendar pa sedaj že vem da je zdravilo za to le preprosto razmigovanje/raztezanje, ki ga bom z veseljem tudi izvajal.

Na tej povezavi pa lahko vidite tudi prispevek z video vložkom o dogodku v publikaciji: Polet

In še rezultati nekaterih ostalih:

Mesto(bruto)	Naziv	Skupni osebni čas	Komentar
1.	Primož Kobe	1h:06':20"	Zmagovalec. Bravo!
22.	Aljaž Pudgar	1h:18':50"	Triatlonec: ŠRK Celje 3Team
114.	Miro Mavc	1h:28':09"	Triatlonec: ŠRK Celje 3Team
773.	Borut Pahor	1h:50':37"	Predsednik vlade RS
946.	Jure Boc	1h:55':40"	Prijatelj

15. Ljubljanski maraton

2010-10-24T10:30:01.024+02:00

Po skoraj eno letnem (natanko 364 dni) prisilnem premoru, sem se ponovno vrnil k svojim "koreninam". Ljubljanski polmaraton je bila namreč, daljnega leta 2006, moja prva tekma. Težave s kolenom sem uspešno saniral, zato sem lahko opravil 7 tedenski ciklus priprav, to pa je bila kljub dolgi in težki sezoni tudi realna podlaga za cilj - izboljšanje osebnega rekorda.

Rezultat: z neto časom 1h:28':10" sem se v absolutni razvrstitvi uvrstil na 233. mesto od 3892(bruto n/a) ter 44. mesto od 715(bruto n/a) v kategoriji moških med 30 in 34 leti. Prehitele pa so me 4 polmaratonke. Absolutno sem uvrščen v zgornje 4% populacije, v kategoriji pa je moja hitrost v 94. percentilu.

Podrobnejši pregled (Garmin Connect):

(Po Garminu sem pretekel dobrih 260m več, v cilju pa nisem takkoj ustavil štoparice, zato je čas zadnjega kilometra slabši)
Kilometer	Čas odseka	Tempo(AVG)	Skupni čas	Pulz(AVG)	Pulz(MAX)
5	19':42"	3':56"/Km	19':42"	171.4	178
10	20':44"	4':09"/Km	40':26"	175.2	184
15	20':54"	4':11"/Km	1h:01':20"	172.6	187
20	21':20"	4':16"/Km	1h:22':40"	172.2	182
21	5':30"	4':00"/Km	1h:28':10"	177.5	183

Najprej sem dolžan deliti izkušnjo v zvezi s sanacijo poškodbe kolena, saj so tovrstne težave, predvsem med amaterskimi športniki - tekači, zelo pogoste. Tudi po tem ko sem zacelil stransko medialno vez(MCL), so se težave še vedno nadaljevale. Bolečina je bila izrazita predvsem, ko sem nogo zelo pokrčil, recimo pri globokem počepu. Ko sem to ugotovil, sem se enostavno začel izogibati tovrstnim položajem in s tem ignoriral situacijo po načelu, če ti nekaj povzroča bolečino, pač ne počni tega. What a mistaka to maka!:-)

Ironično mi je napredek pri plavanju dodal tisto potrebno količino motivacije, da sem se bolj intenzivno lotil tudi raztezanja mišic, ne samo njihovega obremenjevanja. Torej, ko sem pri počepu prišel do točke bolečine nisem popusti, temveč sem nežno zadržal položaj in ga postopoma tudi stopnjeval. Po le nekaj dneh rednega izvajanja stretching-a je bila težava (za vedno?!)preteklost! Upam, da sem s tem prispevkom katermu od vas, ki imate mogoče podobne težave, dodal nekaj motivacije da bi tudi sami (preventivno!) začeli izvajati "nebodigatreba" raztezne vaje.

Vrnimo se nazaj k glavni temi tokratnega oglašanja. Letos sem se pripravam posvetil zelo resno, saj sem skoraj v celoti izpolnil zahteven načrt treningov, vključno z dolgimi teki okoli 2h, tja do 25Km. Le v zadnjem tednu sem načrt prilagodil, saj sem bil že pošteno utrujen, precejšne bolečine pa sem čutil povsod: v gležnjih, podplatih in mečih.

Na dan tekme sem vstal in zajtrkoval že kmalu po 7:00am ter tako poskrbel, da ne bi zadnji dan pokvaril trud preteklih dveh mesecev. Od doma sem odšel nekaj pred 9:00am in še komaj našel (nelegalen)prazen prostor v Tivoliju. Letos smo se zbrali na križišču Slovenske in Šubičeve, kjer je imel klubski pokrovitelj PANACEO Sport, svoj napihljiv šotor. Prednost tega je bilo tudi to, da smo lahko vso dodatno opremo v nahrbtnikih pustili kar pri njih in si tako prihranili čas za oddajanje v uradne gardarobe ter ga raje namenili ogrevanju.

Tudi tokrat mi je uspelo štartati iz ospredja. Po tem, ko sem več kot 20 minut stal v vedno večji gneči, sem le 6 sekund za pokom štartne pištole pričel beležiti svoj neto čas, ki pa je bil letos prvič upoštevan tudi kot faktor končne razvrstitve. Iz tega vidika je štartna pozicija precej manj pomembna, pa vendar še vedno je! Čeprav so organizatorji naprošali (tudi po SMS-u), da se tekmovalci po lastni oceni svojih sposobnosti razdelijo v štartne bokse, nekaterim to še vedno ni uspelo. Prvi boks, namenjen tekačem, ki nameravajo mali maraton preteči pod 1h:35', je bil poln takih, ki bi to dosegli le v primeru da fizikalni zakoni pričnejo s splošno stavko [kar v današnjih časih res ni povsem nemogoče :)]. Taki, so na samem začetku, ko je največja gneča in je potrebno kolono čim prej raztegniti, se pravi: štartati "na polno" in potem, ko se naredi dovolj prostora, upočasniti v svoj ritem, kar ležerno pričeli "tekati", kot da so na nedeljskem trimčku po PST. !#@#%?!

Po uvodnem slalomu, sem brez posebnih težav vendarle lahko ubral svoj tempo, ki pa je bil, kot je sedaj že v navadi, občutno hitrejši od predvidenega končnega povprečja. Prvi kilometer sem zaključil v času 3':37"(kar je MAX hitrost, ki jo delam na intervalnih tekih), drugi v 3':54"(kar je AVG hitrost, ki jo zdržim na intervalnih tekih) in tretji v 4':01"(ta je bil tudi prvi ravninski, saj smo se v prvih dveh spustili za 6m). Osnovni cilj je bil tek pod 1h:30'(4':15"/Km), realno pričakovani okoli 1h:28'(4':10"/Km), tiha želja pa končni čas 1h:26'(4':05"/Km). Da to zadnje kljub vsemu ni bilo privlečeno za lase, govori dejstvo, da sem bil do 15. kilometra le 5 sekund prepočasen!

V 4. kilometru se trasa prvič začne tudi vzpenjati(tempo pade na 4':08"/Km), vendar pa je dvig za 7 višinskih metrov(v.m.) le ogrevanje za 5. in predvsem 6. kilometer, v katerih neto pridobljena nadmorska višina znaša 20m. V tem delu me prehiti kar nekaj hitrejših tekačev, med drugimi tudi: Jaro, Darko in Miran - triatlonci iz Krškega, znani tekaški trener Urban Praprotnik, Neža Mravlje in mnogi :-( drugi. Nekateri od njih me s svojim lahkotnim tekom, med katerim se celo pogovarjajo(!), kar malo deprimirajo, saj moram jaz, kljub šele uvodnim kilometrom, že pošteno polniti pljuča s svežim kisikom, katerega srce s frekvenco okoli 175 udarcev/minuto, nato distribuira predvsem v moje "ne-tekaške" spodnje okončine.

V 7. ki lometru dočakam olajšanje, saj je na vrsti spust iz Mosteca v Koseze. Gre za kar veliko(-19 v.m.) izgubo višine, s tem pa čas za vnovčenje obresti nabrane potencialne energije, kar pomeni da ni "počitka", oljašanje je zato le mentalno - noge pa je potrebno vrteti še hitreje, saj na telo deluje tudi težnostni pospešek gravitacije: g. To je po uvodnem paru, tretji, a na žalost tudi zadnji kilometer, ki ga pretečem v tempu pod 4':00"/Km, kar je zame neka magična meja ali "sveti gral".

Ko zmanjka "čarovnije" nam ostane le še trdo delo, ki je povrhu zopet navkreber.V 8., 9., in 10. kilometru naredimo neto +9 v.m., povprečni tempo pa je že blizu relani oceni trenutnih sposobnosti, in sicer 4':09"/Km. V tem delu me naprej vleče misel na moje navijače, ki me pričakujejo pri Mercatorju v Dravljah, na 10. kilometru preizkušnje, kjer je tudi drugi vmesni čas in pa dejstvo, da je osnovni cilj zaradi velike zaloge sekund, skoraj zagotovo uresničen. 10-tko pretečem v tempu pod 4':05"/Km, vendar pa se je, kljub temu da sem se vendarle do polovice moral tudi malo šparati, ne počutim sposobnega odteči pod 40-imi minutami, kar je med drugim tudi eden izmed kariernih ciljev. Snidenje z domačimi, prijatelji in znanci je kratkotrajno, saj ni časa za kaj več kot pogled in preprosto gesto all-in-check.

Tokrat sem bil celo tako pogu/neu-men, da sem se na tekmo podal v novih supergah, s katerimi sem dan prej naredil le 5 Km.Čeprav na koncu, zaradi precejšnje utrjenosti kože na blazinicah leve neoge nisem utrpel žuljev, pa sem moral nekje od polovice naprej, ob vsakem koraku prenašati še močan pekoč občutek, kot bi mi na podplatu gorelo.
Nauk zgodbe: za "ulavfanje" je potrebno več kot 5 Km!

S seboj sem imel "fuel-belt", na njem pa 3 flaške po 1 dcl: 1 za (tekoči)gel, 1 za izotonični napitek in 1 za vodo. Na koncu sem uspel zaužiti le 1/2 gela, malo vode in požirek napitka. Želel bi si seveda več, predvsem gela, vendar pa sem imel že z omenjenimi količinami tažave, saj je želodec praktično ves čas "v grlu". To je eden izmed segmentov pri katerem je še nekaj prostora za izboljšavo. Ta pa nenazadnje niti ni tako zanemarljiv, saj v zaključku vsake daljše preizkušnje nivo energije pade, in če je ne nadomestimo, ...!

V kilometrih 11, 12 in 13 mi hitrost, kljub konstantemu spuščanju, počasi a zanesljivo pada, potem pa me preseneti prijatelj Jure, ki je bil letos zaradi bolezni in slabše pripravljenosti le gledalec. Tudi zaradi tega mi v 13. kilometru ponovno uspe tempo spustiti pod 4':10"/Km oz. celo na 4':06"/Km, v bližino dotedanjega povprečja, ki je bilo 4':04"/Km. Vseeno pa je viden trend upadanja povprečnega in maksimalnega srčnega utripa, kar za zmožnost vzdrževaja hitrosti ne pomeni nič dobrega. Na začetku Drenikove nas TKL-jevce pričaka tekaški trener Miha, na koncu, po kratkem a strmem podvozu in ovinku v levo, pa še bivša vaditeljica plavanja Anja, pri kateri sem naredil svoje prve freestyle zavesljaje.

Do tega trenutka je šlo vse po načrtih in tudi tihi cilj teka v tempu okoli 4':05"/Km je bil teoretično še uresničljiv. Žal pa sem sam pri sebi vedel da se to ne bo izšlo, saj sem bil že zelo utrujen, tako da sem imel od cca.: 14. kilometra naprej nenehno občutek, kot da tečem v klanec oz. proti vetru [pri kolesarjenju se ti včasih zazdi da imaš prazno gumo :-)]. Tudi ko me pri Glinškovi ploščadi, ponovno pozitivno, presenetita dva bivša sodelavca in še nekaj drugih[vseh nisem videl, ker sem že s "ta-belim" gledal :-)], mi le to ne vlije dodatne energije večkot za 100-200m, enostavno ni bilo več dovolj za vzeti, in če ni, ...!

Mislil sem da bo šlo po Dunajski, nazaj proti Centru, kaj lažje, vendar temu ni bilo tako. 17. kilometer pretečem v tempu 4':15"/Km, kar bi zadoščalo komaj za osnovni cilj, obenem pa je povprečni srčni utrip padel na najnižjo raven po začetnih dveh, ko je bil šele v vzponu. Tukaj nekje me prehiti tudi Tristan Miller, ki si je zadal cilj preteči 52 maratonv v 52-ih tednih(= 1 leto), torej vsak vikend/teden enega! Korak z njim držim kakih 500m, potem pa ga "spustim" in nadaljujem po svoje.

V tem obdobju nad najlepšim mestom na svetu posveti sonce, a čeprav to, kuliso naredi še lepšo, meni ne olajša poti "domov". Na okrepčevalnici prvič vzamem nekaj vode v kozarčku in gobi, ki jo uporabim za hlajenje že dodobra pregrete "mašine". V tem obdobju me prehiti kar precej tekmovalcev, ki so mogoče bolje tempirali svoj tek, ali pa so enostavno boljši/hitrejši, vendar pa me to nič več ne interesira, saj se le še borim sam s sabo, bolečino in nekaj zadnjimi kilometri. Zavedam se da bo cilj uresničen, saj noge zaradi opravljene kilometrine na treningih, niso pod pretnjo krčev. V glavo si poskušam priklicati misli iz težkih tempo tekov, ko je bilo potrebno proti koncu vsakič pustiti "srce na asfaltu" in gristi z vsemi, tudi modrostnimi :), zobmi vred (btw. stanje zobovja je ponovno B.P.).

Pri Pečečnikovem stadionu (to be!) mi da zadnje napotke še trener Martin. Glasijo se: "Ajde stisn, samo še 2 Km je!". Besedica "SAMO" mi odzvanja v glavi, saj komaj živim, vendar pa bližina cilja naredi svoje in vse bolečine nekako otopijo. Pulz se od najnižje točke ponovno dvigne na povprečne vrednosti in ko pri podvozu na Bavarskem dvoru, za mano priteče večja skupina tekačev z vodjo, kateri naglas napove podaljšan ciljni finiš za čas 1h:28', se v meni aktivira še zadnja mentalna in fizična rezerva. Odločim se da bom to skupino poizkusil držati in to se mi na koncu bogato poplača. Čas zadnjega 21. kilometra zanaša odličnih 4':06", v zadnjih 300m pa uženem tudi veliko tekmovalcev, ki za šprint niso imeli interesa oz. moči.

Tokrat v cilju ne pozabim niti na obvezno foto-shooting pozo [dobra, ne?! ;-)], potem pa le še poberem medaljo in se vržem na olupljene mandarine [še dobr da so jih, drugač bi jih (kdo) kar z lupino pobasal :-)].

Zaključek sezone za oceno: O D L I Č N O !

In še rezultati nekaterih ostalih:

Mesto(bruto)	Naziv	Skupni osebni čas	Komentar
1.	Primož Kobe	1h:04':55"	Zmagovalec. Bravo!
25.	Aljaž Pudgar	1h:16':33"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/
43.	Marck Goran Lorencin	1h:18':41"	Osebni trener: http://mojtrener.com/
56.	Janez Klančnik	1h:19':28"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/
98.	Tomi Martinjak	1h:22':28"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/
166.	Abram Miran	1h:25':50"	Triatlonec: http://miranabram.blogspot.com/
661.	Danilo Brecelj	1h:35':43"	Sosed. Popravil čas za 4min, bravo!
691.	Miro Mavc	1h:36':16"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/
1722.	Borut Pahor	1h:46':24"	Predsednik vlade RS
3135.	Anže Bašelj	2h:00':51"	Novinar: Šport TV - Dober tek

1. Prvenstvo za pokal Istre - Koper

2010-06-27T12:30:00.029+02:00

Zaradi pomanjkanja časa (služba, treningi, tekme, football WC, izleti, ...) in utrujenosti bo naslednjih nekaj prispevkov malo drugačnih. Bolj špartanski bodo. Upam pa da vseeno zanimiv za vas zveste, kot tudi občasne, bralce. Poleg tega mi sedaj nagaja še spremenjen, sicer izboljašan, a drugačen urejevalnik besedila, tako da se še malo lovim.

Ker je po dolgem času to prva objava, se vsem opravičujem za takšen izpad prispevkov, se pa zavezujem da bom vse zamujeno, sedaj ko je sezona končana, tudi nadoknadil. Vrstni red poročil ne bo nujno ustrezal kronološkemu toku dogodkov, medtem ko bo na sami strani še vedno tako prikazan. Zato: pozor!

Posebnost tega šprinta je zelo kratek prvi del(P:400m; K:17.5Km; T:5Km), kar mi glede na trenutno plavalno formo in utrujenost kar ustreza.

Rezultat:

[* Podatki se lahko, zaradi dejansko pretečenega oz. napake pri merjenju, razlikujejo! ** T1, kolo(Garmin) in T2 imajo po moji krivdi (odpravljeno)napako]
Faza	Čas (Garmin)	Čas (Uradno)	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	6':35"	6':47"	20 / 5	n/a	n/a
menjava1	0':49"	0':36"	33/14	n/a	n/a
kolo	25':19"	25':21"	11 / 5	n/a	n/a
menjava2	0':44"	0':48"	41/14	n/a	n/a
tek	21':23"	21':18"	27 /10	n/a	n/a

S skupnim časom 0h:54':51"

sem zasedel 19. mesto od 83 in

8/27 v kategoriji.

I. PRED

Zjutraj se odpravim na obalo, kjer se cestni zastoji pričakujejo šele proti večeru in v obratni smeri. V dobri urici sem v Kopru, potem pa moram samo še najti prizorišče, saj tega dela mesta ne poznam, poleg tega pa so v zadnjih letih naredili kar veliko novih cest. Kmalu naletim na zaporo ceste in prijazni redar me usmeri na že kar lepo zapolnjeno parkirišče.

II. PLAVANJE

Začnem na strani boje, ki je bolj oddaljena od obale in čakanje na startni signal je kar dolgo, saj se tekmovalci ne razporedijo po željah organizatorjev. Ko zaslišimo zvok sirene se poženemo na žive in mrtve, saj je cilj že po obratih na dveh bojah. Pri prvi boji tudi prvič uporabim tehniko menjave strani, saj se na notranji strani vedno naredi ozko grlo. S prehodom na hrbtni stil se preko sotekmovalčevih nog/hrbta prevalim na zunanjo stran, s čimer se prej omenjenem elegantno izognem, pri tem pa ne izgubim preveč časa in še pomembneje, ritma. Izhod iz vode ni enostaven. Potrebno se je dvigniti z rokami, ker pod gladino ni nobene stopnice ali druge opore za noge.

II. T1

Ko pridem do kolesa nerodno ruknem kolo, tako da mi po tleh, vsaka na svojo stran, zletijo tako čelada kot očala. S tem izgubim dragocenih 5-10 sekund, ki me oddaljijo od manjše skupinice pred menoj.

III. KOLO

Ker imajo le kakih 50m prednosti se na vso moč poženem za njimi. Prvi kilometer sploh nimam časa da bi dokončal obuvanje na kolesu, zato to storim šele ko se zavem, da je četverica pred mano dovolj močna in jih sam ne bom zmogel ujeti. Po dveh krogih soliranja me za cel krog dohiti skupina vodilnih, kateri se z lahkoto priključim in sledim. Razlika je gromozanska, saj sem prej na nekem delu steze "na škrge" vozil dobrih 40Km/h, potem pa je šlo skoraj brez napora tudi 45Km/h. Kolesarska trasa je atraktivna, saj poteka po mestnih ulicah, a je iz istega razloga tudi zahtevna.

Na cesti so namreč ležeči policaji, predeli tlakovani s kockami in celo kamenjem, nekaj težkih ovinkov in seveda možnost "vključitve" kakšnega pešca oz. prevoznega sredstva. Organizatorji so slednje sicer uspešno preprečevali, gnečo pa so povzročali predvsem zaostali tekmovalci, ki so v 7 krogov dolgi dirki pač toliko zaostali. Med njimi sem bil sicer tudi sam, vendar pa nekateri, predvsem novinci oz. občasni tekmovalci, niso vajeni vožnje v skupini, tako da se je v mojem 5 krogu zgodila hujša nesreča. Po nezgodi smo od deveterice ostali le še štirje, od tega David in italjanski tekmovalec v boju za zmago, ter jaz in še en italjanski tekmovalec s krogom zaostanka. To je že drugi vikend zapored v katerem sem na lastne oči videl( a se na srečo izognil!) skupinski padec v kolesarskem segmentu dirke, kar me navdaja z zmernim strahom pred naslednjimi preizkušnjami. Zadnji krog z Italjanom odpeljeva izmenično, kar pomeni da ni nekega "šparanja".

IV. T2

V drugi menjavi si prehitro odpnem(samo odpnem, ne tudi odstranim!), čelado in (pre)strogi sodnik me kazensko zadrži za 10". To se mi je primerilo prvič, čeprav vem da po pravilih tega pač ne smeš početi. Bom bolj previden v prihodnje. Če se sprašujete ali je razlog za to da imam obut le en nogavček moda, ali kakšna "performance" pogruntavščina, naj vas potolažim da ni nič drugega kot to, da sem drugega pozabil doma :).

V. TEK

Poženem se kar prepričljivo ter nato, kljub spodbudi Matjaža, Aljoše in Nine ter drugih gledalcev, kmalu popustim, saj je vročina prevelika. Žal sem na Garminu pozabil nastaviti AutoLap za vsak kilometer, tako da nimam podrobnih časov. Vem pa da mi je v drugem krogu, ko me je prehitel odličen tekač med triatlonci, Benajmin iz ŠD 3šport-a, uspelo dvigniti tempo in sem se nekaj časa počutil zelo dobro. S tem delom sem zato zadovoljen, še posebej ker je bilo zelo vroče, kar meni očitno posebej ne ustreza.

VI. PO

Na koncu je vse skupaj izpadlo kot čudovit dan na morju :D, gneče na cesti ni bilo, z rezultatom pa se preveč ne obremenjujem, saj je to bolj trening tekma.

In še nekateri zanimivi rezultati :

Mesto Abs/Kat (bruto)	Naziv	Čas	Komentar
1.	David Pleše	0h:46':19"	Zmagovalec, bravo! In član: http://www.triatlonklub-lj.si/
1.	Melita Šinkovec	0h:52':44"	Zmagovalka, bravo!
11./3.	Miran Abram	0h:53':25"	Tokrat brez padca, bravo! :-) Zamenjal ga je Jaro. Ja en iz Krškega mora bit! :-)
53./18.	Elvis Požek	1h:02':48"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/

14. Zagreb open - Triatlon

2010-06-19T10:30:00.084+02:00

Letošnji dogodek na Jarun-u sem pričakoval v precejšnji vznemirjenosti. Prvič zaradi vremena, ki je kljub poletju, bolj spomladansko/jesensko. Drugič zaradi tega, ker je to moj prvi olimpik(P:1600(uradno: 1500)m; K:38Km; T:10Km) po 9 mesecih, težave s kolenom pa še vedno niso čisto pozabljene. In tretjič, ker se že sam postavljam pod pritisk izboljšanja preteklega rezultata, potem pa je tu še nastop pred sorodniki in še v državi s katero nas veže tudi velika tekmovalnost.

Obisk je bil glede na lansko leto večji, pa tudi kakovost tekmovalcev je bila na visoki ravni, kar se odraža tudi z uvedbo kategorije Elite v katero so uvrščeni profesionalni tekmovalci.

Tokrat sta me spremljala, spodbujala in slikala, stric Ivo ter njegov vnuk Josip.

Rezultat:

[* Podatki se lahko, zaradi dejansko pretečenega oz. napake pri merjenju, razlikujejo! ** prva in druga menjava(uradno) sta všteti v kolesarjenje *** T1 in kolo(Garmin) imata po moji krivdi (odpravljeno)napako]
Faza	Čas (Garmin)	Čas (Uradno)	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	29':17"	29':22"	37 / 8	29':24"	-2"/0.1%/+10
menjava1	1':20"	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	55':17"	57':07"	16 / 2	1h:1':51"	-4':44"/8%/-9
menjava2	0':34"	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	47':00"	46':59"	54 /17	45':16"	1':43"/3.8%/+24

S skupnim časom 2h:13':29"
sem zasedel 28. mesto od 97 in
6/30 v kategoriji.

Takoj po štartu je bila nekaj časa kar velika gneča, saj sem štartal nekje v sredini celotnega polja tekmovalcev. Do prve boje sem prejel nekaj udarcev, ki pa niso bili pretirano boleči/moteči, pri tem pa sem se spomnil na pričevanje Tomija iz tekme v St. Pölten-u, kjer pravi da je bilo kot v pralnem stroju! Na srečo tukaj tako hudo, že zaradi precej manjšega števila tekmovalcev, niti ni moglo biti. Začnem kar na polno, zato imam že po 100m srce v grlu, nato pa je potrebno zagnanost malo omejti. Na prvi boji(cca.: 300m) ujamem Mirana in nadaljujem v istem tempu v katerem se počutim dobro.

Po prvem krogu sledi izhod, kratek tekec po tapiciranem pomolu in skok na glavo, ki je tehnično slab, saj mi v očala vdre voda. Po preteklih negativnih izkušnjah s slabo vidljivostjo, sem tokrat uporabil posebno sredstvo za plavalna očala proti rosenju stekel, kar se je zelo obrestovalo. Zaradi tega in pa zelo pregledno označenih boj ter izhodov iz vode, sta smer in navigacija tokrat zelo solidni, vendar še ne idealni. V drugem krogu, kljub temu da imam obute CEP nogavčke začutim manjše poizkuse krča v mečih, tako da moram malenkost popustiti pri brcanju, vendar nato brez težav zaključim prvo etapo.

Ko pridem iz vode vidim da sem dohitel super težko kategornika, ki na strmih stopnicah, katere vodijo do menjalnega prostora nima možnosti, zato še preden prideva do kolesa zaostane za mano. Ja, gravitacija in plovnost ne gresta z roko v roki :-). Z menjavo imam, proti pričakovanjem, več težav, kot ob svojem prvem poizkusu pred mesecem in pol v Benetkah. Najprej se mi snamejo elastike, ki držijo čevlje v zraku, potem posledično nekaj sekund ne morem pravilno stopiti na pedala, ko pa se končno že vozim, pa nikakor ne najdem luknje za stopala, za konec pa se mi iz vodila iztakne še pašček! V glavnem, verjetno bi si hitreje obul celo pancarje :-).

Po dobrih 500m kolesarjenja, ko sem že pomislil da bom še nekaj časa prepuščen samemu sebi, me že za cel krog dohiti in prehiti Jaro, ki s tem pridobi svoj prvi vagon. Ob tem seveda neizbežno pomislim, da mora človek očitno nekje imeti škrge :-). Tudi na njegovo spodbudo mi ga uspe priključiti in nato tudi držati, kar na povprečnem pulzu 170 udarcev/minuto v prvih 10Km, ni enostavno. V mojem drugem krogu(njegovem tretjem), mi na najtežejem delu, ko gre malenkost navzgor, za nekaj trenutkov Jaro prepusti narekovanje tempa, ko naposled moje moči pojenjajo, pa zopet sam prevzame vlogo šlep službe. V tretjem krogu od šestih naju dohiti manjša skupinica, ki je v istem krogu kot jaz. Naslednja dva kroga se v ospredju menjavamo štirje ali peterica, potem pa nas v petem dohiti velika skupina, v kateri so vsi ostali favoriti za zmago ter nekaj "vagončkov" s krogom zaostanka. Prvi pripelje mimo Patrčević, ki mi nekaj zamomlja, sam pa sklepam da je želel povedati naj se ne mešam v ospredje. Ob koncu kroga ta dobri zavijejo na menjavo, nas pet ali šest pa nadaljuje v še zadnjih dobrih 6Km pedaliranja.

6 kolesarjev, 6-ti krog dolg 6 Km, je očitno recept za nesrečo, saj se, takoj po tem ko se iz prve pozicije umaknem na četrto, vsi trije pred mano zapletejo v grd padec pri hitrosti več kot 40Km/h! Med tem ko "krivec" (Jugoslav) ne utrpi večje škode, pa jo kar dobro skupita tako Miran, ki je vozil tik za njim, kot še en tekmovalec iz Srbije, ki tudi ni imel nobenih možnosti da se trčenju izogne. Jaz sem imel srečo in sem se odpeljal mimo B(rez)P(osebnosti). Del kroga se še šparam za počasnješim tekmovalcem, nato pa do konca odpeljem solo.

Ko drugič vstopim v menjalni prostor nimam nobenih težav in vse poteka nekako po avtomatiki, kljub temu da me s pozdravom: "Evo majstora!", že od daleč pričakata/presenetita fotoreporter HTV-ja in njegov kamerman. Moj "intervju" si lahko ogledate na video posnetku. Čeprav je bil moj instiktivni odgovor(glej video) zelo samozavesten, pa je bil že po 5 minutah povsem neresničen.

Prvi kilometer, glede na distanco, odtečem v zame(še posebej za "prehodne" noge) odličnem tempu cca.: 4':16"/Km, potem pa me prične stiskati v želodcu. Pritisk se vedno bolj stopnjuje, zato sem, čeprav me ravnokar (ne preveč suvereno)prehiti Jugoslav, prisiljen hitrost zmanjšati. Če tega ne bi storil, bi želodčna vsebina 100% prišla pogledat, kaj hudiča ta cepec zgoraj izvaja :-)?! Tempo v naslednjih 4-ih kilometrih pade za od 20" do 40"/Km glede na končno povprečje, v misli pa se prikradejo celo strahovi, da bo tako vse do konca. Po dolgih 20 minutah in kar nekaj "podrtih kupčkih" ter drugih olajšanjih tiščanje preneha, zato lahko naslednjih/zadnjih 5Km zopet uživam v hitrejšem teku. Je pa predvsem mentalno težko, potem ko se telo in glava navadita na lagoden napor, ponovno dvigniti ritem v 5. prestavo. Srčni utrip iz 1. kilometra mi uspe doseči šele v zadnjem kilometru. V drugem "polčasu" dosežem povprečni tempo 4':25"/Km kar bi, seveda samo hipotetično, pomenilo slabi 2 minuti boljši čas in ogorčen boj s Srbom za 26. mesto(-3) absolutno in 5. mesto(-1) v kategoriji, če želodčnih težav ne bi bilo.

Tudi tokrat, tako kot lani, sem na klasičnem petnem predelu ahilove tetive dobil žulj, ki sem ga med tekom še komaj uspel zignorirati. Upam da, če že mora biti tudi tradicija negativnosti, da se je trebušne težave ne bodo navzele, saj je vendar že ena nevšečnost na disciplino dovolj, ne?! :-)

Lanski čas sem, kljub temu da smo lani plavali v neoprenu(!), letos pa sem imel težave pri teku, izboljšal za 3':02", kar znese dobra 2%. Čeprav mi tekma ni v celoti uspela, moram biti z dosežkom zadovoljen in se iz napak čim več naučiti. Bo že res da dobri, naredijo pozitiven rezultat tudi, ko nimajo najboljšega dne :-). Se je pa koleno dokaj dobro odrezalo[ne dobesedno :-)], saj so bile posledice res minimalne in skoraj omembe ne vredne. Skoraj! Še malo?! :-D

In še nekateri zanimivi rezultati :

Mesto Abs/Kat (bruto)	Naziv	Čas	Komentar
1.	Ognjen Stojanović	1h:50':53"	Zmagovalec, bravo!
2.	Dejan Patrčević	1h:51':03"	Najboljši hrvaški triatlet: http://www.patrcevic.com/
4.	Jaro kovačič	1h:51':46"	Najboljši Slovenec, bravo!
24./4.	Miran Abram	2h:10':15"	Kljub padcu s kolesom pri 40Km/h ne odneha, bravo!
25./1.	Daria Pletikapa	2h:10':27"	Zmagovalka in nova rekorderka proge, bravo!
43./3.	Nataša Nakrst	2h:17':56"	Triatlonka: http://www.triatlonklub-lj.si in najboljša Slovenka na tekmi.
78./26.	Sašo Hrovat	2h:46':11"	Bivši sodelavec, zamudi na super-šprint, potem pa kar na olimpik! Bravo!

29. Maraton Franja BTC City

2010-06-13T09:00:00.105+02:00

Na zgodovinski dan, ko je Slovenja dosegla svojo prvo(in upajmo, ne zadnjo) zmago na svetovnem prvenstvu v nogometu, in je Janez Brajkovič(nič manj zgodovinsko!) osvojil prvo mesto na prestižni kolesarski dirki Critérium du Dauphiné ter s tem dosegel prvo("tapravo") slovensko zmago za UCI ProTour, sem tudi sam na kolesarskem maratonu Franja dosegel novo osebno zmago. Ponovno nas vreme ni pustilo na cedilu, tako da smo imeli lep, vroč in rahlo vetroven poletni dan, odličen za kolesarjenje.

Rezultat: z bruto časom 3h:44':05" sem se v absolutni razvrstitvi uvrstil na 159. mesto od 1624(148. neto) oziroma 33/276 (32. neto) v kategoriji.

Podrobnejši pregled (Garmin Connect):

(*Vzpon na Kladje = Kladje - Cerkno ** Čas se začne meriti na uradnem štartu na Brezovici, cca.: 15Km)
Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
Cerkno	1h:38':26"	193/42	1h:43':33"	-5':07" /4.9% / -148
Kladje	2h:03':46"	187/43	2h:10':11"	-6':25" /4.9% / -132
Vzpon na Kladje	25':20"	182/37	26':38"	-1':18" /4.9% / -117
Vodice	3h:14':29"	166/36	3h:23':10"	-8':41" /4.3% / -139
Cilj BTC (netto)	3h:43':48"	148/32	3h:54':11"	-10':06" /4.3% / -144

Po tem ko je ura zvonila ob 7:00AM in sem 20 minut kasneje le zapustil mehko ležišče ter se dokončno predramil s pravo črno kavo in zajtrkom, sem se okoli 8:25AM že nahajal v gneči na štartu.

Začetek dirke je bil tudi letos zelo stresen. Kmalu po odhodu iz BTC-ja, nekje na Kajuhovi, sem že zaslišal značilen glasen pok, ko nekomu predre zračnico. Pri tem sem seveda takoj pomislil: "da bi le (ponovno)šlo brez tehničnih težav in drugih nesreč/poškodb", saj ti taka stvar, v najboljšem primeru, takoj pokvari načrte in uvrstitev. Zaradi del v središču Ljubljane je letos trasa malenkost spremenjena, namesto preko Tromostovja, Ljubljanico prečkamo preko Zmajskega mostu. Vendar pa na rezultat to ne vpliva, saj se tekma dolga tako "le" 144 (uradno: 141) Km, enako kot lani začne šele na Brezovici.

Preko Slovenske, Šubičeve in Tivolske se pripeljemo na Tržaško, kjer se zaradi neprestanega pospeševanja in zaviranja v skupini, večinoma vozim po kolesarski stezi. Tam se zgodi tudi prva večja(?) nezgoda, saj se zasliši močan tresk, kot bi nekdo trčil v avto ali neko večjo površino, videl pa (na srečo)nisem ničesar. Karavana nemoteno nadaljuje naprej za avtomobilom organizatorja.

Čeprav se po letečem štartu kolona nekoliko razpotegne, pa do Vrhnike vse skupaj še vedno poteka v veliki gneči po celotni širini ceste. Na cca.: 28(uradno 13). Km je prva selekcija imenovana: "vrhniški klanec". Po le-tej se kolona razbije na več skupin, sam pa pristanem v 2-3 večji skupini, ki gre potem naprej skupaj vse do začetka glavnega vzpona na Kladje v Cerknem. Tam, na 82(uradno:67). Km, imam za takrat vodilnim že 3':20" zaostanka, ki pa bi ga lahko zmanjšal le z ustreznim "prerivanjem" na začetku, ko bi moral v prvi klanec začeti bolj od spredaj in tako uloviti hitrejšo skupino, ki bi jo bil vsekakor sposoben držati.

Vmes je seveda še atraktiven spust iz Godoviča v Idrijo, ki na srečo ni postregel s kakršno koli drugo "spektakularnostjo", kot pa s čudovito scenografijo. Pred tem sem tudi že zaužil prvi gel, s seboj pa sem potem imel še dva, saj sem se letos na zagotavljanje energije in hidracije precej bolje pripravil. Ker je bilo napovedano (in nato CELO uresničeno!) zelo vroče vreme, med dirko pa se ne gre preveč ustavljati, sem, poleg dveh bidonov, s seboj v zadnjih žepih kolesarskega dresa vozil še dve plastenki, eno z vodo in drugo z izotoničnim napitkom. Pred začetkom vzpona sem ju izpraznil in odvrgel, pri tem pa seveda v duhu akcije OSVED pazil, da jih bo kasneje nekdo tudi pobral.

V klanec začnem odločno a po pameti, tako da mi vse do vrha uspe držati konstanten tempo oz. nivo zaznanega napora (RPE) in srčni utrip v okolici 170 udarcev/minuto ter malo čez. Kljub temu pa se mi od treh deklet v naši skupini, kar dve počasi odmikate iz vidnega polja, na koncu pa jih celo 5, doseže boljši čas 7 Km dolgega vzpona (AVG=6.3%; MAX=10%). Z eno od njih sem nekaj časa vozil kolo ob/za in pred kolesom, potem pa sem na vrh prišel v skupinici še 4-ih sotrpinov. Med njimi je bil tudi kar 32 let(!) starejši gospod, ki je na koncu dosegel le 1" slabši čas vzpona od mojega. Na vrhu imata punci cca.: 1' prednosti, kar je skoraj toliko, kot je znašal moj celoletni napredek! Po tej vročični 25 minutni torturi se edinkrat na celotni trasi za kakih 30" ustavim, saj moram dopolniti bidon z vodo, ki jo bom še krvavo potreboval v naslednji 70Km do cilja.

Na spustu se po začetnih zaprtih, počasnih in nevarnih ovinkih nato malo potrudim in ujamem tekmovalca pred menoj, kar se iskaže kot odlična poteza. Kolega se s konstantnim narekovanjem hitrosti nad 50Km/h predstavi kot močan kolesar, ki se ga splača držati. Po nekaj minutah naju ujame še večji "hrust", s katerim potem še naprej držita zelo visoko hitrost. Ko se poljanska dolina po cca.: 20Km poravna, šteje naša skupinica kakšnih 10 članov, ki nato bolj ali manj družno začenja lov na "ubežnike". Po celotni dolini jih naberemo le še nekaj, tako da do tretje selekcijske točke, katero predstavlja škofjeloški klan(č)ec pridemo v enaki zasedbi. Bližje Škofji Loki kot smo bili, bolj sem tudi sam sodeloval pri narekovanju tempa, kar mi je predvsem v klanec prišlo še kako prav, saj tako skupina vozi z mojo hitrostjo. Dolina se ni izneverila svojemu slovesu in nam je poslala tudi nekaj "vzgonskega" vetra, tako da so bile zaradi tega moje izmene še krajše. Vendar si pri tem nimam kaj očitati, saj sem sodeloval po svojih močeh(nekateri sploh niso), katerih pa sem moral vsakič malo tudi prihraniti, da po menjavi, skupine ne bi izgubil. Vseeno pa je bil že omenjeni škofjeloški "prelaz" tudi letos skoraj usoden. Le po zaslugi dobre pozicije v grupi(bil sem 3. v vrsti) sem uspel ohraniti stik z le-to, tudi ko smo prišli nazaj na ravnino. Žal "hrust", ki je naredil veliko delo na začetku drugega, težjega in odločilnega dela dirke, ni imel te sreče in je najbrž odpadel, saj ga kasneje nisem več videl.

Po tem je sicer še nekaj strmih-krajših oz. položnejših-daljših vzpončkov npr.: iz Zbilja v Smlednik, iz Smlednika v Hraše, most čez avtocesto v Vodicah in most čez avtocesto ter kalnček v Povodju, Brodski klanec in nazadnje še vzponček na Dunajski pred Črnuškim mostom, od katerih je lahko vsak usoden, vendar pa nikoli več nisem bil v resnih težavah. Tik pred klančkom v Povodju ujamemo veliko skupino pred seboj, katera vozi malo počasneje, kar je k temu še pripomoglo. Sedaj, le cca.: 15Km pred ciljem, smo ponovno združeni v skupino, ki je skupaj prišla pod Kladje. Vmes pa je preteklo več kot 60 Km!

Čez cca.: 20 minut se v precejšnji gneči pripeljemo v cilj, kjer končno dobim težko pričakovano hladno vodo, ki jo kar v litrih zlivam v in na sebe, saj sem bil zadnje 3/4 ure že strašansko žejen. Po dvigu spominske medalje, "ubijem" še porcijo špagetov ter pripadajoči ledeno mrzli Radler, nato pa se pripravim za spremljanje tekme slovenske nogometne reprezentance z Alžirijo.

Z doseženim časom, uvrstitvijo in celotnim dnem sem izredno zadovoljen, tako da si ga bom zaradi vseh omenjenih dogodkov, zapomnil še za dolgo, dolgo časa. Napredek v enem letu je znašal dobrih 4%, kar je glede na to da ne treniram samo kolesarjenja in da vzponom nisem posvečal posebne pozornosti, zelo dobro. Za naslednje leto napovedujem/želim čas pod 3h:40'. To bi pomenilo le 1.7% napredek, kar mislim da je v realnih okvirih. Voziti se bom moral z drugo kakovostno skupino. Bomo videli, nasvidenje 2011.

What-If analiza:

a) Lani bi z letošnjim bruto časom dosegel 197. namesto 285.
Razlika: 88 mest.
oz.
b) Letos bi z lanskim bruto časom dosegel 233. namesto 159.
Razlika: 74 mest.

Opomba: (Lani je bilo na dolgi preizkušnji 407 udeležencev več)

In še nekateri zanimivi rezultati :

Mesto (bruto)	Naziv	Skupni osebni čas	Vzpon na Kladje	Komentar
1.	Primož Čerin	3h:30':44"	19':48"	Zmagovalec, bravo!
35.	Tadej Valjavec	3h:32':05"	18':25"	(Bivši)Pofesionalni kolesar: http://www.tadejvaljavec.com/
48.	Gregor Tekavec	3h:32':05"	18':25"	Lanski zmagovalec
49.	Gorazd Štangelj	3h:32':11"	20':10"	(Bivši)Pofesionalni kolesar: Wikipedia-Gorazd Štangelj
87.	Jure Švent	3h:40':00"	24':05"	Kolega(sva se spoznala na štartu).
1.	Tjaša Rutar	3h:40':11"	22':59"	Zmagovalka, bravo!
966.	Tomaž Pipan	4h:52':38"	40':18"	Prijatelj, kljub težkim krčem prišel do cilja, bravo!

30. Maraton treh src

2010-05-15T09:40:00.061+02:00

Danes sem se, navkljub "grozljivim" napovedim vremenarjev, odpravil na jubilejni, tokrat že 30. Maraton treh src, ki se odvija na daljnem severo-vzhodu "mat'kurje" v Radencih. Ker zaradi lanske(!) poškodbe še vedno nisem pripravljen na (rizik) polmaraton(a), sem se odločil da nastopim na pol-polmaratonu oz. klasični 10-tki. Najstarejše in najbolj poznane množične slovenske tekaške prireditve, ki po vrhu praznuje še tako velik jubilej, namreč ne gre zamuditi.

Rezultat: z neto časom 40':39" sem se v absolutni razvrstitvi uvrstil na 36. mesto od 866(35. bruto) ter 26. mesto od 638(26. bruto) v kategoriji med moškimi! Nastopilo pa je še 600 žensk, ki pa me niso uspele ugnati :-).

Podrobnejši pregled (Garmin Connect):

(Podatki pri zadnjem odseku se lahko, zaradi dejansko pretečenega oz. napake pri merjenju, razlikujejo! Zadnji kilometer je bil po Garminu, Polarju ter tudi občutku cca. 150m daljši)
Kilometer	Čas odseka	Tempo(AVG)	Skupni čas	Pulz(AVG)	Pulz(MAX)
3	11':33"	3':51"/Km	11':33"	165	171
6	12':22"	4':07"/Km	23':55"	169	173
9	11':59"	3':59"/Km	35':54"	168	170
10	4':43"	4':06"/Km	40':37"	172	174

Zaradi dokončanega (no, skoraj) avtocestnega križa in sobotno pomanjkanje gneče, tudi na delih kjer so zapore, se na dolgo pot odpravim okoli 7:10AM. Tokrat se na dogodivščino odpravljam sam, zato se pot kar rahlo vleče. Med vožno nestrpno pogledujem v nebo in se sprašujem ter upam da so se vremenoslovci ZOPET zmotili. Ko pridem na kraj dogodka, kjer je že precejšnja gneča, parkiram kar precej stran od prireditvenga prostora in le še komaj najdem prostor kamor lahko stisnem svojega jeklenega konjička.

Za Aljažem, ki je bil tam že dan prej in je bil še dovolj zgoden da je lahko parkiral v centru ravno pred gostinskim lokalom, se dobiva na ogrevanju. Pred tem si privoščim še hitro kavo in glej ga zlomka! Na novi vetrovki, ki sem jo dobil kot nagrado za 3 letno podaljšanje naročnine na revijo National Geographic in sem jo še dan poprej močno prehvalil, se mi zatakne zadrga na žepu v katerem imam denarnico! Pač Murphy, šanse so bile 50-50. Po nekaj minutnem nežnem pristopu se, zaradi pomanjkanja časa, odločim za bolj konkretno-direktnega in s pomočjo natakarja ter škarij, zadrgo razprem na silo. Toliko o novi in kvalitetni jakni :-).

Na štartu, ki je bil na sporedu ob 9:40AM [10 minut za (pol)maratonci], se prerineva v prve vrste, kjer pa se nahajajo tudi taki, ki tam nimajo kaj početi :-S. Zato je po poku štartne pištole prvih nekaj deset metrov potrebno odteči v slalomski tehniki, šele nato pa je možno preiti v "smukaško" prežo. Tokrat sem imel nekaj težav tudi z Garminom, ki ni pravočasno našel dovolj(potrebuje vsaj 4) signalov satelitov za uspešno sledenje, čeprav sem ga prižgal več kot 10 minut pred štartom! Iz tega razloga se sled(track) prične šele malo pred drugim kilometrom, nameto tam kjer ga je sicer tudi konec, saj sta tako štart kot cilj na istem mestu. Vseeno sem, ko sem na oznaki za 2. kilometer stisnil tipko LAP in tako določil da se od tu naprej šteje nov kilometer, uspel pridobiti relevantne podatke.

Začnem zelo hitro tako da povprečni tempo do 3. kilometra znaša okoli 3':51"/Km, kljub temu pa imam na vmesnem času, ki je bil le malo pred to točko, že skoraj 1 minuto(!) zaostanka za prvo skupino, v kateri je tudi Aljaž. Fantje tečejo okoli 20"/Km hitreje, torej tempo cca.: 3':30"/Km oz. še hitreje [končni povprečni tempo zmagovalca je cca.: 3':25"/Km].

Kmalu po vmesnem času na obratu in oznaki za 3. kilometer pot zavije desno ter nam tako z vetrom v hrbet priskrbi malo pomoči. Dober kilometer trase tako poteka po makedamu oz. gozdni poti, nato pa pridemo nazaj na asfalt, kjer zavijemo levo oz. ven iz ugodne smeri. Veter je dokaj močan zato je zavetrje kar vpliven dejavnik glede hitrosti oz. porabe moči pri vzdrževanju le te. Tega se zavedam in zato poskušam čim bolj izkoriščati sotekmovalce za "živi ščit". V ta namen je služil predvsem kar krepak član tekaškega foruma, ki je imel na majici napis ObiWanKenobi, zato mi ga ni bilo nič žal :-) [hvala, in: "May the Force be with you!"].

V 4. kilometru se začne trasa tudi malce dvigovati, tako da hitrost temu primerno pada in drugo triado zato odtečem najpočasneje oz. v povprečnem tempu 4':07"/Km. Pri tem pa ugotavljam da napram konkurentom pridobivam predvsem na delih ko trasa visi na pravo stran, torej navzdol, to pa pripisujem boljši tehniki teka. Seveda mi take misli pomagajo tudi pri vzdrževaju visoke motivacije, ki je za delovanje na zgornji meji zmožnosti srčne črpalke zelo potrebna, a vedno težko dosegljiva. Glede na to da noge niso bile popolnoma sveže (tekma nima prioritete št. 1, ampak služi bolj kot trening tekma), sem s povprečnim pulzom 167(169 brez začetka) udarcev/minuto kar zadovoljen.

Tudi 7. kilometer nam še postreže z občutnim povečanjem višinske razlike, vendar pa se nam nato, po le nekaj 100m, tudi hitro odkupi z obratno lastnostjo. To je še zadnji odsek, ki ima na začetku podatka o tempu številko 4, kasneje sem le to ponovno spremenil nazaj v 3 :-D. Skupaj z naslednjima dvema tako tvori 3. trojko v kateri sem v povprečju dosegel moj ciljni tempo za celotno razdaljo, to je 4':00"/Km.

V zaključku tekme, le kakšna 2 kilometra pred ciljem, naju z Jedi-jem dohiti in prehiti še en tekmovalec, katerega izkoristim za še zadnji pospešek proti cilju. Ko prileti mimo se mu na hrbet prilepim tako na tesno, da ga s kolenom zadanem v supergo zadnje noge in ga skoraj spotaknem. Za neprevidnost se mu takoj opravičim in oba nemoteno nadaljujeva s podaljšanim šprintom. Slab kilometer pred ciljem mu ne morem več slediti tako da do cilja naberem zaostanek 11 sekund. Kljub temu sem tudi z zaključkom zadovoljen, saj vem da sem dal vse od sebe, poleg tega pa sem v direktnem četveroboju na stezi, osvojil solidno tretje mesto [ ObiWanKenobi-ju je zmanjkalo malo Sile :-)].

Manjšo senco dvoma na uspešno izpolnitev cilja oz. tihe želje (tek v tempu 4':00"/Km na 10Km) sicer meče upoštevanje daljše razdalje (potreboval bi točno 162m več) od uradne, ki naj bi bila natančno 10Km [uradni povprečni tempo je tako 4':04"/Km]. Konec koncev pa so to le malenkosti in le še dodaten izziv da naslednjič postavim rezultat, ki ne bo dopuščal niti kančka dvoma :D.

In še rezultati nekaterih ostalih:

Mesto(bruto)	Naziv	Skupni osebni čas	Komentar
1.	Čaušević Sadet	34':25"	Zmagovalec. Bravo!
8.	Aljaž Pudgar	36':03"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
1.	Race Petra	42':19"	Zmagovalka. Bravo!
7.	Ana Drev	45':38"	Profesionalna smučarka

9. Ptujski triatlon

2010-05-09T12:10:00.077+02:00

Čeprav letos Ptuj ni odprl moje tekmovalne sezone, pa je v nečem le (p)ostal prvi. Prvič so me namreč spremljale moje tri punce: mami, sestra Mojca in naša psička Rubi. Disciplina je tudi letos enaka, torej sprint (P:750m;K:19Km;T:5Km), pri čemer pa sta bili trasi kolesa in teka, glede na lani, rahlo spremenjeni in podaljšani. Klubskih (so)tekmovalcev je bilo letos na tej tekmi precej manj, saj se večina pripravlja za druge tekme. Vseeno pa mi na poti ni bilo dolgčas, saj je z mano potoval Marko.

Rezultat:

[* Podatki se lahko, zaradi dejansko pretečenega oz. napake pri merjenju, razlikujejo! ** plavanje(uradno) obsega še tek do T1 *** kolo in T2(Garmin) imata po moji krivdi napako]
Faza	Čas (Garmin)	Čas (Uradno)	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	12':57"	13':46"	35 / 12	13':42"	n/a
menjava1	1':11"	0':21"	31 /10	0':43"	n/a
kolo	27':49"	27':40"	6 / 3	27':16"	n/a
menjava2	0':17"	0':33"	65 /28	0':32"	n/a
tek	21':34"	21':33"	40 /13	21':44"	n/a

S skupnim časom 1h:03':54"
sem zasedel 22. mesto od 116 in
8/40 v kategoriji.

Za odhod iz Ljubljane ob 8:00AM je bilo potrebno vstati uro prej, kar sem prejšnji dan že predvidel in se dodobra naspal. Ob 9:30AM sva že prispela na kraj dogodka, kjer nas je lepo sprejelo tudi čudovito vreme, kot nalašč za nedeljski izlet. Po začetnem nameščanju, pozdravljanju z vsemi znanci in uspešni prijavi, sva z Markom odšla na krajši ogled kolesarske trase, saj je on še ni poznal, ob enem pa je bilo to tudi ogrevanje za štart predviden čez slabo uro. V menjalnem prostoru je vse potekalo brez težav. Tokrat smo imeli tekmovalci z licenco rezervirno celo svojo rampo, tako da je bilo prostora dovolj. Parkiram zraven Harnolda, kar je garant da bo ob menjavi vedno dovolj prostora :), potem pa se že začnemo zbirati okoli bazena.

Po kratkem ogrevanju(cca. 50m) in še preden bi se s sotekmovalci v progi(št. 6) lahko dogovorili za vrtni red, se tekma začne. V trenutku se vsi naenkrat poženemo in prvo dolžino odplavamo trije vzporedno. Po prvem obratu sem na drugem mestu in tako ostane še nekaj dolžin. Po hektičnem uvodu se tempo umiri, potem pa se začne prerivanje in prehitevanje od zadaj.

Mislim si: "sedaj bo šlo pa hitreje!". Ko se pred mano postavita še dva, se odločim da se ne bom silil v ospredje, temveč da ostanem za njima. Ostalih nekaj dolžin tempo še dodatno popusti a še vedno vztrajam v "zaveterju", čeprav bi lahko plaval občutno hitreje. Prehitevanje je pač zahtevno in naporno, zato se tolažim da je mogoče tempo vseeno dober in da zaradi dodatnega vzgona nimam pravega občutka. Iz rezultata plavanja je razvidno kako zelo sem se zmotil. Nauk zgobe je: "če hočeš kaj dobro narediti, naredi sam in ne računaj na druge!".

Po izhodu iz bazena je do menjalnega prostora še 200m(!), za kar porabim okoli 50". Že po nekaj korakih pa prehitim mariborčana, ki sem ga kar lepo "pretepel" po podplatih, najhitrejši iz proge(Ljubo) pa ima že 11" prednosti. Prva menjava mi, kljub temu da svojega kolesa ne opazim takoj in imam nekaj težav z očali in čelado, dobro uspe. Najhitrejši je bil boljši še za 9", torej je za v prihodnje še nekaj rezerve. Ja, če že ne morem zmagati v skupnem seštevku oz. posamezni disciplini, bi mi mogoče nekoč lahko uspelo vsaj v menjavi :).

Obuvanje na kolesu mi gre tokrat že precej lažje od nog in rok, tako da sem lahko že dokaj hitro skoncentriran le na cesto, sotekmovalce in seveda poganjanje na vso moč. Kmalu se formira skupina 5-7 tekmovalcev v kateri je tudi stari znanec Miran iz Krškega. Skupaj nato dobro sodelujemo in s tem narekujemo močan tempo, kar potrjujejo tudi naš časi kolesarjenja, ki nas uvrščajo v prvo deseterico. Trasa na kolesu je letos na eni strani podaljšana v kratek klanček pod nadvozom proti rondoju, tik pred katerim je obrat, na drugi strani preko mostu, pa ostaja nespremenjena. Veter danes ni bil pomemben dejavnik, saj ni bil zelo močan, kljub temu pa vožnja v zaveterju pomeni precej manj utrujene noge, za razliko od prejšnje "krono" tekme. Malo pred koncem etape, ko še zadnjič oddelam svojo izmeno na "špici", tempo popusti, saj si vsi sezuvamo čevlje, zaužijemo še zadnje požirke tekočine ter se pripravljamo na sestop.

Pri drugi menjavi imam kljub odličnemu sestopu in sestrinem "priganjanju" nekaj težav z obuvanjem tekaških copat, zato je ta faza tokrat najslabši del moje predstave, glede na vse ostale seveda. Ker pa tukaj govorimo le o sekundah, ki pri teku niso tako pomembe kot pri kolesarjenju, si s tem preveč ne belim glave.

Začnem z zame kar solidnim tempom okoli 4':10"/Km, vendar pa to za kompanjone s kolesa ni dovolj, saj so še približno za 10-15"/Km hitrejši, zato me takoj dohitijo oz. prehitijo. Kot že omenjeno je tekaška trasa letos drugačna, kar mi na žalost onemogoča direktno primerjavo s preteklim letom, na kar sem odkrito računal. Namesto asfaltiranega dela levo na izhodu iz menjalnega prostora, ki je ostal enak, in dveh krogov, je bilo potrebno odteči tri skrajšane, kar so na žalost nekateri člani našega kluba, spregledali. Trasa ni povsem ravna(glej podrobne podatke), kot pomotoma kaže Garmin, je pa v celoti peščena, kar sicer negativno vpliva na hitorst, je pa precej bolj prijazna za kolena. Ko smo že pri tem naj povem, da gre z mojo poškodbo zadnje čase precej na bolje. Če sem še prejšnji vikend čutil precejšnje bolečine med in negativne posledice po teku, pa je tokrat občutek že popolnoma drugačen :D. Mislim da gre veliko zaslug tudi najnovejši kremi Mumio, ki mi jo je priskrbel Miro.

Drugi kilometer odtečem v podobnem ritmu, tretji pa je nekoliko počasnejši, saj sem vseskozi na robu svojih zmožnosti, kar zelo težko vzdržujem. Le zaradi spodbude svojih domačih navijačev, gledalcev ob progi in pretnje zasledovalcev, ki jih srečujem na obratih, mi uspe nato ritem ponovno dvigniti na spodobo raven, celo boljšo glede na sam začetek teka. V cilju imam zato zanesljivo prednost pred prvim zasledovalcem Aljošo, ki je proti mojemu teku pridobil skoraj 2', za več pa mu je tokrat, na mojo srečo, zmanjkalo časa oz. metrov. Pa več sreče prihodnjič ;) :).

Čeprav sem že plaval slabo, pa je tek še vedno moja najšibkejša točka in le odličnemu kolesarjenju ter seveda sreči s skupino pri le tem, se imam po moji oceni zahvaliti za cca. 5 mest boljši rezultat pri končni uvrstitvi. Zaradi tega ter izredno lepega družinskega izleta in izboljšanja "koleningitisa" :) moram biti s celoto, kjub nekaterim negativnim presenečenjem, več kot zadovoljen.

Sicer je sezona še dolga, vmes pa pride še mrzla teta zima, vendar pa že sedaj z veselejm pričakujem naslednje leto in ponovno druženje v Termah Ptuj. LP!

In še rezultati ostalih:

Mesto(bruto)	Naziv	Rezultat	Komentar
1.	Vid Pucelj	0h:55':13"	Zmagovalec. Bravo!
51.	Verdenik Marko	1h:09':35"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si Bravo!
DNF	Stanislav Kermelj	n/a	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si Težave s štetjem krogov:)
DNF	Klemen Zupan	n/a	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si Težave s štetjem krogov:)

1. Venice CronoTriathlon

2010-05-02T14:14:00.100+02:00

Po uspešni otvoritvi tekaške, je napočil tudi čas za otvoritev triatlonske tekmovalne sezone. Letos si je za razliko od prejšnih let ko smo začenjali na Ptuju, to čast zaslužil moj prvi triatlon v Italiji, in sicer na otoku Lido v Benetkah. Zanimivost tega šprinta(P:750m;K:19Km;T:4.7Km), poleg atraktivne lokacije, je predstavljala predvsem prepoved izkoriščanja zaveterja na kolesu, kar danes na krajših distancah žal ni več običajno.

Rezultat:

(* Podatki se lahko, zaradi dejansko pretečenega oz. napake pri merjenju, razlikujejo! ** prva menjava je všteta v kolesarjenje, druga menjava je všteta v tek)
Faza	Čas (Garmin)	Čas (Uradno)	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	14':14"	14':21"	36 / 19	n/a	n/a
menjava1	01':47"	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	30':36"	32':23"	29 / 18	n/a	n/a
menjava2	0':43"	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	19':56"	20':44"	36/19	n/a	n/a

S skupnim časom 1h:07':28"
sem zasedel 30. mesto od 89 in
20/20 v kategoriji (EL = Elite oz. PRO!).

Ker je bilo potrebno z avtomobilom samo v eno smer premagati okoli 260Km, je bilo spanca to noč zelooo malo! Že po dobrih 4 uricah se ob 4:30AM oglasi budilka, a se zaradi zaloge iz prejšnjega dne in povišanega adrenalina, na mojem počutju to ne pozna preveč negativno. Tokrat me, v okviru logistične storitve, pred blokom pobere Miro, nato pa se skupaj odpraviva še na Vič, kjer naju že čaka najina sopotnica Karla. Malo pred 6. uro smo že na avtocesti, katere se naslednji 2 uri ne znebimo. Pot do pristanišča, kjer moramo prestopiti na trajekt je kar težko najti, čeprav Aljaž ki vozi pred nami, uporablja navigacijsko GPS napravo. Botrica temu je "hoferca" sama, saj ne pozna vseh cest in nas tako predčasno za/od-vede na lokalne ceste. Kljub vsemu nam do 9:00AM, ko izpluje prvi izmed dveh trajektov, uspe najti pravo mesto.

Vožnja z ladjico v oblačnem, vetrovnem in turobnem vremenu, traja cca.: 40 minut, potem pa se zasidramo točno na štartu preizkušnje, ki se bo začela šele čez več kot 3 ure! Ker imamo na voljo ogromno časa, se po uspešnem dvigu štartne številke odpravimo po raznih opravkih: trgovina, WC, ... Na koncu pa se vsi, tudi družina Mori, ki je prispela že dan prej, zberemo v lokalu na trgu, kjer je glavni prireditveni prostor. Tam si v miru privoščimo kavo ter pojemo vsak svoj najljubši zajtrk.

Do 12:30, ko se odpravimo na ogled kolesarske trase oz. ogrevanje tako le počivamo, čas pa si krajšamo s pogovori ter animiranjem malega Maksa. Med kolesarjenjem zaradi velike zatopljenosti skoraj pozabimo da se menjalni prostor kmalu zapre, vendar na srečo nekateri med nami še razmišljajo o pomembnih stvareh. Po "inštalaciji" na svoje mesto označeno s številko tekmovalca(moja: 172), začnem s stilsko preobrazbo v "lean, mean racing machine" :). Ker "briefing" pred tekmo poteka le v italjanskem jeziku[, čeprav najbrž v angleščini ne bi bilo nič bolje :)] ga izpustim. Zato pa kasneje ob pomoči Karle, ki obvlada italjansko, izvemo da prvi tekmovlaci v štafetah navodil niso pravilno razumeli in plavajo dlje, kot bi bilo potrebno. Zadnje pol ure mine ekpresno hitro in že smo na pomolu, kjer nam štarter odšteva še zadnje sekunde pred mokro in mrzlo nevšečnostjo: cinque, quattro, tre, due, uno, ...

S pol metra visokega pomola se poženem na noge, saj je štart pravokotno glede na smer plavanja, pa tudi šok predviden zaradi hladne vode, je bolje doživeti najprej v podplate in šele nato v glavo :). Nasproti pričakovanjem voda, ki naj bi imela 15°C sploh ni hladna tako da, tudi po vdoru le-te pod plavalno obleko, moji "družinski dragulji" ne utrpijo večje škode :). Takoj od začetka v želji da bi se čim prej ogrel ter da bi bilo slane avanture čim prej konec, pričnem s silovitim tempom. Kmalu ugotovim da me tok kar močno vleče stran(!) od obale, tako da moram smer preverjati/korigirati vsakih 4-5 zamahov. To je za moj vrat precej utrujajoče, kar bo z "musklfibrom" potrdil naslednji dan. Plavanje stran od pomola usmerjajta rumena in rdeča boja, ki sta precej dobro vidni in leseni stebri, nazaj pa so možne naslednje orientacijske točke:

- leseni stebri (zopet na levi, vendar tokrat proti obali)
- štartni pomol
- štiri bele boje, ki morajo biti na plavalčevi desni strani, vendar ne preblizu,
saj so precej iz idealne/najkrajše smeri. Zadnji dve pa je potrebno obiti
po desni!

Nobene od teh, tudi zaradi zamegljenih plavalnih očal, ne vidim preveč dobro! Mogoče je to, poleg močnega toka in večje utrujenosti, glavni razlog tudi za mojo plavalno "čačko"(razvidno iz slike), namesto kolikor toliko ravne linije nazaj grede (mental note: "naslednjič poslini šipice!"). V vseh slabih 15 minutah mlatenja vode, čeprav me je po rezultatih sodeč prehitelo kar nekaj tekmovalcev, ki so štartali za mano, nisem v vodi videl ali srečal skoraj nobenega. Prvič sem imel bližnje srečanje z nekom, ki se je že vračal, jaz pa sem bil še pred prvo bojo. Naslednjič pa mislim da sem nekoga videl šele pri pred zadnji boji, pa še ta se je potem nekam izgubil. No mogoče sem se malo izgubil tudi jaz?! :). Izhod iz vode sem že komaj pričakoval, saj mi je moči za spodoben tempo zmanjkalo že pred nekaj minutami, potem pa me za dobrodošlico takoj po izhodu prime krč v zadnjo stegensko mišico. Na srečo takoj popusti, po stopnicah nadaljujem še s hojo, nato pa že v rahlem teku.

Prva menjava ni idealna, saj sem zaradi zamenjave pedal, zapenjalnega sistema in s tem tudi čevljev, sedaj prisiljen vse skupaj opraviti on-the-fly, kot profesionalci. Ker sem nove sisteme namestil le en dan prej, pa za pravi trening nisem imel veliko časa. Poleg tega sem moral tokrat odstraniti in ponovno namestiti še GPS uro, saj neoprena brez tega ne bi dobil dol. Med tem me prehiti Mitja, ki je štartal 3 minute za mano! Da bo mera polna sem potem še zgrešil črto po kateri lahko zajahaš svojega "konjička", ter tekel dobrih 20m preveč, vendar pa nato vsaj nisem imel težav s pristankom v "sedlo". Po nekaj poizkusih ter nekaj 100m kasneje, mi uspe zadovoljivo obuti in zapeti še čevlje in kronometer se lahko začne.

Po nekaj uvodnih minutah ko še čutim tisti krč, ki sem ga dobil za "darilo" od morja, se noge "prebudijo". Tempo imam soliden, zato kmalu začnem prehitevati počasnejše tekmovalce in tekmovalke. To (uspešno!)lovljenje nekoga, ki je pred tabo tekmovalca še dodatno motivira in daja prijeten občutek. Pri tem pa lahko povem da sem take prijetne občutke omogočil tudi drugim, saj je mimo mene nekajkrat kar močno švignilo :). V smer v katero je veter malo pomagal sem imel hitrost okoli 40Km/h, v obratno pa okoli 33Km/h, skupaj torej povprečno slabih 37Km/h. Veter je sicer večinoma pihal bolj iz strani. V začetku drugega in zadnjega kroga me dohiti oz. prehiti Jaro, ter mi tako za nekaj kilometrov pred nos postavi odlično tarčo. Na naslednjem obratu je že predaleč da bi ga videl, vmes pa opazim tudi da nekateri ne spoštujejo fair play-a, saj se v mojem zavetrju pojavi neka tekmovaka. Tega pa najbrž sploh ne bi opazil, če ne bi ravno takrat hotel izpljuniti odvečno slino, ter pred tem seveda preveriti kam bo padla. Ko se odmaknem v levo, pri tem pazim da ne prevozim sredinske črte, in malenkst bolj pohodim "plin", ostane zadaj. Mogoče pa je samo dobila "moralca", ko je ugotovila da sem jo ujel pri goljufanju.

Ker se sedaj že tretjič peljem po cesti proti menjalnemu prostoru (prvič na ogrevanju), imam kar dobro idejo kje začeti s sezuvanjem čevljev in s tem pripravo na sestop s kolesa pri hitrosti okoli 13Km/h.

Druga menjava je seveda tehnično maj zahtevna, zato tukaj nimam nobenih težav in po cca.: 3/4 minute, od katerih sem pribljižno polovico potreboval za odstranitev čelade in obuvanje superg, sem že v zadnji fazi današnje preizkušnje.

Tek pričneva skupaj s še enim tekmovalcem, ki pa ima tempo krepko pod 4':00"/Km, kar je zame absolutno prehitro. Kljub temu se odločim da ga držim kolikor se bo dalo, a to mi uspeva le slab kilometer, potem pa popustim. Čas prvega kilometra z 4':02" je vseeno odličen! Drugi kilometer je minil presenetljivo hitro, glede pulza pa je bil precej podoben prvemu. Zaradi manjše razlike v izgubi nadmorske višine je povprečni tempo za 10" slabši. Do tu smo tekli večinoma po asfaltu in deloma pesku, v tretjem kilometru pa zaidemo na kamnite bloke ob obali. Tukaj začne tudi močneje pihati in kot se seveda spodobi, naravnost v prsa.

Do tega trenutka me prehitita dva ali trije, tudi sam pa nekajkrat vrnem s podobno "uslugo". Predvsem zaradi vetra in težav pri lovljenju koraka med kamni oz. razpokami med njimi, mi hitrost v tretjem kilometru pade še za nadaljnih 10". Kmalu po tej točki sledi oster obrat v levo in še eno presenečenje oz. zamenjava podlage. Iz obale se podamo proti notranjosti oto(č)ka, pri tem pa prečkamo manjšo gozdno zaplato. Pot, dolga skoraj 1Km, poteka po mešanici mivke, zemlje in drevesnih iglic, kar seveda pomeni ob tem da se še dvigamo, občutno manjšo hitrost. To pa ni opravičilo za drastično znižanje srčnega utripa, za to imam drug, "boljši" razlog. Namreč že po prvem kilometru sem v kolenu začutil bolečino, ki se pri teku ponavadi pojavi šele mnogo kasneje, vendar je potrebno vzeti v obzir da to ni le tek, amapk triatlon! Večinoma iz strahu zato zavestno nisem hotel preveč "pritiskati", že najmanjši dvom pa je dovolj da človek, ko je na meji svojih sposobnosti, ne iztisne iz sebe vsega kar je zmožen. Šele po izhodu iz "džungle", ko smo naredili še manjši ovinek na krožnem križišču in je sledila le še ciljna ravnina, sem uspel obrate spet spraviti v spodobno območje 165 udarcev/minuto. K temu je precej pripomogel tudi Aljaž, ki se je prebil iz "off-road" odseka ravno v trenutku, da sem ga še lahko videl. Kakih 100m pred ciljno črto so zbrani vsi TKL-jevci, ki so že končali z dirko, tako da lahko uživajo v najinem ciljnem šprintu. Ob njihovem glasnem vzpodbujanju nama uspe uprizoriti spektakularen zaključek, katerega slavo zasluženo pobere Aljaž, saj me je v teku, kljub temu da ni tekel v svojih supergah(na menjavi mu jih je speljal Miha! ☺), premagal za 2':21"!

S tekmo in doseženim rezultatom moram biti zmerno zadovoljen. O plavalnem delu težko povem kaj bolj določenega, razen to da sem slabo navigiral. Kolo sem v težkih razmerah, glede na kronometrske teste na treningih, poganjal v okviru pričakovanj. Na teku pa je glede na težave s kolenom uspeh že vsak prihod v cilj, ki (ob pomoči protivnetnih tablet) vsaj ne pomeni prekinitev "kariere".

Potem je sledila še dolga pot domov, ki pa se je zaradi oblice materijala za razmišljanje in pogovor, zdela precej krajša. V poznih večernih urah smo tako, vsak v svoji domači postelji, zaključili dolg in doživetij poln dan.

Benetke lahko noč in ci vediamo l'anno prossimo!

In še rezultati ostalih:

Mesto(bruto)	Naziv	Rezultat	Komentar
1.	Alberto Casadei	0h:53':24"	Zmagovalec in najboljši italjanski triatlonec! Bravo!
7.	Jaroslav Kovačič	0h:56':12"	Triatlonec: http://jarokovacic.blogspot.com/ in najboljši Slovenec na tekmi. Bravo!
8.	Mitja Mori	0h:57':41"	Triatlonec: http://www.mitjamori.si/ in najboljši TKL-jevec (na tekmi). Bravo!
19.	Miha Kapš	1h:00':49"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
27.	Aljaž Pudgar	1h:05':28"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si/
28.	Miro Mavc	1h:05':49"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
7.	Karla Oblak	1h:13':51"	Triatlonka: http://www.triatlonklub-lj.si in najboljša Slovenka na tekmi. Bravo!

10. Mali kraški maraton

2010-03-21T11:00:00.084+01:00

Začela se je nova sezona in kot je postalo že v navadi se to zgodi v Sežani, žal pa tudi tokrat zdravstveno stanje ni idealno. V začetku tedna se me je lotil virus prehlada, ki pa je po 3-4 dneh vendarle moral priznati premoč mojim neustrašnim belim krvničkam :). Poleg tega pa me še vedno ovira poškodba levega kolena :-(, ki se noče in noče poslovti, pa čeprav sem ji gostoljubje že zdavnaj in ničkolikokrat odrekel. Sprva sem mislil ta tek celo izpustit, potem pa sem se namesto polmaratona le odločil za krajšo razdaljo, saj mi te razdalje ne pustijo daljših negativnih posledic. Ah, da ne bom samo jamral, se raje posvetimo dogodku najavljenemu v naslovu prispevka. Razlogov za boljše razpoloženje bo več kot dovolj ;-).

Rezultat: z neto časom 34':30" sem v svoji kategoriji(30 - 34 let) zasedel 3. mesto od 85 ter absolutno 36. mesto od 838(36. bruto) oz. 34. mesto od 407 (34. bruto) med moškimi!

Podrobnejši pregled (Garmin Connect):

(Podatki pri zadnjem odseku se lahko, zaradi dejansko pretečenega oz. napake pri merjenju, razlikujejo!)
Kilometer	Čas odseka	Tempo	Skupni čas	Pulz(AVG)	Pulz(MAX)
4	16':18"	4':04"	16':18"	158	170
8	16':42"	4':10"	33':00"	165	170
8,4	1':29"	3':45"	34':29"	169	171

Z Aljažem, ki je bil naš tokratni prevoznik, in Matjažem smo iz Ljubljane na pot odrinili ob 8:30 ter imeli zato v Sežani še dobro uro in pol časa za prijavno proceduro in ostale pripravljalne aktivnosti. Na kraju "zločina" se nam pridruži Miro, pred samim štartom pa še Elvis. Vreme v Sežani je bilo, kljub rahlemu dežju med potjo, idealno za tek: brezvetrje, oblačno in ravno prav mrzlo/toplo.

Občutek pred tekom ni bil posebej dober, saj skoraj celo zimo nisem tekel oz. sem v zadnjih petih mesecih (od Lj. maratona 25.10.2009) pretekel le 140 Km (skupaj 15h; 23 tekov med 3 in 10 Km; od 20' do 1h:15'). Za primerjavo, eno petmesečje prej sem opravil: 600 Km (skupaj 58h; 65 tekov med 3 in 21 Km; od 20' do 2h:45')[vir]. Poleg tega sem v dneh pred tekom opravil še težak trening kolesa(petek), v soboto dan prej, pa v dveh delih še 3h drsanja! Noge, predvsem zadnje stegenske mišice in meča, so bile trde in težke, kot bi bilo dirke že konec. Na srečo so se skozi ogrevanje le te malo zmehčale, zato sem posledice utrujenosti ponovno začutil šele v zadnjih dveh kilometrih preizkušnje, ko se trasa tudi rahlo vzpenja. Iz istega razloga, predvidevam, je bil moj povprečni pulz le 161 udarcev/minuto. Noge enostavno niso hotele/dovoljevale hitrejših obratov koraka. Glede na povedano sem mislil teči vsaj okoli 4':30"/Km, medtem ko bi bil z 4':20"/Km že zelo zadovoljen. Načrtovanje mi je oteževalo tudi nepoznavanje trase, kar pa je bilo po drugi strani tudi spodbuda da sem se za tek sploh odločil.

Trasi krajše in daljše discipline si delita začetni kilometer, potem pa se razcepita. Na krajši razdalji zavijemo desno proti vasi Orlek, dolgoprogaši pa bodo tja pritekli šele v svojem 17. kilometru. V sami vasi naredimo manjši polkrog, speljan po položnejšem vzponu in zelo strmem, neprijetnem, spustu. Nato pa nadaljujemo po isti poti nazaj proti štartu/cilju. Krajša razdalja torej obsega zadnje štiri kilometre daljše, katero pretečemo dvakrat. V vsako smer po enkrat.

Tek začnem v ospredju, kamor se mi je čez ograjo uspelo preriniti, tako da na štartu za prvimi zaostajam le 24 sekund. Začnem zelo odločno in hitro, tako da se po nekaj 100 metrih že otresem začetne gneče, še dodatno ojačane zaradi ostrih ovinkov in ozkih ulic. Po prvem kilometru nastane na cesti praktično praznina, saj večina(1346/2144 => 60%) tekmovalcev sodeluje na polmaratonu.

Tako se posvetim le svoji tehniki, tempu, iskanju idealne/najkrajše linije po zaviti cesti in lovljenju "ubežnikov". Med tekom me, vendar več kot zasluženo, prehiti le peščica tekačov. Med njimi tudi, potem ko ju najprej dohitim, mlada 13 letna fantiča Anže in Cene. Prvi je bil boljši že od 3. kilometra in me premagal skoraj za minuto, drugi pa me je ugnal šele v ciljnem šprintu, čeprav je bil neto za 9 sekund počasnejši.

Na polovici poti, na obratu, pridemo do (navzdol)najstrmejšega dela, kjer začutim rahle bolečine v kolenu, zato moram še bolj zavirati. Strmina je res prevelika, da bi jo bilo mogoče dobro izkoristiti oz. jaz tega ne znam/zmorem. Gneča je nazaj grede precej večja saj gre, kot sem že omenil, krožna trasa po isti cesti, zato nam nasproti priteče glavnina ostalih tekačev. Čeprav je prostora na cesti zelo malo in se moramo, v izogib trčenju, držati skrajnega roba cestišča/bankine, pa je zavzeto spodbujanje in navijanje počasnejših sotekačev več kot primerna kompenzacija.

Pot nazaj je valovita z rahlo tendenco navzgor, kar nam seveda ne pomaga, vendar pa v glavi razmišljam takole: "Prej je šlo rahlo navzdol, vendar pa tako kot nasploh v življenju, ne more biti vedno lahko. Če si lahko izkoristil takrat, pa grizi še sedaj ko je težko!". Koncentriram se samo na to, da čim hitreje preidem vsak kucelj ter čim bolje, kot le lahko, izkoristim že najmanjše znižanje potencialne energije in jo učinkovito prenesem naprej v hitrost. Sedaj že začenjam čutiti tisto malo pomanjkanje prožnosti v mišicah, ki bi jo ob idelanih pogojih lahko imel, tako da mi tempo naraste celo nad 4':30"/Km. Kljub vsemu se uspem dokaj dobro motivirat in iztržiti največ kot v danem trenutku lahko.

Dejavniki motivacije, ki nastopajo so:
- dejstvo da tečem na krajši razdalji(pod 15Km), kjer šteje le: "gas do dile, NON-STOP!"
- je to prva dirka letos in je želja po tekmovanju zaradi počitka in pričakovanja še velika
- želim preizkusiti pripravljenost glede na napredek v preteklem letu in nato pomanjkanju treninga ter tako ovrednotiti ceno poškodbe
- mi za vrat diha sotekmovalec, ki je po vrhu še za nekaj glav manjši
in
- kmalu bo KONEEEEC! :-)

V zadnjih 100m metrih uspem dvigniti hitrost iz povprečne 14.6 Km/h na 18 Km/h, vendar pa to za mladega Ceneta ni dovolj, zato zasluženo prečka ciljno črto pred menoj. Bravo, mali! ;-)

Na koncu moram biti s celotnim dogodkom zelo zadovoljen, saj sem prvič v posebni razvrstitvi kategorij in celo ob kar solidni konkurenci 85 tekačev, zasedel mesto na stopničkah :-D. Četudi pa do tega ne bi prišlo, bi bil zaradi prikazanega vseeno vesel, saj so bila pričakovanja precej, precej nižja.

Koleno je sicer zdržalo, vendar z zadržkom, saj je bila bolečina dan potem kar prisotna. Danes(tri dni kasneje) je že precej bolje, tako da upam, da če že ne bo povsem iziginila :-(, jo bo možno vsaj zadrževati v tem omejenem obsegu.

Pa še povezava na zanimiv kalkulator tempa, ki glede na dosežen čas "izpljune" nasvete glede treninga ter projekcija za druge razdalje.

In še rezultati nekaterih ostalih:

Mesto(bruto)	Naziv	Skupni osebni čas	Komentar
1. (8Km)	Bojan Cebin	27':32"	Zmagovalec in triatlonec: http://www.bojancebin.com
5.	Jolanda (Čeplak) Batagelj	30':46"	Atletinja: Wikipedija
6.	Iztok Čop	31':14"	Veslač: http://www.iztokcop.com
36.	Elvis Požek	37':22"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
1. (21Km)	Tone Kosmač	1h:06':10"	Atlet, zmagovalec in varovanec Kejžar Romana. Bravo!
29.	Aljaž Pudgar	1h:19':46"	Bravo, osebni rekord polmaratona! Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
66.	Peter Harnold	1h:24':10"	Triatlonec: http://peter3athlet.blogspot.com/
121.	Miro Mavc	1h:27':58"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
400.	Tone Vehar	1h:37':16"	Bravo!
741.	Jure Boc	1h:48':51"	Triatlonec & frend: http://www.3ksport.si/

14. Ljubljanski maraton

2009-10-25T10:30:00.101+01:00

Žal je bilo slabše zdravstveno stanje na začetku sezone(glej: 9. Mali Kraški maraton), tudi znanilo za podoben zaključek :(. Zaradi težav z levim kolenom oz. njegovim notranjim(medialnim) stranskim ligamentom(MCL), nisem mogel uresničiti napovedi o nastopu na svojem prvem klasičnem maratonu, saj sem bil pri pripravah omejen le na krajše razdalje. Pri prijavi tako nisem imel večjih pomislekov, po svoje pa sem se tudi veselil ponovne preizkušnje na pol krajši varianti. Kljub temu pa sem še 4 dni pred tekmo mislil, da bom moral odpovedati tudi ta nastop in sem se že hotel prepisati na rekreativni tek (10Km). Na srečo mi to ni uspelo, stanje pa se je v zadnjih dneh drastično popravilo. Poleg tega pa je za dodatno olajšanje poskrbel tudi obisk pri ortopedu in njegov "all clear" za nastop (kasneje se bo iskazalo da ni ravno vse OK).

Rezultat: z neto časom 1h:31':25" sem se v absolutni razvrstitvi uvrstil na 392. mesto od 4017(352. bruto) ter 74. mesto od 821(64. bruto) v kategoriji.

Podrobnejši pregled (Garmin Connect):

(Po Garminu sem pretekel dobrih 200m več kar pomeni pribljižno 2 s/Km, zato je čas zadnjega kilometra slabši)
Kilometer	Čas odseka	Skupni čas	Pulz(AVG)	Pulz(MAX)
5	20':52"	20':52"	168	175
10	21':48"	42':40"	171	174
15	21':32"	1h:04':12"	171	176
20	21':46"	1h:25':58"	171	174
21	5':27"	1h:31':25"	176	181

Budilka se je oglasila ob 7:30AM, ampak to je bilo eno uro prezgodaj, saj sem jo pred tem pozabil premakniti na zimski čas, ki nastopa svojo veljavo ravno pravšnji vikend v letu :D. Po še eni gratis uri počitka si privoščim kavo in zajtrk, potem pa se odpeljem proti centru mesta. Parkiram v že skoraj polnem Tivoliju, nato pa se peš odpravim proti zbirnemu mestu "pri Kidriču" na Prešernovi za Cankarjevim domom. Pri ameriški ambasadi me dohiti Miro, nato pa skupaj s še ostalimi pogledamo zaključek teka na 10Km, kjer naš klub odlično(7. mesto) zastopa Aljaž.

Tokrat je organizacija tako dobra, da se s Tomijem in Mirotom odpravimo celo na ogrevanje, kar mi do sedaj na tekaških tekmah še ni uspelo :D. Kot dokaz prilagam povezavo na Garmin Connect - 14. Ljubljanski maraton - ogrevanje, ki ga omogoča moja najnovejša tehnološka pridobitev oz. igračka za odrasle Garmin Forerunner 310xt. Ne spreglejte pa tudi podrobne razčlembe truda in rezultata doseženega na tekmi, ki ga omogoča storitev Garmin Connect (povezava zgoraj!).

15 minut pred štratnim pokom se preko ograje prebijemo v samo ospredje velike gneče na štartu, kar je razvidno iz le 10 sekundne razlike med mojim bruto in neto časom. Ta pametna taktična postavitev mi omogoča dober tempo že od samega začetka, kar zelo pozitivno vpliva tudi na motivacijo. Ko pogledam na "števec" presenečen zagledam številko 4':06"/Km! To je občutno hitreje kot sem mislil teči na celotno razdaljo, vendar pa sem se v takem ritmu počutil odlično in nisem nič pretiraval. Po dveh kilometrih začnem vendarle, tudi zaradi rahlega vzpenjanja namenoma popuščati, saj se zavedam da je to zame prehitro. Srčni utrip pa se tudi že pribljižuje delovni ravni okoli 170 udarcev/minuto.

6. kilometer pretečem v tempu 4':30"/Km oz. najpočasneje, saj pri tem naredimo največjo višinsko razliko na trasi, cca.: 27 višinskih metrov. Mogoče pa se malo odrazi tudi hitrejši začetek. Kljub temu sem še vedno znotraj zadanega ciljnega tempa, ki je znašal natanko toliko. To je seveda dodatna vspodbuda, zato nadaljujem z nezmanjšano intenzivnostjo in ker se sedaj za 20 v.m. spustimo, postavim svoj četrti najhitrejši čas kilometra: 4':07"/Km. Kljub temu da se trasa še nekajkrat, čeprav ne tako izrazito, prevesi na "pravo" stran, pa take hitrosti z izjemo zadnjega kilometra, ne ponovim več.

Sedaj je temperatura ozračja in telesa že kar visoka, tako da zaradi naglavnega traku že čutim vročino okoli ušes. K sreči se počasi bližam svojemu domačemu okolišu, kjer me na dobrem 10. kilometru, v navijaškem vzdušju pričakata tudi mami in naša Rubi. Tam se znebim odvečne zimske opreme, malo kasneje pa tudi zaužijem prvo porcijo gela, kar se odrazi na hitrosti v naslednjih treh kilometrih (povprečno za 7"/Km hitreje!) .

V tem delu tečem skupaj z maratonko in kasnejšo podprvakinjo(!) Oljo, ki ima zelo glasnega spremljevalca na kolesu, kateri jo vseskozi opozarja in motivira. Te informacije poizkušam izkoristit tudi sam, zato mi to ni bilo nič odveč. Kljub temu v nekem trenutku odidem naprej in na 13. kilometru mi sotekač prijazno "posodi" plastenko z vodo, ki jo večinoma uporabim za hlajenje telesa, nekaj malega pa tudi popijem.

V 15. kilometru imam manjšo krizo, ki jo presekam s še zadnjo injekcijo sladkega goriva in hladno kopeljo nato pa komaj čakam da pridem do obrata na Glinškovi, saj sem v gneči slišal nekoga reči, da gre od tam naprej bolj navzdol. Tega profil trase sicer ne potrdi, vendar pa je takrat šlo bolj za psihološki učinek, ki ga je ojačalo še dejstvo, da smo se obrnili in tekli naravnost proti cilju. Poleg tega na progi srečam še Blaža, triatlonca iz Krškega in Grega, trenerja triatloncev iz Kamnika kar prilije še nekaj dodatnega olja na ogenj, pri sicer vedno bolj praznem rezervoarju.

18. kilometer je tako spet nekoliko hitrejši in tako pri poslovni stavbi Mercator-ja, le slabih 50m pred sabo, zagledam Mirota. To mi ponovno dvigne nivo adrenalina v krvi in dvigne motivacijo. Ker imam že na pogled višji tempo ga po slabem kilometru, oz. natančneje pri "centralni podrtiji" :) , ujamem in nadaljujem z nezmanjšano hitrostjo, saj je cilj že na vidiku. V zadnjih treh kilometrih skušam ujeti ali slediti komurkoli pred sabo in se koncentriram samo na odštevajoče se metre.

Tekmo si želim zaključiti v velikem slogu, saj se zavedam da bo čas zelo dober. Ko pridemo na Bavarski dvor in naprej po Slovenski je vzdušje enkratno. Veliko ljudi, ki glasno kričijo, tulijo in navijajo omogoči vsakemu tekmovalcu, da da še tiste zadnje atome moči iz sebe. To zame pomeni da 21. kilometer odtečem z enako hitrostjo kot prva dva(!), kar mislim da je dobra potrditev pravilne razporeditve moči skozi celotno preizkušnjo. V zadnjem ovinku na Šubičevi znova zagledam Oljo, ki zavija v še en krog, sam pa zavijem proti cilju v katerem nas zopet pričaka ljubljanski župan in nova medalja :D.

Velik napredek pri izboljšanju tempa za kar 20 s/Km, napram spomladanski preizkušnji v Radencih, pa gre pripisati vsaj naslednjim štirim dejavnikom:

Vreme:

Temperatura okrog 10°C na štartu in vreme v Ljubljani na sploh, je bilo idealno za tek. Medtem ko je bila v Radencih velika vročina, ki je sigurno prispevala k slabšim rezultatom od takratnih trenutnih sposobnosti.

Tehnika:

Napredek sem, s pomočjo gradiva, ki ga je moč v izobilju najti na internetu, dosegel v zadnih dveh mesecih. Predvsem sem skrajšal korak in s tem izboljšal položaj stopala in telesa pri pristanku/odrivu. Prej sem pristajal na peto, sedaj pa veliko bolj na srednji in zunanji del stopala. To se občuti predvem pri teku kjer gre trasa rahlo navzdol, saj je moč izkoristiti gravitacijo za povečanje hitrosti brez dodatnega napora!

Thinking about Running Technique

Long Distance Running

Hitting Your Running Stride

Telesna pripravljenost:

Z izvajanjem intrevalnih treningov in srednje dolgih tempo tekov sem precej povečal hitrost in seveda tudi hitrostno vzdržljivost. Od teka v Sežani meseca Marca in verjetno(ni vseh podatkov) tudi od Radencev v mesecu Maju, sem dvignil delovni srčni utrip za 5 utripov/minuto. Prej sem tekel tekmovalni tempo na 166 utr/min, sedaj pa na 171 utr/min. Maksimalni pulz pa je ostal pribljižno enak. V tem času sem izgubil tudi 1 dodaten kilogram telesne teže, napram lanski ljubljanski preizkušnji pa kar 8kg! Napredek v zadnjem letu tako znaša 36 s/Km. Seveda pa nekaj tega odpade tudi na spremembo trase, ki je bila letos bolj ugodna. Upajmo da bo sedaj nekaj časa taka tudi ostala.

Taktika:

... se prične že veliko pred tekmo, ko se je potrebno primerno spočiti in napolniti "baterije" za veliki finale. Letos sem imel tudi nekaj sreče v nesreči, saj mi je poškodba preprečila treniranje v zadnjem tednu pred tekmo, tako da sem bil res dobro spočit [na srečo ali pa tudi ne, pa je poškodba take narave da me med tekom ne ovira. Se pa v vsej svoji "veličini" pokaže že kmalu po ohladitivi in še posebej v naslednjih dneh :( ]. Na sami tekmi pa je potrebno pravilno razporediti moči ter imeti na voljo in seveda tudi zaužiti dovolj pravih okrepčil. Tempiranje tempa(razvidno iz krivulje srčnega utripa) mi je tokrat tudi po zaslugi ogrevanja odlično uspelo, 100ml gela pa je ravno zadostovalo, čeprav bi ga lahko porabil tudi kakšno kapljico več ;).

Sezono sem tako končal na najboljši možen način glede motivacije za prihajajoče priprave na prihodnje leto. Sedaj se moram posvetiti počitku in predvsem sanaciji poškodbe, ki bi se v nasprotnem lahko razvila še v kaj hujšega!

In še rezultati nekaterih ostalih:

Mesto(bruto)	Naziv	Skupni osebni čas	Komentar
13.	Miro Kregar	1h:15':02"	(Ultra)Triatlonec: http://www.kregar.telekom.si/
14.	Jaroslav Kovačič	1h:15':52"	Triatlonec: http://jarokovacic.blogspot.com/
40.	Peter Harnold	1h:19':42"	Triatlonec: http://peter3athlet.blogspot.com/
65.	Janez Klančnik	1h:21':24"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
131.	Abram Miran	1h:26':46"	Triatlonec: http://miranabram.blogspot.com/
389.	Miro Mavc	1h:32':29"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
930.	Danilo Brecelj	1h:39':43"	Sosed, tokrat sem pa te! :)
2710.	Jure Boc	1h:57':57"	Triatlonec & frend: http://www.3ksport.si/

2. Triatlon Krk

2009-09-20T11:00:00.099+02:00

Za piko na i v izjemno dolgi, naporni a zanimivi triatlonski sezoni, sem se še enkrat odpravil na gostovanje na Hrvaško obalo. Tokrat je klub iz Zagreba organiziral tekmo na njihovem največejm otoku, Krk-u. Sam sem se udeležil dirke na olimpijski razdalji, druga varianta pa je bila dva krat daljša, torej dvojni olimpik (P:3Km; K:80Km; T:20Km)! S to tekmo sem želel zaokrožiti poletje in zaključiti letošnjo triatlonsko sezono.

Rezultat:

(prva in druga menjava sta všteti v kolesarjenje)
Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	27':58"	12/4	n/a	n/a
menjava1	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	1h:42':05"	12/4	n/a	n/a
menjava2	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	46':51"	23/8	n/a	n/a

S skupnim časom 2h:56':54"
sem zasedel 13. mesto od 38 in
4/13 v kategoriji.

S klubskim prijateljem Mihatom se v soboto okoli poldneva odpraviva proti omenjni destinaciji. Peljeva se po "klasični" poti: Lj. - Postojna - Ilirska Bistrica - Reka - Krk, na kateri ni nobenih večjih presenečenj, razen tiste, ko že na Razdrtem prevrnem polno pločevinko kokakole in jo izpraznim v armaturo mojega avta :S. Po krajši čistilni akciji vse poteka kot po maslu in v lepem vremenu se nekje okoli 16:00 ure pripeljeva do kvarneskega otoka in kraja Kornić, ki leži na njegovem jugu. Najprej narediva postanek za malico v trgovini bližnje marine, nato pa se prijaviva v apartmaju. Takoj narediva krajši kolesarski trening, namenjen predvsem spoznavanju trase in aktivaciji mišic potrebnih za jutrišnji napor. Po 30min kolesarjenja sledi še ogled tekaške trase, ki poteka ob obali. Tam odkrijeva tudi krčme, kamor se zvečer odpraviva na večerjo in odgled košarkaške tekme med Slovenijo in Srbijo. Okoli 23 ure sva že v postelji, jutranje bujenje pa se začne že ob 7:30 AM. Ko pojeva zajtrk, z odlično marmelado iz fig, odideva 500m nižje, kjer se prijaviva na dirko in popijeva jutranjo kavo. Sledi še ponoven sprehod nazaj do apartmaja, kjer se preoblečeva in pripraviva vso opremo s katero nato odideva v menjalni prostor.

Zaradi oblačenja neoprena čas mine še hitreje in že sva na pomolu, kjer nam organizatoriji delijo še zadnje napotke. Ko skočim v vodo me hladna voda, ki vdre pod neopren, kar malo preseneti, vendar šok ne traja dolgo. Z eno roko se držim za pomol in čakam na štartni signal. Zaradi grenke izkušnje [kateri nočem dodati še slane :)] na Bledu se odločim, da bom začel počasi oz. zmerno hitro. Plava se v trikotniku, ki ga označujejo tri, na žalost bolj slabo vidne boje[al sm pa jz že slep :)]. Prvi del, zaradi plavanja s tokom, oz. valovi mine razmeroma hitro in ne povzroča večjih težav. Ko naredimo prvi obrat, pa se pokaže vsa zahtevnost plavanja v morju. Na srečo veter ni zelo močan tako da tudi valovi niso preveliki, vendar pa te še vedno, ob pomoči soplavalcev, prisilijo k neželjenemu nadomeščanju mineralov :). Plavam v manjši skupinici, ki se periodično formira in ponovno razstavlja. Mislim da sem imel sam kar dobro orientacijo in sem plaval precej naravnost. Mogoče sem imel srečo in so mi smer držali tudi valovi, saj ponavadi odtavam v desno, iz te strani pa so le ti, zaradi plavanja nasproti urnemu kazalcu, tudi prihajali. Ta drugi del se mi je zdel najdaljši čeprav se mi, tudi po obratu na zadnji boji, obala ni preveč hitro pribljiževala. Verjetno tudi zaradi tega, ker sem predolgo vztrajal na desni strani plavalca pred mano. Ko sem odšel na njegovo levo stran sem ga tudi prehitel in se pridružil drugemu, s katerim sem to etapo nato tudi zaključil. S plavanjem sem zadovoljen, saj je bilo kljub dovoljeni plavalni obleki, plavanje v razburkanem morju izjemo zahtevno. Poleg tega naj bi bila trasa še malo daljša od predvidenih 1500m, tako da moj tempo znaša nekje okoli 1':45"/100m oz. kar je v okviru mojih trenutnih sposobnosti.

Ob izhodu iz vode slišim nekaj vzpodbudnih krikov, ki me pospremijo do menjalnega prostora, kjer začuda nimam prevelikih težav s slačenjem neoprena in že sem na kolesu. Sedaj sledi najtežji del tekme, ki pa se ga niti ne zavedam, saj sva si dan poprej z Mihatom ogledala napačno traso! Tista je bila na začetku še težja, tako da mi ni bilo nič žal, da gre tekma najprej dober kilometer po ravnem in šele nato zavije v hribe. Na žalost pa, ko enkrat zavije tja, vse do konca ne pride več nazaj ;). Začne se s krajšim vzponom cca.: 500m, na vrhu katerega je potem tudi drugi obrat, in se nadaljuje s prvim spustom do nevarnega (90°) levega ovinka. Na tem ovinku je bilo kar nekaj nesreč, med drugimi jo je skupil tudi moj cimr Miha, ki pa je na srečo uničil le zadnje kolo in zato moral odstopiti.

Od tu naprej je 3.5Km klanca, katerega naklon pa ni vseskozi oster, tako da mi gre kar dobro. V tem delu se telo privaja na kolo in počasi pozablja na "prijetno" ležanje v vodi. Na poti srečam kar nekaj tistih, ki so prišli iz vode pred mano in jih prehitim ali pa poizkušam držati njihov tempo. Seveda v "varnostni" razdalji, saj vožnja v zaveterju ni bila dovoljena. Ko pridemo na vrh je ves trud poplačan s čudovitim razgledom in vratolomnim, a ne preveč nevarnim, spustom pri katerem pa sem zaradi nepoznavanja terena, odprte ceste in premajhnih "jajc" :), vseeno imel malo rezerve. Moja najvišja hitrost je znašala okoli 77Km/h, medtem ko so nekateri dosegli celo prvo tromestno številko! Spust se mimo kampa v Stari Baški izteče v krajši cca.: 200m dolg klanček, na vrhu katerega je prvi obrat z njim pa tudi okrepčevalnica. Vreme je, kot bi bili sredi Julija in ne Septembra, pravo poletno. Temperatura v senci okoli 30°C in brez oblačka! Peklensko vročino smo malenkost omilili z vodo, potem pa je sledil ponoven vzpon. Seveda po isti poti in človeka kar malo deprimira, ko pomisil da mora sedaj po takem klancu, ko je navzdol kar lep čas letelo čez 70, še v obratni smeri! Poleg vsega pa je to šele prvi krog od dveh in le misel na "dvojne olimpijce", ki jih morajo narediti štiri, mi daje nekaj upanja in motivacije da zadevo dokončam. Kot po Murphy-ju pa v času mojega vzpona preneha pihati še ugoden hrbtni veter in tako soncu omogoči, da se v popolnosti izživlja nad mano :S.

Po tej torturi, na drugi strani sledi dolg spust, ki vsaj za malo prežene muke iz spomina. Kmalu po drugem obratu oz. zaključku prvega kroga me dohiti "stari" prijatelj Miran iz Krškega, ki se mu plavanje tokrat ni preveč posrečilo. Na vzponu me tudi prehiti in si do teka privozi nekaj minut prednosti. Na kolesu sem zaužil le 100ml gela, kar pa je bilo za tako težko progo odločno premalo. V drugem krogu je zato intenzivnost poganjanja pedal precej padla, zadnji vzpon iz Baške pa se je vlekel kot ponedeljek, čeprav je bila še vedno nedelja :). Prvič so me med tekmo doletele tudi tako črne misli, da sem si sam pri sebi rekel: "Tukaj me ne bo več!". Na glas pa se je to slišalo kot preklinjanje vsepovprek. Ko končno pridem na edino pravo ravnino tik pred ciljem, srečam vodilnega tekmovalca iz Italije in ga seveda prehitim. Tukaj naj omenim le "manjšo" podrobnost, da sem bil jaz s kolesom on pa je tekel. In to že v cilj! :)

Druga tranzicija ob Martinovi spodbudi, z nekaj težavami pri obuvanju superg, mine hitro in že sem v zadnji tretjini tekme. Ko komaj dobro pridem iz menjalnega prostora, že srečam Davida na poti v cilj. Mislim si: "Mater! Boljš je bit hiter, se vsaj manj časa mučiš" :). Prvi kilometer ni težak samo zaradi privajanja nog na tek, temveč tudi zaradi še vedno velike pripeke in turobnega dejstva, da tečemo po bankinah prometne ceste. Trasa nato k sreči kmalu zavije v marino, ki je precej bolj prijazna za oko, pljuča in noge, saj tečemo po lesenem pomolu ob katerem so privezani veliki in še večji :) gliserji ter jadrnice. Na izhodu iz marine nas pričaka prva okrepčevalna postaja, ki je nadvse potrebna. Pograbim dve plastenki vode od katerih si več kot eno polijem preko razgretega telesa po zunanji strani, preostanek pa po notranji in nadaljujem s tekom ob obali oz. plaži. Med tem opazim da so v moji bližini tudi štafetni tekmovalci, ki pa torej niso v moji konkurenci zato se mi na njih ni potrebno ozirati, čeprav me prehiti tudi kakšen, ki to ni :). Na prvem in edinem obratu je zopet na voljo voda, zato ponovim vajo izpred dobrih 10 minut. To je tudi edina priložnost za vpogled v "dogajanje" za mano in ko vidim da pred hrvaškim tekmovalcem, ki sem ga prehitel že na kolesu, nimam veliko prednosti le ta pa se približuje z veliko hitrostjo, malenkost dvignem svoj tempo. Kljub temu pa to ni bilo dovolj in dobra 2km pred ciljem me prehiti, kar mi zbije motivacijo.

Vseeno nadaljujem za njim v svojem tempu in ker ga še imam v vidnem polju opazim, da se nazaj čez marino ne vrača po pomolih, temveč seka pot po parkirišču med jadrnicami na suhem(hm, le kje je šel prvič?!). Sam se odločim da grem po isti poti, saj nimam namena goljufati(samega sebe!) pa tudi logično se mi zdi, da če je pot v eno smer dolga 5km, je za 10Km potrebno dvakrat preteči natanko enako pot! Mogoče me to ali pa le list z markacijo poti, ki ga je veter obrnil, zavede in na pomolih odtavam v slepo ulico, na koncu katere bi lahko le ponovno skočil v vodo in zaliv preplaval, namesto obtekel. To mi seveda ne diši preveč, zato se obrnem in odidem nazaj na pravo pot. Ravno v trenutku, ko sem ugotovil da sem zašel, pa priteče mimo drug tekmovalec, ki si tako pridobi kakih 200m prednosti. Bil je sicer član štafete, a takrat še nisem bil siguren v to. S to prednostjo potem tudi konča v cilju, saj ni bilo več moči da bi ga ulovil pa tudi motivacija mi je zaradi take napake še bolj padla. Prepričan sem, da v primeru da napake ne bi naredil, bi do cilja imela še zanimivo "bitko", čeprav bi bill šprint zaradi skal med cesto in plažo, zelo težak. Tega mi je najbolj žal, saj za mano potem nekaj minut ni bilo nikogar in zaključek ni imel tistega pravega tekmovalnega naboja. Kljub temu sem s tekom lahko relativno zadovoljen, saj je bilo na 9.5Km dolgi progi ob veliki vročini in "ubijalski" kolesarski etapi, težko pokazati kaj več kot tempo 4':56"/Km.

Čeprav sem med samo tekmo obupaval in razmišljal, da se ne bi več matral po tako zahtevnih trasah, sem že kmalu po koncu spremenil svoj pogled na situacijo. Naslednje leto bi se rad ponovno preizkusil na "kralju" olimpijskih distanc in predvsem na kolesarskem delu pokazal več kot letos. Sedaj je čas za zimski premor, počitek in nato treniranje za prihodnje leto.

C U next year(hopefully)! ;)

7. Triatlon Bled

2009-09-05T10:30:00.085+02:00

Bled je zopet, v organizaciji kluba Trisport iz Kamnika gostil tekmo, ki šteje za državni naslov v triatlonu na olimpijski distanci (P=1500m, K=40Km, T=10Km) . Tudi letos nas je pričakalo bolj žalostno vreme, ampak na koncu le ni bilo tako slabo kot so napovedovali oz. s(m)o se bali.

Cilj, izboljšati rezultat v enem letu za 10 minut(glej 6. Triatlon Bled) je bil, zaradi velikega napredka med letom, revidiran in navzgor popravljen na -20 minut. Z veseljem sporočam da mi je namera, pa čeprav le za nekaj sekund, tudi uspela!

Zopet pa sem imel tudi to srečo da sem se, pa čeprav le za trenutek (točno na 1 minuti posnetka), pojavil na nacionalni televiziji pri športnih novicah :D.

Rezultat:

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	29':04"	47/15	34':26"	-5':22" / 15.6% / -19
menjava1	1':04"	36/10	1':12"	-0':08" / 11% / -14
kolo	1h:11':43"	44/14	1h:19':11"	-7':28" / 9.4% / -14
menjava2	0':57"	41/11	1':34"	-0':37" / 39% / -43
tek	47':04"	57/20	53':50"	-6':46" / 12.6% / -27

S skupnim časom 2h:29':55"
sem zasedel 50. mesto od 104 in
15/35 v kategoriji.

Po zelo kratki noči, saj zopet kljub utrujenosti celega dne nisem zaspal pred polnočjo, vstanem ob 7 uri in 20 minut. Poleg zajtrka me čakata le še pumpanje gum in priprava športnih napitkov. Ob 8:10 sem že na poti proti gorenjskemu biseru.

Voda v jezeru ima, za plavanje idealnih 22.5°C, tako da neopren ni dovoljen. Potrebno se bo zanašati le na lastne sposobnosti! Po kratkem ogrevanju, kjer začutim da imam v rokah primerno moč, se na štartu postavim kar v drugo vrsto. Letos, v nasprotju z lanskim, ko je bil štart s skokom iz pontonskega mostu, so se odločili za štart iz vode.

Takoj na začetku začnem "na polno", kar lahko označim kot edino večjo napako na tekmi. Na srečo se je potem vse dobro izteklo, vendar pa si tega, da napako naredim takoj ko je le to mogoče, ne smem več privoščiti! Posledica prehitrega začetka je odtavanje iz smeri, prebitje meje srčnega utripa, ki omogoča optimalno hitrost in veliko popite vode :S. Počutje je bilo tako slabo, da sem celo pomislil na reševalce, ki so nas spremljali v čolnih in le zaradi tega občutka varnosti, tudi nadaljeval. Po cca.: 400m pridem nazaj v svoj ritem in tekma se lahko zame ponovno začne. Do tukaj je bilo le eno veliko matranje :S. Ko zaključim s prvim krogom sledi izhod in skok nazaj. Tudi to se mi ne posreči in potrebno je odstranjevanje vode in popravljanje plavalnih očal. V drugem krogu izberem dobro linijo, vmes pa začutim tudi obdobje ko mi gre dobro. Kakih 200m pred ciljem me vendarle "pobere", tako da zaključek ni optimalen. Po pričevanju drugih je bila proga daljša za kakih 100m, tako da je moj tempo znašal okrog 1':50"/100m s čimer sem lahko relativno zadovoljen oz. je to moja trenutna sposobnost.

Po solidno izvedeni menjavi se, na spodnjem ravninskem odseku trase, priključim prvi zasledovalni skupini(Kovačič, Seme, ...), ki pa ima seveda že en krog prednosti. To je razvidno tudi iz prej omenjenega video posnetka na TV SLO. Komaj jih ujamem že je na vrsti, sicer položnejši od dveh a vseeno, klanec! Ta me takoj "pribije" na realna tla in naprej nadaljujem v svojem tempu. Danes imam, verjetno tudi zaradi napake pri plavanju, bolj slabe noge in zavem se, da bo na kolesu potrebno iti "z glavo".

Na srečo dežja in mraza ni bilo, pa tudi cesta je bila bolj suha kot ne, zato mi ni bilo nič žal, da sem anorak pustil v menjalnem prostoru. Po prvem obratu in spustu, me luknje na cesti v veliki Zaki še pošteno pretresejo, nato pa sledi glavni vzpon dolg cca.: 500m. Na srečo je največja strmina nekje na njegovi polovici, tam pa je tudi asfalt najboljši(gladek!). Občutek ko prideš na tako podlago je, kot bi dal eno prestavo nižje, to pa je seveda zelo dobrodošlo :D. Prvi krog odpeljem sam, kasneje pa mi na klancu "pomagata" starejši tekmovalec in mlada tekmovalka iz Češke (Eva Kolomazniková - tudi en krog pred mano, saj so ženske štartale 5 min prej). Seveda gre bolj za pomoč pri motivaciji držanja tempa, saj zaradi nizkih hitrosti zaveterje nima nekega večjega pomena, na spustih in ravnini pa sem tako in tako odšel naprej. Šest krogov je na Bledu kar dolgih čeprav, ko skoraj zgrešim uvoz v "bokse", izgleda kot da bi šel rad še kakšnega :).

Na kolesarjenju, ki je vedno najdaljši segment tekme, sem nominalno glede na lani pridobil največ časa, medtem ko je relativni napredek celo najmanjši(cca.: 10%)! Proga je bila sicer dolga 37Km na njej pa smo naredili 480 višinskih metrov, moja povprečna hitrost je znašala 30,5 Km/h.

Druga menjava je letos precej hitrejša, saj zaradi uporabe tekaških copat namenjenih triatlonu, zamudno navlačenje nogavic ni potrebno. Na teku je začetek ponavadi vedno težak, vsaj dokler se noge ne navadijo in tako je tudi tokrat. Ravno ko pridem iz menjalnega prostora mi nasproti priteče David, zaradi spremljevalca na kolesu pa vem da je trenutno v vodstvu. Sam v svojem "polžjem" tempu nadaljujem in že čez nekaj trenutkov me David ujame ter prehiti. Najboljši so že v zadnjem krogu, medtem ko mene čakajo še nepolni trije. Kmalu po uvodnih kilometrih trdota v nogah popusti, ob zaključku kroga pa mi dodatnih moči vlije še zavzeto navijanje gledalcev, ki so zbrani pri okrepčevalni postaji.

Med tem se med oblaki prikaže celo sonce, ter tako Bled prikaže v idilični podobi, kakršno si vsi skupaj tudi zaslužimo. V drugem krogu se mi priključita dva tekača, ki sta ravnokar začela s tekom in imata zame primeren tempo. Skozi celoten krog se menjavamo pri narekovanju tempa, zato je po občutku ta krog kar hiter. Na drugem obratu sledi nova doza navijanja, ki ponovno dvigne nivo adrenalina. Ta me drži prvo polovico kroga, ki je rahlo navkreber, potem pa zaradi bolečin na obeh straneh v predelu trebušne prepone spustim tempo[in ne dušo :)]. Zaradi tega se mi tudi ciljni šprint žal ni izšel. V zadnjih 200 metrih me prehiti še zadnji tekmovalec, ki tako v cilj prinese 5 sekund naskoka, kjer si zasluži tudi krepki stisk roke in čestitke.

Ko tik pred ciljem zagledam uro, na kateri piše 2h:29' ter sekunde, ki se bližajo številki 60, naredim le še nekaj hitrih korakov in že lahko zmagoslavno dvignem roke pod nebo - cilj je dosežen :D. Kot običajno je tudi tokrat rezultat teka moj najslabši del tekme, vendar sem glede na valovitost trase s tempom 4':42"/Km, kar zadovoljen.

Po glavni tekmi dne sledi "tuširanje" v jezeru, pospravljanje opreme, nato pa ogled tekme triatlona za vsakogar, kjer so ravno tako nastopili predstavniki kluba ter udeležba na podelitveni slovesnosti, nato pa pot domov.

In še rezultati ostalih:

Mesto (Abs/Kat)	Naziv	Klub	Rezultat	Komentar
1/1	David Pleše	TK Ljubljana	1h:55':16"	Zmagovalec, bravo!
19/4	Miran Abram	TK Krško	2h:16':20"	Lani na 3atlon za vsakogar, letos olimpik. Bravo!
23/9	Miro Mavc	TK Ljubljana	2h:18':04"	Najboljši iz kluba, poleg Davida seveda ;) Bravo!
24/2	Debenec Bojan	TK Ljubljana	2h:18':18"	Državni prvak med veterani III. Bravo!
55/1	Konstantin Preradovič - Miki	Polet	2h:34':49"	Znani slovenski večkratni IronMan. Prvi med veterani IV. Bravo!
64/25	Sebastjan Štravs	TK Ljubljana	2h:38':40"	Povratnik po poškodbi. Bravo!
69/27	Elvis Požek	TK Ljubljana	2h:43':03"	Bravo za borbo kljub premraženosti
85/32	Srečko Meolic		2h:48':30"	Prvič na Bledu in olimpiku! Bravo!
86/4	Stanislav Kermelj - Slavc	TK Ljubljana	2h:48':52"	Od lani izboljšal čas za 2 minuti. Bravo!
99/1	Maks Stopar	TK Ljubljana	3h:07':52"	Prvi med veterani VI. Bravo!

3. Kostrenski triatlon

2009-07-25T17:00:00.072+02:00

Za zadnjo tekmo prvega dela sezone, pred poletnim "premorom", sem si izbral še triatlon na morju, ker me je zanimalo kako se plava v slani in valoviti vodi, pa še obdobje je nadvse primerno za izlete v obmorske kraje. Ker pri nas tovrstnih prireditev ni, sem se odpravil na sosednjo Hrvaško, točneje v Kostreno pri Rijeki. Tam se odvija tekma v različici sprint(P:750m; K:20Km; T:5Km), ki šteje tudi za Jadranski pokal, zato je konkurenca mednarodna in zelo močna.

Zaradi pomanjkanja zanimanja/časa med ostalimi klubskimi sotekmovalci, me tokrat spremljajo "le" izletniki/gledalci/navijači/fotografi: Tomi, Tanja in Jerneja.

Rezultat:

(prva menjava je všteta v plavanje, druga menjava je všteta v kolesarjenje)
Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	15':40"	59/9	n/a	n/a
menjava1	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	35':26"	49/10	n/a	n/a
menjava2	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	23':46"	71/20	n/a	n/a

S skupnim časom 1h:14':52"
sem zasedel 50. mesto od 110 in
10/30 v kategoriji.

Ob 8:00 AM se zberemo na jutranji kavici ter kmalu odrinemo na pot dolgo pribljižno 130 Km. Pri Postojni zavijemo z avtoceste proti Ilirski Bistrici in ko med potjo slišimo, da je čakalni čas na mejnem prehodu Jelšane 1h:15', nas zajame slabo počutje :S. K sreči nas prijatelj Zio preko telefona usmeri na nek drug mejni prehod, kjer pa čakalne dobe in vrst sploh ni! Z novim nasmehom na obrazih nato nadaljujemo po Hrvaški avtocesti in na srečo tik pred zamaškom pri Rijeki zavijemo z nje. Rijeka je kar veliko in razpotegnjeno mesto stisnjeno med hribom in morjem. V samem centru je precejšnja gneča in zmeda z enosmernimi ulicami. Ko zgrešimo odcep, ki cesto pripelje k morju, nam ne ostne drugo kot da se ponovno vrnemo na avtocesto/obvoznico in v Kostreno pripeljemo z druge strani. Po malo daljši poti, okoli poldneva, vendarle prispemo na mesto dogodka, kjer je možno parkirati v neposredni bljižini menjalnega/ciljnega prostora. Glavna tekma se prične šele ob 17:00, zato dan nadaljujemo v lokalu, na plaži in v čistem(!) morju.

Uro pred štartom pričnem s pripravami in ko sem bil 10 min pred uro do kolen v vodi, ugotovim da nimam vseh podatkov o kolesarskem in tekaškem delu. S tem pa se takrat nisem obremenjaval, saj sem imel v mislih le skok v drugi krog plavanja iz cca.: 1.5m visokega pomola!

Takoj po štartu je velika gneča, zato seveda poizkusim tudi nekaj Hrvaškega morja :). Prvi krog kar hitro mine pa tudi plavanje mi dobro uspeva, saj uspem držati svojo skupino in ne delam prevelikih napak, kljub temu da prvo bojo pravilno obplavam bolj po sreči kot načrtno. Na izhodu iz vode nam pomagajo organizatorji, ki vsakega tekmovalca primejo za roko in potegnejo, da lažje prestanemo preskok iz vodoravne v navpično lego telesa. Ker so nas pred začetkom opozorili na prihajajočo oseko in ker je pulz zelo visok, poleg tega pa se mi še rahlo vrti v glavi, se odločim za skok na noge.

Drugi krog se že malo bolj vleče in ko po prvi boji naredim še nepotreben "izlet" si želim samo, da bi bilo čim prej konec. Valovi nam sicer niso povzročali težav, ker je bilo morje v zalivu mirno, sem pa popil kar nekaj slane vode, ki pusti slab/slan občutek v želodcu in ustih. Tolažim se z mislijo, da zaradi zaužite soli vsaj s krči ne bi smelo biti težav :).

Po prvi menjavi, ki je zaradi navlačenja številke, očal, čelade in obuvanja malo daljša, uspem držati skupino v kateri sem prišel iz vode. Na mojo nesrečo sledi takoj krajši, a strm vzpon na katerem mi skupina pobegne. Kot sem rekel nisem vedel koliko krogov moram odpeljati, zato vprašam edinega iz skupine, ki je še ostal z mano, koliko jih je. Ko mi pove da tri, se odpeljem naprej in tako prvi krog dolg cca.: 7Km vozim kronometer. Trasa je valovita, nagaja pa nam tudi veter, ki pa vsaj malo

(Jaz priključim iz ozadja)

omili žgoče sonce. Kmalu po začetku drugega kroga me ujame skupina sedmih, kateri se z lahko priključim, saj tempo ni prehud. Do konca nato odpeljemo skupaj, vmes pa tudi sam nekajkrat, a le za kratek čas, prevzamem narekovanje tempa. Po zadnjem obratu eden izmed "šleparjev" poizkuša z napadom, ki pa ga jaz uspešno pokrijem, tako da tudi ostali obdržijo priključek. Na koncu te etape je zopet tisti klanec, ki smo ga morali enkrat, v nasprotni smeri, že premagati. Spust je strm, zavit in zahteven zato ne poizkušam nič dramatičnega in med zadnjimi pripeljem v bokse.

Druga menjava je precej hitrejša a se mi tekmeci, s katerimi sem sočasno zaključil kolesarski del in so očitno precej boljši tekači, takoj oddaljijo.

Po nekaj uvodnih metrih zagledam cca.: 20m pred sabo mladega hrvaškega tekmovalca iz Pule. Odločim se ga držati na tej razdalji in mogoče na koncu celo prehiteti. Ker tudi za tek nisem vedel kakšna je proga sem mislil, da je potrebno odteči dva kroga. Zato me je zelo presenetilo, ko smo na odcepu nadaljevali naravnost, namesto da bi zavili navzgor proti cesti po kateri smo prej kolesarili. Tekaški del je bil v prvem delu dolgem 2.5Km, speljan ob obali po ozki, a lepi potki. Vmes sta bili dve okrepčevalnici na katerih smo se lahko malo zmočili in odžejali ter tako omilili večerno poletno pripeko. Druga od teh je bila pri obratu, ko je cesta zavila ostro navzgor, saj smo se v slabih 100m povzpeli za vsaj 20m. Moja "tarča" mi med tem pobegne na cca.: 50m in že sem pomislil da ne bo nič od mojih načrtov.

Ko pa pridem do prej omenjenega obrata vidim, da je mladi Nikola shodil in ponovno se mi povrne motivacija. Do vrha klančka ga ujamem, takrat pa tudi on pride nazaj do sape in ponovno se mi oddalji na kakih 30m. Tedaj sem vedel, da moram le še počakati na naslednji vzpon in moj bo! :) Tako strmih kot prejšnji sicer ni bilo več, vendar pa sem se še iz kolesarskega dela spomnil, da je trasa valovita, pri teku pa se vsak naklon cestišča takoj odrazi na hitrosti tekmovalca!

Nekje na pol poti nazaj se napovedano tudi zgodi in ko ga ujamem še malenokst dvignem tempo, da mu ne bi prišlo slučajno na misel, da mi lahko sledi. V tem trenutku pa tudi mene prehiti tekmovalec iz Slovenije, ki ima občutno višji tempo. Mislim si: "če si pa tako dober, ti pa nimam kaj!" in nadaljujem v svojem ritmu. Ko na cesti zagledam oznako za četrti kilometer vem, da je konec trpljenja blizu, zato je čas za še zadnji pospešek. V ozadju slišim globoko sopenje nekoga, ki se mi pribljižuje. Od "strahu" da je to Nikola, si ne upam niti pogledati in le poizkušam iztisniti svoj maksimum. Ko me kakih 300m pred ciljem "čuha puha" končno ujame, vidim da je to nek Italjan in si kar malo oddahnem :). Poizkušam ga "prijeti", vendar mi na zadnjem spustu nazaj proti menjalnemu prostoru toliko pobegne, da do cilja nimam več priložnosti in tako za njim zaostanem za 10 sekund :S.

V cilju me pričakajo moji trije navijači, ki pa žal niso vedeli da se tekma, predvsem kolesarski in deloma tekaški del, odvija tudi na le dobrih 100m oddaljenem hribčku! V cilju sledi takojšnja osvežitev z vodo in sadjem, potem pa tuširanje na plaži z ledeno mrzlo vodo in pospravljanje opreme. Da bo izlet popoln, se nato odpravimo še v bližnjo picerijo na zasluženo večerjo in malo Ožujsko :D.

Z rezultatom, prireditvijo, organizacijo in predvsem celotnim dnevom, sem zelo zadovoljen. Celo tako, da se je tekma uvrstila tudi na koledar za prihodnje leto :D.

Zahvala tudi mojim navijačem in nasvidenje oz. doviđenja, Kostrena!

1. Triatlon Velenje

2009-07-11T14:00:00.004+02:00

Ta vikend je bil na sporedu pravi, klasični triatlon v svoji olimpijski različici. Razdalje so bile malenkost drugačne od previdenih vendar v skladu s tolerancami, ki jih dovoljuje pravilnik. Plavalni del je bil vsaj za 100m daljši, torej okoli 1.6Km; kolesarjenja je bilo malo manj, okoli 36Km; zato pa je bilo potrebno odteči 11.7Km namesto 10. To je že moj drugi olimpik v tej sezoni oz. v zadnjih dveh tednih(!) ter tretji v karijeri.

Ponovno je moj sopotnik in prevoznik(hvala!) klubski kolega Stane, na tekmovališču pa naju pričakajo še ostali člani kluba TK Ljubljana: Janez in Kristina, Matjaž "Iron" Kovač ter eden najboljših triatloncev v državi, so-organizator in povratnik po poškodbi, David Pleše.

Rezultat:

(druga menjava je všteta v tek)
Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	28':59"	23/4	n/a	n/a
menjava1	0':42"	22/6	n/a	n/a
kolo	56':57"	16/3	n/a	n/a
menjava2	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	55':17"	34/10	n/a	n/a

S skupnim časom 2h:21':56"
sem zasedel 21. mesto od 47 in
4/12 v kategoriji.

S Stanetom se dobiva ob 10:00AM in brez težav prideva do Velenja tam pa malo tavava po ulicah, dokler končno ne najdeva dovoza do jezer.

Po formalizaciji dejstva da tekmujem na lastno odgovornost sem uspešno prijavljen na tekmo in lahko se začne standardni ritual. Najprej kratka osvežitev v bližnjem lokalu, kjer tokrat nisem naročil kave, saj sem prvič poizkusil che-guarano, nato pa sledijo pomembnejša opravila. Priprava kolesa in oblačenje tekmovalnega dresa mi ne vzame veliko časa, povsem obratno pa je z zaščito pred soncem, ki v tem času kar močno pripeka. Ko nanesem 2-3 sloje zaščitne kreme in pripravim opremo v menjalnem prostoru, se lahko začne ogrevanje. Ker sem brez primerne obutve se moram zadovoljiti samo z ogrevanjem oz. ohlajanjem v vodi. Voda ima 22°C, kar je točno nad mejo ko se lahko uporabijo plavalne obleke. Po slabi minuti mraz mine in tudi kasneje nima negativnih vplivov. Pred štartom, ko smo bili do kolen v vodi in poslušali napotke organizatorja, pa vendarle nisem vedel ali me trese od napetosti ali od mraza. Verjetno oboje :).

50m po štartu je še nekaj gneče nato pa se že naredi dovolj prostora za spodobno plavanje. Ker je vidljivost dokaj slaba se skušam ravnati po mehurčkih, ki jih drugi puščajo za sabo in s tem izkoristiti prednost plavanja v ozadju. Do prve boje gre brez problemov, na obratu pa imam nekaj težav z bojami, ki pa jih uspem rešiti in tako štirje skoraj istočasno zaključimo s prvim krogom. Sledi kratek tek ob obali in skok iz pomola v še drugi in zadnji krog. Skok mi zaradi precej plitke vode ne uspe najbolje in v očala mi vdre malo vode, ki jo moram odstraniti. Kljub temu se uspem držati dveh pred mano, s katerima plavam že od začetka. Na obratu pri boji se odločim da malo znižam tempo in do konca si konkurenta nabereta cca.: 30m prednosti.

Po zaključku plavanja sledi kratek tek navkreber do menjalnega prostora iz katerega z Janezom odideva skupaj. Takoj se prilepim za njega in v nekaj 100m že ujameva tekmovalca pred nama. Šele ko sem prišel iz vode sem opazil da je začelo deževati, cesta pa je bila že krepko mokra in spolzka. Bolj kot ves trud, ki sem ga zaman vložil v zaščito proti soncu me je skrbela varnost na ovinkih ter krči, ki so se pričeli pojavljati v zadnjih stegenskih mišicah.

Na srečo so krči po nekaj kilometrih minili in tudi v klanček na drugi strani trase sem lahko sledil skupini, v karteri je bil Janez vsekakor najmočnejši. Po štirih krogih, nekje na polovici proge, nas ujame hitrejša skupina kateri se priključimo za naslednje tri kroge. V tem času začne še močneje pihati in padati, kar zame pomeni še težje delo, pa že tako se skupine komaj držim! Zadnji krog, ko "vlačilci" zapeljejo na menjavo, se Janez odloči za solo vožnjo, ostali pa složno nadaljujemo do zaključka. Janez si s tem privozi slabih 30 sekund naskoka, kar je dovolj da ga na teku vse do cilja več ne srečam.

Menjava s kolesa mine brez posebnosti in lahko se podam v zadnjo etapo preizkušnje. Kljub temu da je dež skoraj ponehal pa nimam pretiranega razloga za zadovoljstvo. Ker sem na kolesu verjetno malo preforsiral, poleg tega pa zopet(!) tik pred tekom zaužil nekaj gela, me začne tiščati v želodcu. To seveda negativno vpliva tako na hitrost kot tudi na počutje in posledično na občutek za minevanje časa.

Po prvem krogu, se mi zdi kot da sem pretekel že 5Km in ne le 2.3Km! Na to vpliva seveda tudi dejstvo, da takrat še nisem vedel da je tekaški del podaljšan. Ko na zaključku kroga vprašam sodnika koliko krogov moram preteči, je to bolj retorično vprašanje z upanjem, da sem si mogoče narobe zapomnil in da vendarle tak krog ni potrebno preteči kar petkrat! Na zaključku drugega kroga napetost v trebuhu popusti, dodatno motivacijo pa mi da tudi vspodbuda Miloša, trenerja iz Ribnice. V naslednjih dveh krogih sicer tempo ostane pribljižno enak, vendar pa je napor za dosego le tega precej bolj znosen.

Zadnji krog začnem enako potem pa srečam tekmovalca, ki je s tekom komaj pričel, to pa je tudi njegov prvi triatlon. Nekaj izmenjanih besed me spomni da bi vendarle lahko odtekel malo hitreje, zato to tudi naredim. Po obratu na polovici kroga zagledam pred sabo še enega tekmovalca in zadam si cilj da ga do konca kroga tudi ujamem. Ko mi to, le 200m pred ciljem tudi uspe, opazim da je to moj klubski kolega Stane, ki pa ima pred sabo še dva kroga. V cilju me pričaka že rahlo zdolgočaseni Janez, saj me je prehitel za kar dobrih 9 minut.

Po kratkem počitku sledi tuširanje s toplo vodo, pospravljanje opreme in odhod na osrednje prizorišče, kjer delijo vroč golaž in sladko sadje, malo kasneje pa še medalje in pokale ;).

Z rezultatom plavanja, kjer sem držal tempo vsaj 1':49"/100m in kolesarjenja, kjer je povprečna hitrost znašala 38Km/h, moram biti zadovljen.

Tek mi tudi tokrat ni preveč dobro uspel, vendar pa tudi tempo 4':43"/Km ni tako slab, da bi pokvaril pozitivne vtise današnjega dne, pa čeprav sem v kategoriji zasedel nehvaležno četrto mesto. V tolažbo mi ostaja dejstvo da ste me prehitela dva večkratna IronMan-a! ;)

Zahvala za foto-video materijal pa gre tokrat na dva konca in sicer, Neni in Kristini.

7. Akvatlon Jesenice

2009-07-03T18:00:00.057+02:00

Na pobudo klubskega kolega Miro-ta sem se tokrat prvič preizkusil še v podzvrsti triatlona, ki se imenuje akvatlon. Za to mu bom, kot se bo iskazalo, večno havaležen. Disciplina zajema plavanje(1000m) in tek(3.75Km), kolesarjenja pa ne vključuje. S tem pa se precej zmanjša logistična kompleksnost tako za organizatorje, kot tudi za udeležence.

Tekma, v organizaciji tamkajšnjega športnega društva, ki se nahaja tudi v koledarju tekem TZS, se je odvijala v okolici bazena Ukovo na Jesenicah. Le ta se nahaja v idiličnem gorskem okolju, nad njim pa se dviguje tudi 10m visok stolp za skoke v vodo.

Rezultat:

(Menjava je všteta v tek)
Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	16':54"	3/3	n/a	n/a
menjava1	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	19':05"	4/4	n/a	n/a

S skupnim časom 35':59"
sem zasedel 3. mesto od 7 v kategoriji
oz. 3/14 absolutno

Tudi tokrat smo, za štart predviden ob 18:00 uri, prišli s precejšno rezervo, saj je zaradi avtocestne povezave pot trajala le cca.: 45 min. Pred prijavo smo tako imeli čas za kavico in opazovanje pogumnih fantov in deklet, ki so si upali skočiti z vrha stolpa. Zopet smo imeli srečo tudi z vremenom, ki je sicer po izgledu grozilo, kasneje pa samo malo poškropilo naša, takrat že ogreta, telesa.

Po krajšem odmoru se z Mirotom odpraviva na ogled tekaške proge, saj sva oba tukaj prvič in trase še ne poznava. Proga je dobro označena z znaki in puščicami nasprejanimi po tleh. Slednje je potrebno, saj gre prireditev nekaterim domačinom po stari gorenjski navadi v nos. To dokazujejo s premikanjem znakov s pušcicami v napačne smeri, kar je lani zavedlo nekatere tekmovalce, letos pa jim namera ni upela! :D

Pred štartom se po predvideni hitrosti razporedimo po bazenu in naredimo nekaj dolžin za spoznavanje ploščic bazena :). Takoj po štartnem signalu se kasnejši zmagovalec Nejc Pogačnik prične hitro oddaljevati in takoj mi je jasno da je prvo mesto oddano. Sam plavam v svojem tempu okoli 1':40"/100m oz. točno 1':41.4", kar na koncu zadostuje za čas tik pod 17 minutami. Želja je bila vsaj 17':30", zato sem s plavalnim delom zadovoljen. V prvih 300m metrih čutim nekaj nelagodja, potem pa se mišice ogrejejo in nadaljevanje gre lažje. Čeprav smo se prvi trije dogovorili, da v izogib trkom plavamo krožno tik ob progi, pa Miro na to v nekem trenutku pozabi, zato pride med nama do čelnega trčenja. Nesreča nima, razen prekinitve ritma in nekaj izgubljenih sekund, nobenih posledic zato oba nadaljujeva.

Iz vode pridem 39" sekund za Mirotom kar v razdalji pomeni okrog 40m oz. ena slaba dolžina bazena. Nejc je imel pred njim še dodatnih 3':20" naskoka! Pri menjavi imam nekaj težav z obuvanjem superg, saj zaradi mokrih nog le te ne zdrsnejo lepo na svoje mesto. Po tekmi dobim namig, da se splača notranjost obuvala namazati z magnezijem, ki vso vlago z noge hitro popije.

Na začetku teka sledi tek po stopnicah in dvig za kakih 20 višinskih metrov, da pridemo iz bazenskega kompleksa, nato pa dober kilometer rahlo vzpenjanjoče se makedamske proge. To je najlažji del, saj nato sledi obrat in dobrih 400m vzpona, ki se na krajšem odseku skoraj postavi pokonci. Na drugi strani je enako strm in zavit, deloma asfaltiran spust, ki pa mi ni všeč, saj pomoči gravitacije ni lahko izkoristiti. Na tekmi je bilo potrebno odteči dva kroga. V obeh pa sem, tudi najtežji del, uspel preteči brez da bi shodil, zato sem tudi s tekom lahko zadovoljen.

V cilju sem takoj dobil potrdilo da sem uvrščen na tretje mesto, kar sem predvideval že skozi celotno tekmo. Kljub pomanjkanju številčnejše konkurence bo šla ta tekma v anale z zlatimi črkami, saj je to prva medalja v moji karieri :D. Po kratki, a sladki zaključni slovesnosti in podelitvi medalj, se odpravimo nazaj v prestolnico, vmes pa se v okolici Kranja ustavimo še na zasluženi večerji.

Naslednji akvatlon na tej lokaciji bo 27.8.2009. Če bo le mogoče, se ga bom ponovno udeležil ;).
Na koncu pa bi se rad še zahvalil Mirotovi spremljevalki Tini, ki je zaslužna za levji delež foto materijala ter Mirotu za šoferske usluge.

13. Zagreb open - Triatlon

2009-06-27T10:30:00.089+02:00

Piko na i, v zelo aktivnem mesecu juniju, je postavila moja prva tekma v inozemstvu. Za ta mejnik v svoji kratki karieri tri-atleta sem izbral sosednjo, prijateljsko državo Hrvaško ter tekmo v njenem glavnem mestu, ki šteje tudi za naslov državnega prvaka v disciplini Olimpik(1.5-40-10). Kljub temu da je bila letos, glede na preteklo leto, konkurenca precej okrnjena, pa je bilo število konkurentov ("dame" so izključene) celo večje (lani 74). Poleg domačinov tekmovalci prihajajo iz sosednjih držav Srbije, Italije in seveda Slovenije.

Dogodek pa sem izkoristil tudi za obisk sorodnikov, ki živijo v manjši vasici kakih 80Km oddaljeni od metropole. Tako sem zopet združil prijetno s koristnim :D.

Rezultat:

(prva in druga menjava sta všteti v kolesarjenje)
Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	29':24"	27/12	n/a	n/a
menjava1	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	1h:1':51"	25/13	n/a	n/a
menjava2	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	45':16"	30/13	n/a	n/a

S skupnim časom 2h:16':31"
sem zasedel 26. mesto od 77 in
10/31 v kategoriji.

Prireditev se odvija v športnem parku Jarun, ki je prvenstveno namenjen veslaškim tekmovanjem in rekraciji Zagrebčanov. Ker nihče od nas tam še ni bil, smo si vzeli veliko rezerve in se na tekmo, ki se je začela ob 10:30, odpravili že ob 6:30 AM. Tokrat sta me spremljala stric Ivo in njegova vnukinja Nikolina, ki ima tudi zasluge za del foto materjala.

Pot je potekala brez težav, jezero Jarun aka. "Zagrebačko more" ni bilo težko najti, saj so cestne oznake zelo jasne, pa tudi organizator se je potrudil z objavo zemljevidov. Po uspešni prijavi na tekmo smo imeli dovolj časa za obisk najbližje kavarne, kjer sem zaužil še zadnji "doping": kava & kakav. Ker je organizator zaradi letošnjega "slabega" poletja(voda 19°C) dovolil plavalne obleke, je bilo potrebno s pripravami začeti še malenkost prej, saj zna biti oblačenje neoprena precej zamudno opravilo. Ko si v menjalnem prostoru, ki je bil postavljen tako da sama pozicija v njem ne prinaša nobene prednosti, pripravim vse potrebno, se odpravim na ogrevanje.

Po standardni štratni proceduri, tokrat brez klicanja po imenih, se dirka začne. Začnem nekje na sredini in po nekaj začetnih metrih gneče se naredi prostor za prosto plavanje. Pot do prve boje se mi kar vleče na srečo pa imam tudi nekaj družbe. Odločim se da, vsaj v prvem krogu, ne plavam "na polno", ampak poizkušam čim bolj držati pravo smer. Od začetka mi to dobro uspeva, saj sta boji dobro vidni, pomagam pa si tudi z orientacijo glede na ostale sotekmovalce. Vidljivost v vodi je kljub kalni vodi precej dobra, vsaj 2-3m. Ko zavijemo proti drugi boji(cca.: 50m) se že zalotim pri plavanju iz smeri kar se pri plavanju nazaj proti obali, tudi zaradi slabše vidljivosti točnega izhoda iz vode, pojavlja še pogosteje. Kljub temu se uspem držati izbranega vodnika, ki je postal to tudi zaradi zelo dobro vidnih rdečih kopalk :). V pristan po prvem krogu tako zaplujeva skupaj.

Tudi v drugi krog nadaljujem v podobnem tempu in s podobnimi težavami. Pot okoli dveh boj mi sicer po občutku mine hitreje, zadnji del pa je zopet dolg kot turoben ponedeljek. Ker je izhod iz vode v menjalni prostor drugje, kot je bil po prvem krogu, je potrebno ubrati drugo linijo. Kar pa mi, po že znanem "zig-zag" receptu, seveda ne uspe najbolje :S. Ko končno pridem do cilja prve etape me čaka še cca.: 100m do kolesa, tam pa vidim da je moj "vodič", s katerim sva še vedno skupaj, v bistvu tekmovalec v štafeti, ki je tako svoj del posla že opravil! Tudi tokrat imam nekaj težav s slačenjem neoprena, ravno dovolj, da me ujame stari znanec iz letošnjega ptujskega triatlona, tekmovalec iz Krškega: Miran.

Na kolesu formiramo skupino štirih, v kateri sem na začetku v ospredju jaz, saj sem najhitreje opravil s prehodom na kolo. Kmalu vodilno vlogo prevzame Miran in še dva sotekmovalca, hitrost pa se dvigne na več kot 40Km/h. Po prvem krogu(od šestih) ujamemo še enega tekmovalca iz Slovenije, ki se, tudi na mojo spodbudo, uspe priključiti naši skupini. V ospredju vsak po svojih močeh sodelujemo vsi, dokler ob koncu tretjega kroga, ravno član, ki se je priključil zadnji, ne zmore več držati tempa s tem pa tudi mene oddalji od prvih treh. Za to pa sem kriv tudi sam, ker sem se po svoji menjavi postavil za in ne pred njega. Sicer takoj poizkušam priključiti vendar se zavem, da je 20m velika luknja preveč za moje sposobnosti. Kasneje se s "krivcem" spet združiva in sodelujeva do konca.
Velik del predzadnjega kroga naju "povleče" še tekmovalec, ki že zaključuje s kolesarjenjem oz. povedano drugače naju je napral za cel krog. Po tekmi mi je Miran povedal da so kmalu po tem, ko so se otresli naju, ujeli večjo skupino pred nami, kjer pa so še naprej narekovali silovit tempo in tudi to skupino "razbili". Zadnji krog zopet, z menjavami na 1 kilometer, odpeljeva sama na menjavo pa vendarle pridem prvi jaz. Tokrat prvič, brez predhodnjih tovrstnih treningov, sestopim bos in tako prihranim nekaj sekund pri sezuvanju na drugi menjavi.

Takoj na začetku teka imam dober občutek, noge niso preveč trde pa tudi energije je dovolj, saj sem v dveh obrokih na kolesu zaužil en velik gel. Začnem v dobrem tempu in se pshično pripravljam na 4 kroge, ki jih je potrebno odteči. V vsakem krogu sta, vsaka na svojem koncu, na voljo dve okrepčevalnici, kjer dobiš vodo, mokre gobe ter malo vspodbude organizatorjev. Kljub temu da je bilo v okolici veliko ploh in neviht pa imamo na Jarunu srečo. Vreme je idealno. Temperatura okoli 23°C, nebo delno prekrivajo oblaki, vmes pa se pokaže tudi sonce in takrat pride voda za polivanje še kako prav. Kmalu po prvem obratu ugotovim da trasa malenkost "visi", saj gre nazaj lažje oz. hitreje, korak pa se podaljša. Ob koncu prvega kroga mi eden od organizatorjev ponuja elastiko za lase rumene barve. Nagonsko jo vzamem pri tem pa si mislim: "Kaj mi bo to? Saj nimam skoraj nič las!" :). Potem nekako dojamem, da je mišljeno da jo natakneš okoli zapestja ter s tem dokažeš koliko krogov si že pretekel. Naslednji dve barvi sta roza in modra.

Proti koncu predzadnjega kroga me prehiti tekmovalec iz Italije, ki pa ga uspem držati na 20m. Odločim se da mu skušam le slediti, proti koncu pa prehiteti, če bo še kaj moči. Dober kilometer pred koncem me prehiti še en tekmovalec, ki pa nima več kot dva koraka prednosti. Moj plan ostane enak: 300m pred ciljem stopnjevati tempo, zadnjih 100m pa kolikor gre! Točno to tudi naredim in v ciljnem šprintu, ob bučni podpori gledalcev, Hrvata prehitim, Italjan pa je bil vendarle predaleč.

V cilju nato mine nekaj časa dokler ne pridem nazaj do sape, potem pa čestitam mlademu Hrvaškemu tekmovalcu za dobro borbo in še posebej Urošu, ki je prinesel zmago Sloveniji. Do uradne razglasitve rezultatov pospravim kolo, opremo in makarone, nato pa se odpravim nazaj na začasno domovanje pri stricu.

S skupnim rezultatom sem zadovoljen, še posebej ker sem tu nastopil prvič ter mi je tudi tek, za razliko od Murske Sobote, dobro uspel. Sumim da je bilo plavanja, tudi brez mojega "ovinkarjenja" malenkost več kot 1500m, vendar pa še vedno mislim da bi vseeno moral plavati vsaj minuto hitreje. Na kolesu pa bi tudi lahko pridobil še kakšno minuto ali dve, če bi uspel držati prvotno skupino. Po drugi strani pa tako ostane še nekaj rezerve za prihodnje leto, ko bo zopet cilj izboljšati ta čas. Doviđenja ;)!

In še rezultati ostalih:

Mesto (Abs/Kat)	Naziv	Rezultat	Komentar
1/1	Uroš Seme	1h:55':10"	Zmagovalec, bravo!
15/6	Miran Abram	2h:10':34"	"Stari" znanec ;)

7. Šentviški gozdni tek

2009-06-17T17:00:00.043+02:00

Po enoletnem premoru sem se tokrat že drugič preizkusil na domači dirki, ki je organizirana v sklopu prireditve: Šentviški dnevi. Tokrat se mi je pridružil še prijatelj in so-šentviščan Miloš, kateremu poleg boksa, tudi tek ni španska vas. Kljub njegovi ideji da bi tekla skupaj, se dogovoriva da vsak teče po svojih močeh in poizkuša doseči čim boljši čas. Zanj je bil to prvi spopad s to progo, zato si zasluži še posebno pohvalo!

Rezultat: z neto časom 50':32" sem se v absolutni razvrstitvi uvrstil na 15. mesto od 44 ter 5/13 v kategoriji.

Dobra stran te prireditve je, poleg čudovite narave in proge, tudi ta, da je štart praktično pred mojimi vhodnimi vrati. Z Milošem se dobiva ob 16:30 in se do prireditvenega prostora(cca.: 400m), kjer sprejemajo brezplačne prijave, z lahkotnim tekom malo ogrejeva. Tekma se prične ob 17:00. Ko se hitijo prijavljati še zadnji zamudniki, opazim tudi bivšega sodelavca Srečka, s katerim sva se slučajno srečala že predprejšnji vikend na triatlonu v Murski Soboti. Tam je bil njegov domač teren, tokrat pa mi je obisk vrnil.

Takoj po štartnem signalu se prebijem v ospredje in do začetka prvega vzpona, ko trasa zavije v gozd, sledim najhitrejšim. Ker traso zelo dobro poznam, saj po njej veliko treniram, takoj malo upočasnim, da ne bi s pulzom prehitro zašel v "rdeče območje".

Taktičen plan je sledeč:

I. Začetek: Po prvem vzponu sledita dobra 2Km valovitega rahlo vzpenjajočega se terena, ki nas pripejle do daljnovoda. Ta del sem želel odteči čim bolje/hitreje, saj nato sledi spust na katerem si lahko malo odpočiješ. Zaradi pametnega začetka mi namera tudi uspe, nekatere ki so se preveč zagnali, pa polovim in prehitim. Ta del poti pretečem skupaj s sosedom Danilom, ki mi predvsem navzdol, z lahkoto sledi.

II. Navzdol & Ravnina

Pri stanežiških daljnovodih se začne prvi daljši spust te trase, dolg pribljižno 1Km. Na spustu me Danilo in še nekateri drugi prehitijo, saj mi ta element gorskega teka ne leži. Ko opazujem te vratolomne spuste se zavem, da izgledam proti drugim kot osnovnošolček :). Ker me na koncu spusta zagrabi bodec, tempo na edinem ravnem odseku proge ni ravno visok in ostali konkurenti se začnejo oddaljevati oz. me dohitevati. Kljub temu ohranim visoko motivacijo, saj se zavedam da smo šele na polovici in da je drugi del še bolj zahteven.

III. Zaključek: In res se kmalu po edini okrepčevalni postaji začne nov daljši vzpon, na katerem mnogi sotekmovalci shodijo, sam pa nadaljujem v solidnem ritmu. Vzpenjanju, kljub krajšim izravnavam in spustom, kar noče in noče biti konca. To traja vse dokler ne pridemo do tretje špice, ki jo na profilu trase vidimo na 8 Km. Prav ta zadnji vzpon je, čeprav dolg vsega 300-400m, zelo težak. Naklon na nekem delu, po moji oceni, doseže več kot 50%. Na tem delu tudi sam preidem iz tekaškega v pohodniški korak, saj bi za nasprotno potreboval sposobnosti gamsa :).

Od tu naprej je na sporedu le še tek navzdol in glede na povedano že prej, se mi ne piše nič dobrega. Na srečo sem poprej naredil dovolj veliko razliko, tako da me je, šele na zadnjem spustu dolgem slab kilometer, prehitel le en tekmovalec. Če bi bil cilj navzgor, bi sigurno zamenjala vlogi :).

Čas izpred dveh let sem popravil za 11':56", kar znese dobrih 19%. Nekaj napredka gre pripisati temu, da tokrat ni bilo peklenske vročine in boljšemu poznavanju trase ter samega sebe, odločilen delež pa gotovo nosi velika količina kvalitetnega treninga!

Cilja za prihodnje leto ni težko določiti: Pod 50 minut! Nasvidenje torej ob letu osorej ;).

In še rezultati ostalih:

Mesto(Abs/Kat)	Naziv	Skupni osebni čas	Komentar
13/2	Danilo Brecelj	49':36"	Sosed
34/11	Miloš Makivić	1h:01':37"	Prijatelj
42/13	Srečko Meolic	1h:13':26"	Bivši sodelavec

28. Maraton Franja BTC City

2009-06-14T09:00:00.069+02:00

Ponovno smo naročili lepo vreme in narava nas tudi tokrat ni razočarala. Na prijetno toplo in sončno jutro se ob 8:10AM s prijateljem Juretom odpraviva v BTC, kjer je štart letošnjega maratona Franja. Tam se nama pridruži še klubski kolega Janez ter prijatelja Tomi in Matic, tudi sama kolesarska navdušenca.

Rezultat: s časom 3h:54':11" neto, zasedem odlično 285. mesto od 2031 oziroma 51/355 v kategoriji.

(Vzpon na Kladje = Kladje - Cerkno)
Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
Cerkno	1h:43':33"	341/66	1h:48':22"	-4':49" /4.5% / na
Kladje	2h:10':11"	319/57	2h:20':13"	-10':02" /7% / na
Vzpon na Kladje	26':38"	299/58	31':51"	-5':13" /16% / na
Vodice	3h:23':10"	305/54	3h:38':57"	-15':47" /7% / na
Cilj BTC (netto)	3h:54':11"	292/55	4h:14':08"	-19':57" /7.8% / na

Po končanih finalnih pripravah se odpravimo v sam štartni prostor, ki pa je, kljub temu da je do začetka še 20 min, že kar lepo zapolnjen. Zadovoljimo se s trenutno pozicijo in potrpežjivo čakamo na odštevanje.

Dirka se ob 9:00AM prične s procesijo skozi ljubljanske ulice, ki so za tako številčno množico kolesarjev močno preozke. Zaradi tega mora biti koncentracija že takoj na višku, saj v nasprotnem primeru lahko hitro pride do nesreče. Z Janezom se začneva takoj po sireni prebijati naprej in tako priti do čim boljše skupine za celotno pot. To nama kar dobro uspeva in malo pred Dolgim Mostom sva le še kakih 50m za vozilom organizatorja, ki nadzoruje začetek dirke. Do Brezovice, kjer je leteči štart, naju prehiti kar nekaj ljudi tako da skozi štart zapeljem kakih 150m za prvim in si s tem pridelam 30s zaostanka.

Do Vrhnike je še kar velika gneča, zato se odločim da počakam do prvega klanca in ne prehitevam preveč zavzeto. Kolikor lahko, sledim Janezu, ki se je prebil že nekaj10m naprej. Na začetku vzpona nato preidem v svoj tempo, saj je to šele začetek dirke, zato moram še štediti svoje moči. Na vrhu vzpona ulovim manjšo skupinico in lahko si oddahnem, ker vem da sem prestal prvo sito, v dobri skupini pa bom tudi zadržal visok ritem.

Valovita pot, na kateri se dvignemo za dobrih 100 višinskih metrov, nas nato vodi naprej proti Godoviču, kjer se začne prvi večji spust. V tem obdobju se vozim bolj od spredaj, nekaj malega celo vlečem, vendar ker se zavedam da najtežje šele pride, se tudi hitro umaknem v zaveterje. Na spustu nimam večjih težav in prehitim kar lepo število kolesarjev ter se tako prebijem v ospredje naše skupine. Za razliko od lani se mi cesta ne zdi več tako nevarna, to pa gre pripisati tudi boljši tehniki, predvsem v ovinkih, kjer je potreben občutek za nagib kolesa. V Idriji imamo, po informaciji nekega gledalca, 5 min zaostanka za vodilnimi. Tukaj se odločim da vzamem prvi gel, kar je malenkost prezgodaj, saj je do vzpona na Kladje še cca.: 20Km. Do Cerknega se trasa bolj kot ne spušča, zato si v veliki skupini lahko pošteno odpočijem, medtem pa vseskozi razmišljam o vzponu.

Na začetku ga vzamem bolj rezervirano, nekateri pa se zapodijo mimo mene. Večino od slednjih v 6Km kolikor je do vrha, kasneje tudi ujamem in prehitim. Ker vzpona ne odpeljem na polno, vidim tukaj, v kombinaciji s pravočasnim zaužitjem gela, nekaj rezerve za naslednje leto. Zaradi boljše pripravljenosti mi letos kilometri zelo hitro minevajo in ko pridem na vrh je na vrsti polnjenje bidonov, ki sem ju do tu namenoma čim bolj izpraznil. Po še nekaj kozarčkih sladkega čaja se podam na spust, ki mi lani ni preveč lepo uspel. Tudi letos pa je zelo podobno. Na začetnem delu, kjer je nekaj zavitih ovinkov prehitim dva kolesarja, ki sta zame prepočasna. Dobrih 100m pred mano je manjša skupinica z lepo hitrostjo in zaželim si da bi bil tudi jaz njen član. Žal ostane le pri željah, saj se jim, kljub nekaj poizkusom, ne uspem približati. Odločim se da počakam druge za mano in res me proti koncu spusta ulovi nekaj kolesarjev in kolesarka. Punca (na sliki za mano) je zelo dobra, saj v ženski konkurenci zasede 6. mesto, za mojim neto časom pa zaostane le 17 sekund, pri tem pa vmes še večkrat narekuje tempo! Po nekaj napornih kilometrih, v katerih sodelujem čisto v ospredju, vendarle ujamemo večjo skupino pred nami in vožnja postane malenkost lažja.

Kmalu pridemo do Škofje Loke, kjer na števcu piše že 120Km. Tu se zame preizkušnja šele začne. Do sedaj je šlo brez večjih težav, sedaj pa že čutim pojenjanje moči, utrujenost v nogah in bolečine v zadnjici, hrbtu in vratu. Na znamenitem klančku iz Škofje Loke ne morem več držati tempa hitrejšega dela skupine in porodijo se mi temne misli, podkrepljene s spomini iz preteklega leta. Na srečo pa v krizi nisem sam in kmalu me ujamejo ostali, ki imajo na tem odseku moj tempo cca.: 33Km/h. S težavo nato zaužijem še drugi gel, saj mi sladkor nikakor ne paše, v bidonih pa imam le čaj! K sreči pripelje mimo spremljevalni motor organizatorja, ki deli plastenke z navadno vodo.

Od tu naprej se držim le še v zaveterju in čakam da bo čim prej konec, saj komaj čakam da stopim dol s kolesa in obujem bolj udobne čevlje. Do cilja je še cca.: 30Km, kar pomeni slabo uro trpljenja. Na srečo pa mi je trasa zelo dobro poznana, kar malo olajša situacijo. Ko pridemo do Ježice postane tempo malo višji. Ker imam še dovolj moči se odločim da najbolj zagretim šprinterjem sledim kolikor lahko, brez da bi koga spravljal v nepotrebno tveganje. Do konca je le še nekaj ovinkov in ko prečkam ciljno črto so moje prve besede: "Hvala bogu da je konec!"

Ko sem pospravil kolo sem v cilju poiskal oz. počakal prijatelje in znance ter odšel "pospravit" še makarone :), ki so se zelo prilegli. Ker pa mi je od vseh naporov za pol dneva prenehal delovati celo mobitel ter z njim vred tudi fotoaparat, žal nimam nobene slike z zaključka prireditve.

Nasvidenje prihodnje leto!

In še rezultati nekaj ljudi, ki jih poznam:

Mesto(bruto)	Naziv	Skupni osebni čas	Vzpon na Kladje	Komentar
47.	David Pleše	3h:26':58"	20':53"	Triatlonec: http://www.davidplese.com/
92.	Janez Klančnik	3h:38':29"	22':41"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
180.	Jure Dolinar	3h:41':36"	25':14"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
880.	Tomaž Pipan	4h:28':54"	34':19"	Prijatelj
1300.	Jure Boc	4h:59':05"	45':10"	Prijatelj. Prvič na Franji, bravo!
1719.	Matic Pipan	5h:47':45"	49':28"	Prijatelj

Triatlon Murska Sobota

2009-06-06T13:20:00.036+02:00

V rokah, nogah in glavi je še ena tekma. Predvsem to slednje je največja pridobitev te preizkušnje, večja kot sam "upgrade" mišic. Več o tem pa v nadaljevanju. Tekmo, na kateri sem nastopil prvič, sem vzel kot pripravo na prihajajoče izzive. Drugega cilja kot priti zdrav v cilj in dati vse od sebe, zato ni bilo.

Tokrat sem se udeležil odprtega prvenstva slovenske vojske v triatlonu, ki pa šteje tudi za pokal Slovenije. Disciplina je zopet sprint (P:750m - K:20Km - T:5Km).

Rezultat:

(prva menjava je všteta v plavanje, druga pa v tek)
Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	12':06"	23/6	n/a	n/a
menjava1	n/a	n/a	n/a	n/a
kolo	30':37"	15/6	n/a	n/a
menjava2	n/a	n/a	n/a	n/a
tek	26':57"	40/12	n/a	n/a

S skupnim časom 1h:09':40"
sem zasedel 24. mesto od 53 in
7/14 v kategoriji.

Kljub veliki geografski oddaljenosti prizorišča, pa mi tokrat ni bilo potrebno vstajati s kurami, :D saj imamo sedaj iz Ljubljanje skoraj celotno pot "tlakovano" z avtocesto, poleg tega pa je bil štart sprinta predviden šele ob 13:00. Budnica se, po slabih sedmih urah spanca, vključi ob 7:00AM. Ker pa sem že prejšnji dan vse pripravil, si lahko privoščim vsaj en "snooze" :). Ob 8:10AM sem z vso opremo vred v avtu in lahko se odpeljem proti daljnem severo-vzhodu Slovenije. Pot mineva brez posebnosti, čas si krajšam s poslušanjem Niet-ov(Vsak dan se kaj lepega začne!), dokler ne pridem do odseka ceste nekje med Mariborom in Mursko Soboto! Že doma sem pri prometnih informacijah slišal za neko nesrečo na tem koncu in cca.: 2h kasneje sem še vedno naletel na zastoj. Na srečo le za slabih 10 minut in kmalu se že vozim po mestnih ulicah tukajšnje metropole. Ker sem v teh krajih prvič, sem moral za navodila povprašati tudi domačine, ki pa sem jih, zaradi značilnega naglasa, komaj razumel :). Ko končno najdem prizorišče je čas za običajen postopek: prijava - ogled prostora, trase in stojnic - malica in WC - priprava opreme.

Že na samem štartu dirke se mi pripeti prva nepazljivost. Pri ogrevanju sem odplaval predaleč in nazaj na štart sem se vrnil zadnji, sicer v prvo vrsto, ampak "motor" je bil že v tretji prestavi! Do prve boje(cca.: 150m) mi kljub gneči uspe zaiti iz prave smeri, kar ni ravno vspodbudno :(. Boji sta sicer veliki, vendar pa ponesrečeno sive barve, tako da se ob kratkih dvigih glave iz vode le stežka opazita. Na srečo nisem med prvimi :) tako da plavam za penečo se vodo 20-30m pred mano. Po še nekaj krepkih popravkih smeri, nekje na polovici, pridem v pravi ritem, ki ga držim vse do "plaže". Takoj po "pristanku" pričnem razmišljati o tem kako se bom znebil neoprenske obleke, ki je zaradi razmeroma mrzle vode(19°C) dovoljena, jaz pa jo tokrat uporabljam prvič. Pred tem si celo pozabim odstraniti plavalna očala, kar pa na srečo nima posledic pri vzpenjanju po stopnicah, ki so nas ločile od menjalnega prostora. Po manjših težavah pri slačenju plavalne obleke, nameščajnu čelade ter številke in kljub močni vrtoglavici mi nekako uspe preiti na kolo v manjši skupinici štirih.

Čeprav je danes v pomurju lep sončen dan, pa nam vreme ni v celoti naklonjeno. Prvi del kolesarske etape, speljane v dveh krogih, se prične z vožnjo direktno proti vetru, ki piha zelo močno. V začetku se držim v ozadju, saj potrebujem nekaj časa da spravim obrate iz rdečega območja. Po nekaj kilometrih je vlečnima "konjema" dovolj zato uprizorita napad, jaz pa se odločim da grem za njima. Po prvem obratu(5Km), ko veter postane zaveznik :), prevzamem svoj delež na "špici" tudi jaz. Sodelovanje se lepo nadaljuje dokler jaz ne naredim neumnosti! Menjavo potegnem precej predolgo tako da na drugem obratu(10Km), ki je zopet v veter, nimam več moči da bi priključil. Sledi zelo samotnih 2Km solo vožnje v veter, kjer hitrost pade celo na 25Km/h. K sreči me nato dohiti nova skupina petih, kateri se uspem pridružiti. Tudi v tej skupini sodelujem v ospredju, nato pa v zadnjih dveh kilometrih omagam in na menjavo pridem sam. Tranzicija v superge mi, kljub krčem v meča takoj po sestopu, lepo uspe zato imam za prvimi sotekmovalci le kakih 100m zaostanka.

Razlika res da ni velika, vendar pa sedaj pride čas plačila za predhodnje napake, med katere štejem tudi zaužitje energijske ploščice le slabo uro pred štartom in nekaj požirkov napitka tik pred sestopom, saj ju še vedno čutim v želodcu. To za tek seveda ne more biti dobro, tako me poleg običajno trdih nog ter krčev v mečih, sedaj še napenja in tišči v trebuhu :S. Navkljub temu se trudim po najboljših močeh, a čutim da tempo ni za nikamor, poleg tega pa me še prehitevajo vsi po vrsti. Na celotnem tekaškem delu sem mogoče prehitel le dva tekmovalca, zmagovalec Bojan Cebin pa me je "napral" za cel krog(2.5Km). Spodbujanje nekaterih sotekmovalcev, gledalcev in kolega Karla, ki je imel zopet "razstavo" celotne trgovine, me pripelje do cilja, kjer si privoščim osvežitev in čestitam vsem, ki so bili tu že pred mano.

Sledi še razpravljanje s soborci o poteku dirke, slikanje v cilju, nato ponovno pakiranje opreme in odhod v bližnjo vojašnico na zasluženo kosilo in podelitev priznanj. Na koncu pa še dolga pot nazaj v belo Ljubljano in: Mission accomplished! :D

29. Maraton treh src

2009-05-16T09:30:00.073+02:00

PONOVNO mi je uspelo! Nov rekord trase in absolutni osebni rekord polmaratona, kot sem si tudi zastavil pred tekmo. Cilj je bil čas pod 1h:40', ki bi pomenil prej omenjeno.

Zaradi velike oddaljenosti prireditve je bila noč zelooo... kratka, saj me spanec pred polnočjo le redkokdaj obišče. Na predvečer pomembnega dogodka to seveda ponavadi ni slučaj :(. Vstal sem ob 5:45AM, pojedel manjši zajtrk, se oblekel in odšel na bližnjo avtobusno postajo, kjer me je že čakal moj letošnji prevoznik - sotekmovalec Stane. Spremljala naju je še Cvetka, tudi sama udeleženka polmaratona. Bravo tudi za njo!

Rezultat: z neto časom 1h:38':09" sem se v absolutni razvrstitvi uvrstil na 191. mesto od 969(201. bruto) ter 32. mesto od 174(tako bruto kot neto) v kategoriji.

Podrobnejši pregled:

Kilometer	Čas odseka	Skupni čas	Pulz(AVG)	Pulz(MAX)
5	23':00"	23':00"	163	n/a
10	23':30"	46':30"	n/a	n/a
15	23':40"	1h:10':10"	n/a	n/a
20	23':37"	1h:33':47"	n/a	n/a
21	4':22"	1h:38':09"	n/a	n/a

Pot je bila dolga, vendar brez večjih zastojev ter zaradi klime in dobre družbe tudi prijetna. Prispeli smo 1 uro pred začetkom in ker smo štartne številke dvignili že v Ljubljani, smo si lahko privoščili še malo "dopinga" - kavico. Sledile so še zadnje priprave, med katerimi sem pojedel (zelo dobro) energijsko ploščico, ter odhod na štart. Ker sem moral pred začetkom še zadnjič "odtočit" se je štartni prostor že kar lepo napolnil, zato sem čez štartno-ciljno črto pritekel šele slabo minuto za prvimi.

Začetnih nekaj 100m sem tako, bolj kot ne "caplajal" v gužvi, saj je proga na začetku zelo ozka. No, že po dveh ovinkih pa se je malo "razkadilo" in lahko sem stopil na plin. Za dosego cilja sem moral teči tempo pod 4':45"/Km, vendar nisem točno vedel koliko sem, glede na ravninsko traso, a težke vremenske pogoje, sploh sposoben. Prve kilometre sem zato redno pogledoval na uro in preračunaval. S tem sem se večkrat zamotil tudi tekom in tako skušal pozabiti na napor, ki ga je potrebno vlagati za hitro premikanje. Začel sem zelo hitro, prve kilometre sem pretekel v tempu 4':30"/Km, vendar sem kmalu spoznal da tako hitro ne bo šlo in na prvi 5-tki je kazalo že bolj realnih 4':36"/Km.

K sreči začetek ni bil PRE-hiter, saj sem tudi v nadaljevanju uspel držati konstanten ritem pri cca.: 4':42"/Km. Okrepčevalnic je bilo skupaj 7, tako da so si sledile cca. vsake 3 kilometre, kar pa ni bilo niti za eno preveč. Vročina nam ni prizanašala, na nebu pa ni bilo niti najmanjšega oblačka, ki bi sončne žarke vsaj malo zastrl. Še veter se ni nič potrudil. Zaradi tega so imeli reševalci skozi celotno tekmo ogromno dela. Imeli so (vsaj)4 reševalna vozila in vsa so se, kar naprej, vozila gor in dol. Presenetilo me je da nisem bil tako zelo žejen, saj sem skozi celotno dirko spil le kakšne 3dcl tekočine. Sem pa na vsaki okrepčevalnici zagrabil dva kozarca vode ter si jih zlil po glavi in telesu. Na koncu mi je v supergah že pošteno zamakalo. Manjši vnos tekočine sem seveda potem nadoknadil v cilju.

Tretjo 5-ko sem odtekel v tempu 4':44"/Km, saj sem vmes padel celo na 5'/Km, vendar sem bil prepričan da je cilj še vedno dosegljiv. Imel sem nekaj zaloge iz prve 5-tke, časa je bilo še dovolj, mimo pa je prišel tudi pravi "zajec", katerega sem se poizkušal držati. Bil je malenkost hitrejši, vendar pa je na okrepčevalnicah porabil več časa, tako da sem ga znova ujel in prehitel, on pa mi je kasneje "uslugo" vrnil. Četrto 5-ko sem tako uspel malo popraviti, zadnji kilometer, kjer se trasa zelo dobrodošlo spusti za 2m, pa celo odteči v odličnem tempu iz teka na ptujskem triatlonu. Povprečni tempo dirke je tako znašal 4':39"/Km, kar je bilo več kot dovolj za dosego cilja.

Sedaj se od polmaratonov (verjetno) za nekaj časa poslavljam, saj je jeseni v Ljubljani, če bo vse posreči, na vrsti moj prvi PRAVI maraton! Tega mi je kar malo žal, saj vsakokratno premikanje zgornje meje hitrosti zelo pozitivno vpliva na razpoloženje in motivacijo :D.

In še rezultati nekaj ljudi, ki jih poznam:

Mesto(bruto)	Naziv	Skupni osebni čas	Komentar
96.	Aljaž Pudgar	1h:30':38"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
131.	Karel Bračko	1h:34':23"	Svetovalec v podjetju: bubaSport
415.	Stane Kermelj	1h:49':11"	Triatlonec: http://www.triatlonklub-lj.si
57.	Cvetka Kermelj	1h:53':35"

8. Ptujski triatlon

2009-05-10T12:50:00.081+02:00

Po še eni, zaradi pre-spočitosti :) in velikega pričakovanja, slabo prespani noči je napočilo jutro pred prvo letošnjo tekmo v triatlonu. Tekma, ki se odvija v najstarejšem slovenskem mestu(Ptuj) je uvod v triatlonski pokal Slovenije za sezono 2009. Disciplina je zopet sprint, kar pomeni 750m plavanja, 20Km kolesarjenja in 5Km teka, pri čemer plavanje poteka v 50m zunanjem bazenu s (pre)toplo vodo.

Tokratna spremljevalna kompanija pa je res zelo številčna, zato je najbolje da jih kar naštejem:

Klubsko vodstvo:
- Martin Krašek: naš trener,
- Mitja Mori: "the boss" in
- Nina Poženel: njegov šef :)
Klubski sotekmovalci:
- Miro Mavc, Janez Klančnik in Stane Kermelj
- Zala Robežnik in Manca Jug
Prijatelji:
- Maja Masterl in Jure Boc

Slednji pa se je, na svojem prvem triatonu, preizkusil tudi kot tekmovalec. Bravo, Jure!

Rezultat:

Faza	Čas	Mesto (Abs/Kat)	Lanski čas	Razlika (Abs/%/Mesto)
plavanje	13':42"	50/9	15':56"	-2':14" / 14% / -17
menjava1	0':34"	58/12	1':38"	-1':04" / 65% / -29
kolo	27':16"	18/4	31':41"	-4':25" / 14% / -33
menjava2	0':32"	29/4	0':54"	-0':22" / 40% / -47
tek	21':44"	55/12	26':11"	-4':27" / 17% / -32

S skupnim časom 1h:03':48"
sem zasedel 35. mesto od 124 in
7/38 v kategoriji.

Plan oz. želja je bila čas okoli 1h:10' kar je kar velik "kiks", vendar je vsaj v pravo smer :). Ker so bili vremenski pogoji (skoraj)identični kot lani, so tudi rezultati direktno primerljivi. Lani je bilo mogoče malo več vetra, pripeka(27°C) pa je bila tudi danes neznosna.

Letos sem bil poleg tekmovalca tudi prevoznik, zato sem po vseh jutranjih opravilih ob 8:00AM odrinil na krog po Ljubljani, kjer sem "natovoril" svoje sopotnike. V dobri uri in pol smo nato, ravno še pred zaporo ceste, prispeli na mesto "zločina" - Terme Ptuj. Prva stvar je seveda dvig štartne številke in pridobitev potrebnih informacij. Zaradi velikega števila prijav je tekma letos potekala v treh skupinah, ki so štartale na 30 min. Jaz in drugi kolegi, razen Stane-ta, smo bili na vrsti zadnji, začeli pa so "profiji" in ženske.

Ker smo imeli še nekaj časa, kolesarska proga za super-sprint, ki je bil na vrsti prvi, pa je potekala po drugi trasi, smo odšli na ogrevanje in ogled kolesarskega dela tekme. Po lahkotno odpeljanih 10Km je bil čas za dokončanje priprav v menjalnem prostoru. Ker so bila vsa stojala že zasedena sem svoj prostor našel ob stranski ograji, kar se kasneje ni izkazalo kot slabo, čeprav sem zato naredil nekaj metrov več. Start prve skupine se je počasi približeval, zato smo se vsi zbrali ob bazenu in v senci pospremili prve tekmovalce na njihov "križev pot". Vmes smo vsak po svoje opravljali različne potrebe, od toalete pa do hidracije in razgibavanja.

Kmalu je napočil tudi naš čas in po kratkem ogrevanju se je oglasila štartna piščalka. V progi smo se sicer dogovorili za vrstni red, da bi si bili čim manj v napoto, vendar brez manjših prerazporeditev ni šlo. Tekomovalec za mano me je prehitel, skupaj pa sva šla tudi mimo Janeza. Miro, ki je plaval v prvi skupini treh, je šel iz vode 50" pred mano, Janez pa kakšnih 10" za mano, medtem ko sem jaz uspel slediti tempu tekmovalca iz Krškega. Plaval sem zastavljeni tempo cca.: 1':45" na 100m, s čimer sem kar zadovoljen. Po dobrih trinajstih minutah "mlatenja" sem bil kar vesel da je voda za mano, med tekom v menjalni prostor pa me je prehitel tudi Janez. Prvo tranzicijo sem opravil brez zapletov, vendar pa je to, v primerjavi s konkurenti, še vedno najslabša faza moje dirke!

Prvi kilometri na kolesu, preden sem prišel v svoj ritem, so bili zelo naporni, saj teh menjav ne treniram, z visokim srčnim utripom pa ni lahko pospeševati na kolesu. Tukaj moram priznati da brez Janeza ne bi zmogel držati tako visokega tempa. Mene in tekmovalca iz Krškega je "zvlekel" do skupine treh, skupaj pa smo potem, po le nekaj kilometrih, ujeli Miro-ta, ki je kolesaril s še dvema. Tako smo formirali veliko skupino devetih, ki pa jo zaradi pomanjkanja želje/znanja vseh sodelujočih nismo v celoti izkoristili. Kljub temu sem s kolesarskim delom zelo zadovoljen, saj je tako kot lani ostal moj najboljši segment dirke! :D

Če je prva menjava med slabšimi, pa to ne morem trditi za drugo, ki mi je res lepo uspela. Sestop s kolesa sem, točno na črti, opravil pri cca.: 15-20 Km/h, kar mi je omogočilo hiter tek do mojega prostora, kjer sem pospravil kolo, obul superge in odvrgel čelado. Tekmovalce iz svoje kolesarske skupine sem prehitel za kar nekaj sekund, ki so jih s tekom uspeli nadoknaditi šele po nekaj 100 metrih. V tem času sem se ponovno spomnil, kako težko se je spraviti v tekaški ritem takoj po kolesu, ko so noge še trde.

Kljub temu da sem na kolesu zaužil dovolj tekočine, pa sem tudi že pričenjal čutiti posledice vročine žgočega sonca, ki je ni prekinil niti najmanjši oblaček :S. Na okrepčevalnici sem "pospravil" nekaj požirkov, se polil po glavi ter bil vseskozi tik za petami tekmovalcu iz Krškega. Le ta je narekoval dober tempo in tudi njemu se moram zahvaliti za svoj odličen rezultat. Zadnjih 200m je še pospešil, vendar pa v mojih nogah ni bilo več nabojev da bi mu lahko sledil. Tako je v cilj prišel nekaj korakov pred mano, za kar sem mu tudi iskreno čestital.

Tudi prihodnje leto se bom tega tekmovanja ponovno udeležil, saj je idilično okolje pravi uvod v sezono, verjetno pa mi bo služil tudi kot priprava na IM 70.3 v St. Pölten-u :D. Cilj bo seveda izboljšati ta rezultat, upam da za kakšne 3 minute, torej na čas okoli 1 ure.

In še rezultati ostalih:

Mesto (Abs/Kat)	Naziv	Rezultat	Komentar
23/11	Janez Klančnik	1h:01':42"	Njegova prva tekma, bravo!
32/15	Miro Mavc	1h:03':38"	Njegova prva tekma, bravo!
86/2	Stane Kermelj	1h:12':34"	Priprava na IM 70.3 čez 14 dni
105/33	Jure Boc	1h:20':25"	Dosegel je zastavljen čas
12/2	Manca Jug	1h:18':51"	Tekmovalk je bilo 24
15/5	Zala Robežnik	1h:22':01"	Tekmovalk je bilo 24

ter galerija drugih slik: